Jedro

Ključno dejstvo spora (za presojo veljavne sklenitve sporazuma zaradi tožničinega sklicevanja na prisilo, zmoto, prevaro) je, da je tožnica sama dala pobudo za sklenitev sporazuma, česar v pritožbi niti ne zanika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2017 razveljavi; da se ugotovi, da je tožena stranka z dnem 31. 12. 2017 tožnici nezakonito prekinila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 12. 2017 in ji še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, na ustrezno delovno mesto; da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plače, odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto plače od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije v delovno razmerje, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati odpravnino zaradi upokojitve v višini 3.322,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2018 do plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka), zavrnilo pa je presežek podrednega tožbenega zahtevka v višini 1.661,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2018 do plačila (III. točka izreka) ter odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom, sicer pa je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 556,89 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen zavrnilni del, saj je bilo delu podrejenega zahtevka - glede odpravnine - ugodeno) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da ji sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni bil prebran. Podpisala ga je, ker ni imela dovolj časa, da bi ga prebrala. V obrazložitvi sodbe so napake - pritožbo zoper sklep o izredni odpovedi je vložila 20. 12. 2017, ne pa 22. 12. 2017. To je pomembno, saj je šele po vložitvi pritožbe - 22. 12. 2017 (ne pa hkrati s pritožbo) predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Prav tako ima sporazum datum 28. 12. 2017, ne pa 29. 12. 2017. Ugotovitev v sodbi, da naj bi tožnica želela sporazumno prekiniti delovno razmerje v izogib postopku odpovedi, nima podlage v izvedenih dokazih. Tožnica je izpovedala, da se za očitane kršitve iz odpovedi ne čuti kriva in da je njen interes, da se ugotovi neutemeljenost očitkov. Res pa je pregledala prakso in ugotovila, da večinoma javni uslužbenec s pritožbo ne uspe. Zato je iskala rešitev svoje situacije in se odločila za upokojitev. Sodišče protispisno navaja, da se je sama zglasila pri direktorju tožene stranke, ga prosila za sporazumno prenehanje delovnega razmerja ter mu hkrati omenila, da se je pri ZPIZ pozanimala o izpolnjevanju pogojev za upokojitev z 31. 12. 2017. Z direktorjem je namreč kontaktirala po telefonu, tako da mu tudi ni mogla predočiti dokazil o izpolnjevanju pogojev za starostno upokojitev, ki jih takrat tudi še ni prejela. Direktor je sporazum položil pred tožnico na mizo v njegovi pisarni in dejal ''to je sporazum, podpiši ga''. Na ta način je bila prisiljena sporazum podpisati, na razpolago je imela le par minut, mogoče tri minute. Ni imela možnosti, da bi se z vsebino sporazuma natančno seznanila oziroma poiskala pravno pomoč, tako da je sporazum podpisala. Tožena stranka je imela možnost in dolžnost, da določi rok za podpis sporazuma, pa tega ni storila. Izrabila je stisko tožnice in jo postavila pod prisilo, ali sporazum podpiše takoj ali pa te možnosti ne bo več imela. Direktor bi ji moral predočiti vsebino sporazuma. Tožnica je opravljala delo finančnega kontrolorja, glede katerega poznavanje ZDR-1 ni potrebno. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Pri tem je napačno ugotovilo, da je šla tožnica k psihiatru šele po sklenitvi sporazuma. Psihično se je namreč sesula že ob prejemu vabila na zagovor glede izredne odpovedi 14. 11. 2017. Naslednji dan je bila pri osebni zdravnici, ki ji je odobrila bolniški stalež, 19. 12. 2017 je bila pri psihiatru in od takrat dalje v psihiatrični oskrbi. Zaradi psihičnega stanja ni bila sposobna razumeti svojega ravnanja in ob podpisu sporazuma ni izrazila prave volje. Bila je v zmoti. Tožena stranka je v sporazum dodala vsebino, glede katere tožnica ni podala predloga. Tožena stranka je sestavila sporazum in tožnico prisilila k podpisu proti njeni volji in s prevaro, saj ji ni bila dana možnost, da bi sporazum prebrala. Tudi je bila v podrejenem razmerju do delodajalca. V takšni luči in okoliščinah bi moralo sodišče ugotoviti prisilo oziroma zmoto. Ker tega ni storilo, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka in za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ker je tožnica izpolnjevala pogoje za upokojitev ob koncu leta 2017, bi ji moralo sodišče priznati celotno vtoževano odpravnino. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži povračilo njenih stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na katerih temelji izpodbijana odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka (ki se nanaša na razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2017) ter o zavrnitvi dela podrednega tožbenega zahtevka (ki se nanaša na razliko odpravnine).

7. Opozorilo pritožbe na pomoten zapis datuma sporazuma (29. 12. 2017) v obrazložitvi sodbe ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) niti v smislu nerazumljivosti (14. točka drugega odstavka), saj je sicer iz sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, kaj je bil predmet spora in na kateri sporazum se nanaša obrazložitev sodbe. Tudi pritožbeno opozorilo na napako v obrazložitvi sodbe, da tožnica pritožbe zoper sklep o izredni odpovedi ni vložila 22. 12. 2017, ampak 20. 12. 2017, da je torej ni vložila istega dne kot predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi (22. 12. 2017), ni okoliščina, ki bi lahko privedla bodisi do ugotovitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali do zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj ne gre za odločilno dejstvo spora (pri čemer pa tudi iz tožničine izpovedi izhaja, da je vlogi oddala hkrati).

8. V tej zvezi tudi ni odločilna sicer utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče v sodbi protispisno navedlo, da se je tožnica pred tem osebno (namesto po telefonu) zglasila pri direktorju Finančnega urada A. in ga prosila za sporazumno prenehanje delovnega razmerja v povezavi s starostno upokojitvijo. Ključno dejstvo spora (za presojo veljavne sklenitve sporazuma zaradi tožničinega sklicevanja na prisilo, zmoto, prevaro) je, da je tožnica sama dala pobudo za sklenitev sporazuma, česar v pritožbi niti ne zanika.

9. Tožena stranka je takšnemu predlogu sledila (81. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), iz pritožbe pa je razbrati, da tožnica nasprotuje zlasti temu, da je bila mimo njenega predloga v sporazum vnesena tudi vsebina, da sta stranki sporazumni, da se s podpisom sporazuma štejeta delodajalčev sklep o izredni odpovedi z dne 24. 11. 2012 in pritožba javne uslužbenke zoper ta sklep za preklicani.

10. Tožnica v pritožbi navaja, da sporazuma ni sklenila v izogib izredni odpovedi, da se za očitane kršitve iz odpovedi ne čuti kriva, da je njen interes, da se ugotovi neutemeljenost očitanega, da pa je zato, ker delavci s pritožbo večinoma ne uspejo, iskala rešitev svoje situacije in se odločila za upokojitev. Navedeno ne kaže v smer, da na tožničini strani ni bilo volje za sklenitev sporazuma, prej obratno.

11. Tožnica ne more uspeti s pritožbenim vztrajanjem, da je imela na razpolago za podpis sporazuma le tri minute, da je direktor sporazum položil na mizo v njegovi pisarni in dejal ''to je sporazum, podpiši ga'', da ji ga ni prebral, ni dal posebnega roka za proučitev vsebine sporazuma, da ni imela možnosti, da bi se z vsebino sporazuma natančno seznanila oziroma poiskala pravno pomoč, sama pa ni imela pravnega znanja s tega področja.

12. Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena (prevara - po prvem odstavku 49. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Sicer lahko stranka, ki je v zmoti, zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Zmota je bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila (prvi in drugi odstavek 46. člena OZ). Če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega (prvi in drugi odstavek 45. člena OZ).

13. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo podlage za razveljavitev sporazuma iz navedenih razlogov. Poleg prave volje pa je pogoj za veljavno sklenitev pogodbe tudi sposobnost razsojanja pogodbene stranke v času izražanja njene volje. Tožnica v pritožbi glede tega izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Ta dokazni predlog je podala, ko je zanikala navedbe tožene stranke, da se je v celoti zavedala pomena svojih ravnanj. Te navedbe je zgolj zanikala in navedla, da bo to potrdil izvedenec psihiatrične stroke. Ko je bila tožnica zaslišana in je izpovedovala o poteku dogodkov, je sodišče prve stopnje iz vsebine njene izpovedi pravilno razbralo, da je šla k psihiatru po sklenitvi sporazuma. Tožnica okoliščin na svoji strani ni obrazložila na način kot v pritožbi, ko je prvič navedla, da se je psihično sesula 14. 11. 2017 ob prejemu vabila na zagovor glede izredne odpovedi, da je bila naslednji dan pri osebni zdravnici, ki ji je odobrila bolniški stalež, 19. 12. 2017 pa je šla k psihiatru in bila od takrat dalje v psihiatrični oskrbi. Tožnica takšnih navedb, ki v pritožbenem postopku predstavljajo neupoštevno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ni podala že v postopku na prvi stopnji, o njih pa tudi ni izpovedala (tudi na izrecno vprašanje - ali meni, glede na to, da je predlagala izvedenca psihiatra za ugotavljanje prištevnosti ob podpisu sporazuma, da ni bila prištevna, je odgovorila zgolj to, da sporazuma ni prebrala in ni vedela kaj podpisuje) ter ni predlagala nobenih listin. Zato v pritožbi neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke s strani sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, da iz izpovedi tožnice ne izhaja, da je imela pred in ob sklenitvi sporazuma kakršnekoli psihične težave, ampak da je bila šele po sklenitvi sporazuma sesuta in je šla k psihiatru.

14. Sodišče prve stopnje je v posledici ugotovitve o veljavni sklenitvi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, primarni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

15. Pravilno je odločilo tudi o podrejenem tožbenem zahtevku iz naslova odpravnine, ki mu je le delno ugodilo, in sicer je tožnici priznalo odpravnino le v višini njenih dveh plač (prvi odstavek 132. člena ZDR-1), ne pa v višini treh plač po drugem odstavku 9. člena Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 88/16). Tožnica se ni upokojila šele v roku enega leta po izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino, ampak se je 31. 12. 2017 upokojila na podlagi dokupa pokojninske dobe, saj bi sicer izpolnila pogoje za starostno upokojitev šele konec leta 2018. 16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP, peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).