Jedro

Tožena stranka tožniku v času ko je bil v tujini na misiji ni zagotovila tedenskega počitka, do katerega je bil tožnik upravičen na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, s katerim je tožena stranka konkretizirala vsebinsko odprt pojem "potrebnega počitka", iz drugega odstavka 53. člena ZSSloV. Zato je njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. točka izreka spremeni tako, da se znesek 3.777,88 EUR zniža na znesek 3.382,72 EUR, v preostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 385,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.777,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2013 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi od 3.777,88 EUR od 26. 4. 2013 do 27. 4. 2013) (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 471,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Tožena stranka podaja pravočasno pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma zavrne dodatno še za znesek 395,16 EUR, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo števila dni tedenskega počitka, ki naj bi jih tožena stranka imela na misiji v primeru, da sodišče ne bi sledilo pravnim ugovorom tožene stranke, da ji pripada 24 dni, v resnici pa bi šlo za 22 dni tedenskega počitka. Do nastopa posebnega misijskega dopusta je bil tožnik na misiji za 13 polnih tednov in 9 polnih tednov po povratku z misijskega dopusta. Skupno bi mu pripadalo 22 dni počitka. Sodišče je tožnikovo plačo sicer pravilno delilo s 30 dni, dobljeno dnevno postavko 153,76 EUR (ki jo kot vrednost enakega ni navedla tudi tožena stranka) pa množilo s 24, kar znese 3.690,24 EUR in ne 3.777,88 EUR, kot je izračunalo sodišče in dosodilo sodišče prve stopnje. Po mnenju tožene stranke bi bil tožnik sicer eventualno upravičen le do zneska 3.382,72 EUR (22 dni x 153,76 EUR), saj gre pri tem za dva polovična tedna in ne polna tedna.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o nadomestilu za neizrabljen tedenski počitek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik napoten na opravljanje nalog izven države na mednarodno misijo ISAF v Afganistanu, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da je mednarodna misija trajala od 10. 10. 2012 do 20. 4. 2013 ter da je tožnik od 18. 1. 2013 do 4. 2. 2013 izrabil posebni dopust. Ob navedenem tudi ni bilo sporno, da je za čas mednarodne misije prejel plačo 4.612,88 EUR. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka, do katerega je bil tožnik upravičen na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, s katerim je tožena stranka konkretizirala vsebinsko odprt pojem "potrebnega počitka", iz drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko zmotno obračunalo višino odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka, saj tudi v primeru, če bi upoštevalo znesek 153,76 EUR dnevno, kar sicer priznava tožena stranka in bi ta znesek pomnožilo s 24, bi bil celoten znesek 3.690,24 EUR in ne 3.777,88 EUR, kot je obračunalo sodišče prve stopnje. Prav tako je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče upoštevalo 24 polnih tednov na misiji, čeprav sta bila dva tedna le polovična, pri čemer tedenski počitek ni mogoče zahtevati za polovični teden. Tako je pravilen znesek 3.382,72 EUR (22 dni x 153,76 EUR), do česar je upravičen tožnik. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 357. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno odmerilo stroške postopka za tožnika, na podlagi določil 154. člena ZPP in 155. člena ZPP ter skladno z Odvetniško tarifo, pri čemer mu je priznalo 471,23 EUR. Potrebni stroški tožene stranke znašajo 386,25 EUR, ob upoštevanju vrednosti točke Odvetniške tarife 0,459 EUR. Glede na uspeh tožnika v pravdi v višini 90 %, torej tožniku pripada 424,11 EUR in toženi stranki glede na njen uspeh v pravi v višini 10 % znesek 38,62 EUR. Po pobotu medsebojnih stroškov je tako tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v višini 385,49 EUR.