Jedro

Po šestem odstavku 364. člena ZKP sodišče v obrazložitvi sodbe navede razloge za vsako posamezno točko, v skladu s sedmim odstavkom istega člena ZKP pa sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. A. spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje poneverbe mu je bila določena kazen enega leta in desetih mesecev zapora, za kaznivo dejanje zaposlovanja na črno pa kazen petih mesecev zapora, nakar mu je bila na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen dveh let in dveh mesecev zapora. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 mu je prvo sodišče v plačilo naložilo znesek 350.744,32 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem poneverbe pridobljeni premoženjski koristi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obtoženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi, o čemer bo sodišče prve stopnje izdalo poseben sklep po pravnomočnosti sodbe (prvi odstavek 94. člena ZKP).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, graja pa tudi odločbo o kazni. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti popolnoma nejasni in v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, katere posledica je vedno razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP).

6. Ob načelu proste presoje dokazov, procesni zakon zahteva, da sodišče svojo odločitev obrazloži. Po šestem odstavku 364. člena ZKP sodišče v obrazložitvi sodbe navede razloge za vsako posamezno točko, v skladu s sedmim odstavkom istega člena ZKP pa sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Šele tako ugotovljeno in argumentirano dejansko stanje omogoča pritožniku zatrjevanje kršitev v smislu zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišču druge stopnje pa preizkus takšnega pritožbenega zatrjevanja. Gre za t. i. odločilna dejstva, ki jih obrazložitev sodbe mora vsebovati, saj je v primeru, če sodba nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Prav to kršitev pritožnik v uvodnem delu pritožbe utemeljeno očita sodišču prve stopnje, ko zatrjuje, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja obrazložitev, od kod prvemu sodišču podatek, da je transakcijski račun v Avstriji, na katerega naj bi obtoženi prenakazoval denarna sredstva, dejansko njegov transakcijski račun in na podlagi katerih dokazov sodišče prve stopnje izvaja zaključek oziroma odločilno dejstvo, da je obtoženi prenakazana sredstva porabil za lastne namene.

8. Pritožbeno sodišče v tej zvezi ugotavlja, da prvo sodišče pod točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer zatrjuje, da prenakazovanje sredstev na obtoženčev račun v Avstriji „potrjuje dokumentacija v spisu, posebej izpiski bančnega prometa družbe F. d. o. o. Iz javno dostopnih evidenc AJPES je razvidno, da je imela družba F. d. o. o., odprta transakcijska računa na B. d. d., od dne 11. 11. 2011 do 5. 10. 2012 in pri C. d. d., od 12. 2008 naprej. Iz izpiskov TRR, pridobljenih na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Kpd 11694/2013, je bilo ugotovljeno, da je bil na UNICREDIT banka Slovenije, d. d., od 12. 12. 2008 naprej odprt TRR, št. ..., kjer sta bila pooblaščeni osebi za razpolaganje s sredstvi od dne 12. 11. 2010 dalje B. B. in po njenem pooblastilu obtoženec A. A., glede pooblaščencev pa je enako veljalo tudi za TRR, odprt pri banki banki UNICREDIT. Analiza bančnih podatkov (uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 3. 12. 2014) izkazuje, da je obtoženi v časovnem obdobju od dne 12. 12. 2010 do 1. 3. 2013 na TRR opravil za 689.012,05 EUR gotovinskih dvigov oz. prosto razpolagal s sredstvi družbe F. d. o. o., saj je 21. 2. 2012, 23. 2. 2012 in 5. 4. 2012 opravil tudi prenos denarja iz TRR št. ... na svoj transakcijski račun št. ... odprt pri Banki Koper, d. d. v skupnem znesku 36.800,00 EUR ter denar porabljal za privatne nakupe. Iz bilance stanja za leto 2012 za družbo F. d. o. o. razvidno, da je imela družba prikazanih za preko 800.000,00 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev, v letu 2011 pa zgolj slabih 250.000,00 EUR. Obtoženec je torej v letih 2011 in 2012 gotovinske dvige opredeljeval kot kratkoročne poslovne terjatve družbe do njega, pri čemer so le-te naraščale. To izkazuje tudi primerjava bilanc za leto 2010 kjer so te terjatve znašale le nekaj preko 50.000,00 EUR, do konca leta 2012 pa jih je torej obtoženec z gotovinskimi dvigi povečal za znesek nad 750.000,00 EUR“.

9. Ob primerjavi zgoraj povzete obrazložitve z obrazložitvijo obtožnice z dne 25. 10. 2016, številka Kt/2561/2012, sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za dobesedni prepis obrazložitve obtožnice in sicer tretjega odstavka na strani 13, ki se v enaki obliki nahaja tudi v zahtevi za preiskavo z dne 15. 9. 2015, številka Kt/2561/2012, kar vse pa je povzetek uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah Policijske uprave Celje, Sektorja kriminalistične policije z dne 3. 12. 2014, na katerega se nenazadnje sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklicuje. Povedano drugače, sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno o obstoju odločilnega dejstva, ki se obtožencu očita v obtožnici, torej da je na svoj transakcijski račun v Avstriji prenakazoval sredstva družbe F. d. o. o. in jih porabljal za lastne namene, gradi na policijskem uradnem zaznamku, ki pa ga po izvedenem kontradiktornem dokaznem postopku na glavni obravnavi sploh ni ustrezno dokazno preizkusilo. Dejstva in okoliščine ki jih organi policije zbirajo na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 148. člena ZKP nikakor nimajo takšne dokazne teže, da bi sodišče lahko na njihovi podlagi, ne da bi jih ustrezno preizkusilo, gradilo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje v predmetnem kazenskem postopku te naloge ni opravilo in zato je tudi izostala obrazložitev odločilnih dejstev, kot to pravilno zatrjuje pritožnik. Čeprav je sodišče prve stopnje imelo na razpolago podatke avstrijske banke, ki jih je še tekom preiskave pridobil preiskovalni sodnik (list. št. 242 do 310 spis), se do teh sploh ni dokazno opredelilo. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo tudi na izpovedbe prič C. C., D. D. in E. E., a kot je tudi samo zapisalo v obrazložitvi, so priče izpovedovale, da naj bi obtoženec gotovino dvigoval tudi za izplačilo plač delavcem ter materialne stroške poslovanja, nobena od priča pa z gotovostjo ni potrdila, da naj bi bil transakcijski račun v Avstriji, ki se navaja v obtožbi, dejansko obtoženčev in da naj bi nanj prenakazana sredstva porabljal za lastne namene.

10. V luči zgoraj navedenega se izkaže tudi kot utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni utemeljilo zakaj obtožencu šteje za dokazano, da je vse očitane mu gotovinske dvige z bankomatov opravil prav on, še zlasti pa ni razvidno, na podlagi česa sodišče prve stopnje sklepa, da je obtožencu dokazano, da naj bi za lastne namene porabil oziroma si protipravno prilastil najmanj 350.744,32 EUR. Iz obrazložitve predmetne pritožbeno izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ne more razbrati, zakaj ravno 350.744,32 EUR in ne manj ali več. Ta podatek je seveda pomemben, saj je nenazadnje sodišče prve stopnje obtožencu tudi naložilo v plačilo znesek 350.744,32 EUR, ki naj bi ustrezal pridobljeni premoženjski koristi. Odločbo o odvzemu premoženjske koristi je sodišče prve stopnje obrazložilo pod točko 20, a je ta obrazložitev pavšalna in gre le za sklicevanje na določbo drugega odstavka 75. člena KZ-1. 11. Glede zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1, sodišče druge stopnje soglaša z razlogi izpodbijane sodbe pod točko 14 in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, kar pomeni, da v tem delu pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena. Je pa utemeljena glede očitka, da je tudi v tem delu dokazna ocena prvega sodišča glede odločilnih dejstev pomanjkljiva in se kot taka ne da pritožbeno preizkusiti, kar prav tako predstavlja uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšen način je ugotovilo časovni okvir opravljanja dela na črno za vsakega posameznega delavca, prav tako pa se ni izreklo glede pomislekov pritožnika, ali je obtoženec kot dejanski poslovodja sploh lahko storilec tega kaznivega dejanja.

12. Na podlagi vsega zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika po prvem odstavku 392. člena ZKP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse razpoložljive dokaze ter jih nato poglobljeno oceniti tudi z vidika zgoraj izraženih pomislekov. Tako se bo lahko dokopalo do pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov obravnavane kazenske zadeve (po potrebi tudi z angažiranjem izvedenca ustrezne stroke). Svoje zaključke o odločilnih dejstvih, zlasti o tem ali je obtožencu dokazano to kar se mu v obtožbi očita, t. j. da je na transakcijskih računih družbe a. a. neupravičeno dvigoval sredstva in če jih je v kakšnem obsegu, ali jih je porabil za lastne namene in če jih je, v kakšnem obsegu in ali je sredstva nakazoval tudi na svoj transakcijski račun v Avstriji in tudi ta porabljal za lastne namene ter katere delavce in v katerih časovnih obdobjih je zaposloval na črno, pa bo moralo sodišče prve stopnje v novi odločbi pospremiti z jasnimi in medsebojno skladnimi razlogi, pri čemer bo upoštevalo tudi ostale argumente, ki jih je v aktualni pritožbi nanizal pritožnik, s katerimi pa se sodišče druge stopnje glede na naravo ugotovljene kršitve v napadeni sodbi ni moglo podrobneje ukvarjati.