Jedro

Začetek stečajnega postopka je mogoče predlagati tako zaradi dalj časa trajajoče plačilne nesposobnosti dolžnika kot tudi zaradi njegove prezadolženosti. Navedena stečajna razloga nista kumulativna, kar pomeni, da je stečajni postopek nad dolžnikom mogoče opraviti tudi, če je podan samo eden od njiju.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Stečajni senat prvostopnega sodišča je sklenil, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), da se za stečajnega upravitelja postavi V.J. iz Škofje Loke (2. točka izreka izpodbijanega sklepa), da se narok za preizkus terjatev določi za dne 14.4.2000 ob 9.00 (3. točka izreka izpodbijanega sklepa) ter da se oklic o začetku stečajnega postopka s pozivom upnikom objavi v Uradnem listu RS in pritrdi na oglasno desko sodišča, s tem da se sklep o začetku stečajnega postopka zaznamuje tudi v sodnem registru (4. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Proti (celotnemu) navedenemu sklepu se je v skladu s petim odstavkom 97. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) pritožil dolžnik, in sicer po odvetniku M.S.. Uveljavljal je vse pritožbene razloge (iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) v zvezi s 15. členom ZPPSL), pri čemer pa postopkovnih kršitev ni konkretiziral. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa z vrnitvijo zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Pri tem ni priglasil stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik je oporekal zaključku prvostopnega sodišča, da je upnica (v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZPPSL) z verodostojno listino izkazala obstoj dospele terjatve. Pri tem je "v celoti vztrajal pri svojih dosedanjih navedbah v ugovoru". Vendar pa (glede na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi z dne 8.12.1999, opr. št. III Ips 128/98) ne more zadostovati samo sklicevanje na vlogo v prejšnjem postopku (v konkretnem primeru na ugovor), ampak bi moral dolžnik (pritožnik) navesti razloge, ki jih želi v pritožbi uveljavljati.

Sicer pa je dolžnik ugovarjal, da ni bila ugotovljena terjatev in da se je prvostopno sodišče "zadovoljilo le z dejstvom, da ima upnica kot dokaz o obstoju terjatve izvršilni naslov". Sodišče se s tem v zvezi v celoti sklicuje na razloge prvostopnega sodišča (gl. 3. stran izpodbijanega sklepa). Pri tem pa dodaja, da dolžnik, ki ga bremeni nasprotni dokaz, v pritožbi s tem v zvezi niti ni zatrjeval ničesar konkretnega.

Dolžnik je ugovarjal tudi dospelosti terjatve, čemur v postopku odločanja o začetku stečajnega postopka pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal. Torej takšno oporekanje predstavlja zatrjevanje novih dejstev, v nasprotju s prvim odstavkom 337. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZPPSL. Sicer pa dospelost terjatve izhaja iz pogodb o dolgoročnih kreditih, na podlagi katerih so bili sklenjeni sporazumi po 251.c (in 251.d) členu Zakona o izvršilnem postopku (ZIP).

Končno je dolžnik ugovarjal obstoju stečajnega razloga. Tako je prerekal ugotovitve prvostopnega sodišča o svoji prezadolženosti (gl. 4. stran izpodbijanega sklepa). Zatrjeval je, da sporne nepremičnine niso težko vnovčljive. Pri tem se je skliceval na cenitvi M.P. iz septembra 1997 in P.O. z dne 24.1.1999. Vendar pa pri tem ni upošteval, da navedeni (zasebni) cenitvi ne predstavljata dokaza, ampak le strokovne navedbe dolžnika (ki je cenilca sam najel). Sicer pa iz teh navedb niti ne izhaja, da sporne nepremičnine ne bi bile težko vnovčljive, saj gre pri cenitvah le za oceno njihove vrednosti.

Poleg tega pa razlogovanje o prezadolženosti dolžnika niti ni pomembno, saj je prvostopno sodišče stečajni postopek nad njim začelo, ker je zaključilo, da "je podan stečajni razlog insolventnosti" (gl. 4. stran izpodbijanega sklepa), čemur pa dolžnik v pritožbi ni oporekal. Tretji odstavek 90. člena ZPPSL namreč kot stečajni razlog, ki ga je morala izkazati upnica (predlagateljica stečajnega postopka), določa insolventnost dolžnika, kar pa ne pomeni, da bi bila upnici sicer odvzeta pravica uveljavljati stečajni razlog prezadolženosti. To je razumljivo, saj ZPPSL v prvem odstavku 2. člena določa, da je razlog za začetek stečajnega postopka (stečajni razlog) tako dalj časa trajajoča plačilna nesposobnost (insolventnost) dolžnika kot tudi njegova prezadolženost (ko so njegove obveznosti večje od njegovega premoženja).

Ker iz v spis vloženih listin (predvsem iz obrazca BON-2) izhaja dalj časa trajajoča plačilna nesposobnost dolžnika, se pokaže, da je sodišče prve stopnje ob tako (tj. pravilno) ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je (ob izkazani dospeli terjatvi upnice) nad dolžnikom začelo stečajni postopek zaradi njegove insolventnosti, in to neodvisno od njegove prezadolženosti (katere zunanji znak je sicer praviloma insolventnost). Ker pri tem tudi ni zagrešilo nobene od uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZPPSL pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.