Jedro

Pri presoji, ali je bil sopogodbenik dolžan vedeti, da zastopnik ni imel pooblastila, so pomembne okoliščine v zvezi s sklenitvijo pogodbe, na podlagi katerih bi sopogodbenik lahko sklepal, da zastopnik ni imel upravičenja za zastopanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se ne dovoli sprememba tožbe z dne 12. 1. 2011, (I) da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 9.735,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter pravdne stroške ter (II) da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki 1.042,84 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožuje se tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov celotnega pravdnega postopka tožeče stranke. Sodišče je na eni strani ugotovilo, da je toženec podpisal kupoprodjano pogodbo št. 130168/2002 z dne 28. 2. 2003 misleč, da ima pooblastilo preostalih tožencev. Na drugi strani je zaključilo, da zakoniti zastopnik tožnice ni ravnal dovolj skrbno in vestno, kot se to pričakuje v poslovnem prometu, in se ni, kljub predloženemu pooblastilu, prepričal, ali ima A. pooblastila tudi drugih investitorjev in ne le H., P. in S. Takšni razlogi sodišča so sami s seboj v nasprotju. Če je toženec utemeljeno menil, da ima pooblastilo vseh investitorjev, potem je zakoniti zastopnik tožnice toliko bolj utemeljeno mislil, da ima toženec pooblastilo le-teh in mu tako ni moč očitati, da ni ravnal dovolj skrbno. Obrazložitev sodišča je tudi v nasprotju s tem, kar so izpovedale stranke. Iz izpovedbe toženca jasno izhaja, da je toženec prepričal zakonitega zastopnika tožnice, da ima pooblastilo vseh investitorjev in da se pooblastilo nanaša tudi na napravo F.. Poleg tega iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožnice izhaja, da je bil s strani toženca zaveden. Ker je torej zakoniti zastopnik tožnice upravičeno verjel, da ima toženec ustrezna pooblastila, izkazalo pa se je, da temu ni tako, je tožbeni zahtevek zoper njega utemeljen. Da je zakoniti zastopnik tožnice upravičeno verjel, da ima toženec ustrezna pooblastila, izhaja nenazadnje tudi iz dejstva, da so bila izvedena določena delna plačila. Da ravnanje zakonitega zastopnika tožnice le ni bilo tako malomarno, kot ugotavlja sodišče, kaže tudi dejstvo, da so preostali toženci kasneje sklenili pogodbo o montaži in zagonu čistilne naprave z dne 16. 4. 2003, v kateri se izrecno omenja prav čistilna naprava F.. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica zahteva od toženca plačilo 9.735,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot pravno podlago tožbenega zahtevka je navedla četrti odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v katerem je med drugim urejena odškodninska odgovornost zastopnika, ter kupoprodajno pogodbo z dne 28. 2. 2003, s katero naj bi se toženec kot stranka pogodbe zavezal plačati vtoževani znesek. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da je tožbeni zahtevek po obeh pravnih podlagah neutemeljen, pri čemer je v pritožbenem postopku sporno zgolj še, ali tožnik odgovarja za škodo po pravilih o odškodninski odgovornosti v primeru neupravičenega zastopanja.

6. V četrtem odstavku 73. člena OZ je določeno, da lahko stranka v primeru, ko neupravičeno zastopani niti v danem roku ne odobri pogodbe, zaradi česar se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena, zahteva povrnitev škode od tistega, ki jo je kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, če ob sklenitvi pogodbe ni vedela in ni bila dolžna vedeti, da ta ni imel pooblastila. Merilo pri presoji, ali je bil sopogodbenik dolžan vedeti, da zastopnik ni imel pooblastila, je skrbnost in vestnost, s katero je sopogodbenik dolžan ravnati v poslovnem prometu. Za to presojo so pomembne vse okoliščine v zvezi s sklenitvijo pogodbe, na podlagi katerih bi sopogodbenik lahko (če bi ravnal z ustrezno skrbnostjo) sklepal, da zastopnik ni imel upravičenja za zastopanje (1). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi lahko zakoniti zastopnik tožnice v konkretnem primeru vedel in tudi moral vedeti, da toženec nima pooblastila naročnikov (investitorjev), navedenih na kupoprodajni pogodbi z dne 28. 2. 2003, za nakup sporne čistilne naprave. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo zakonitemu zastopniku tožnice ob sklepanju sporne kupoprodajne pogodbe predloženo (le) pisno pooblastilo z dne 25. 9. 2000, ki so ga podpisali trije od sedmih naročnikov in v katerem je bilo zapisano, da ima toženec pooblastilo za dobavo izključno čistilne naprave S., ne pa tudi za dobavo čistilne naprave F., ki je bila predmet sporne kupoprodajne pogodbe. Ob takšni ugotovitvi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi se moral zakoniti zastopnik tožnice, če bi ravnal z vso potrebno skrbnostjo v pravnem prometu (s skrbnostjo dobrega strokovnjaka), pred podpisom pogodbe prepričati o tem, ali ima toženec dejansko pisna pooblastila vseh naročnikov in takšna pooblastila tudi zahtevati, saj je nelogično, da bi toženec imel pisno pooblastilo le določenih oseb, drugih pa ustno. Skrbno bi moral vpogledati tudi v vsebino takšnih pooblastil, torej se prepričati, ali je bil toženec dejansko pooblaščen za sklenitev sporne kupoprodajne pogodbe, katere predmet je dobava čistilne naprave F.. Tega pa zakoniti zastopnik tožnice ni storil, saj se je kljub predloženemu pisnemu pooblastilu, v katerem je bilo navedeno, da se ne sme uporabljati za ostale namene, zadovoljil zgolj z ustnimi trditvami toženca o obstoječem pooblastilu. Vztrajanje tožnice v pritožbi, da je njen zakoniti zastopnik upravičeno verjel, da ima toženec ustrezna pooblastila, saj mu je slednji ustno zagotavljal, da je pooblaščenec vseh naročnikov ter da je pooblaščen tudi za dobavo čistine naprave F., kar naj bi izhajalo tako iz izpovedbe toženca kot tudi zakonitega zastopnika tožnice, zato ni utemeljeno. Četudi je toženec menil, da je pooblaščenec vseh naročnikov, to še ne pomeni, da je bilo to njegovo mišljenje utemeljeno. Da temu ni bilo tako, se je v konkretnem primeru tudi izkazalo, saj je bilo ugotovljeno, da toženec ni imel pooblastila naročnikov za sklenitev sporne kupoprodajne pogodbe z dne 28. 2. 2003. Ob takšni ugotovitvi ni moč pritrditi pritožbeni navedbi, da če je toženec utemeljeno mislil, da ima pooblastilo vseh investitorjev (naročnikov), je zakoniti zastopnik tožnice toliko bolj utemeljeno mislil, da ima toženec njihovo pooblastilo. Ugotovitev, da je toženec mislil, da ima pooblastilo vseh naročnikov, in zaključek, da zakoniti zastopnik tožnice pri sklepanju pogodbe ni ravnal dovolj skrbno in vestno, se ne izključujeta, zato ni utemeljena pritožbena trditev, da so razlogi sodbe v tem delu med seboj v nasprotju.

7. Ker je toženec tožnici izvedel delna plačila za dobavo in montažo čistilne naprave F. po sklenitvi sporne kupoprodajne pogodbe (to izhaja iz navedb tožeče stranke), za presojo, ali je sopogodbenik ravnal z zadostno skrbnostjo, pa so pomembne okoliščine v zvezi s sklenitvijo pogodbe, tožnica ne more uspešno utemeljevati svoje dobrovernosti s temi delnimi plačili. Enako velja za okoliščino, da so naročniki sklenili pogodbo o montaži in zagonu čistilne naprave z dne 16. 4. 2003, v kateri se omenja čistilna naprava F.. Ta je bila sklenjena šele po sklenitvi sporne kupoprodajne pogodbe, kar pomeni, da zakoniti zastopnik tožnice v trenutku sklepanja sporne pogodbe zanjo ni mogel vedeti niti na njeni podlagi ni mogel biti prepričan, da ima toženec ustrezno pooblastilo vseh naročnikov.

8. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1)Prim. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del; 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 449-451, 457).