Jedro

V tem primeru niso izpolnjene temeljne predpostavke (odprava podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil), da bi se revidentova zahteva obravnavala po 46. členu ZUstS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 8.9.2005. Z navedenim sklepom (2. točka izreka) je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog za odpravo odločbe Upravne enote Maribor z dne 14.4.1996. V obrazložitvi k 2. točki izreka (to izpodbija tožnik v tem upravnem sporu) je tožena stranka navedla, da je tožnik vložil zahtevo za odpravo pravnomočne odločbe Upravne enote Maribor z dne 12.4.1996, kot pravno podlago pa je navedel 46. člen Zakona o Ustavnem sodišču RS (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94 in 64/2001) in odločbo le-tega, št. Up-547/02 z dne 8.10.2003. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče strinja s toženo stranko, da v obravnavani zadevi ni izpolnjena temeljna predpostavka za obravnavo zahtevka na podlagi 46. člena ZUstS, to je odprava podzakonskega predpisa oziroma splošnega pravnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. Ustavno sodišče RS z odločbo, št. Up-547/02 z dne 8.10.2003, na katero se tožnik sklicuje, ni odločilo o odpravi podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, temveč je razveljavilo sodbi Vrhovnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS in v obrazložitvi zavzelo stališče tudi glede razlage posameznih določb Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Interpretacijske odločbe, s katerimi se zakon oziroma predpis niti ne razveljavlja, ampak je podana le ustavno konformna razlaga njegovih določb, imajo učinek le na razmerja, o katerih do dne, ko začne odločba Ustavnega sodišča RS učinkovati, še ni pravnomočno odločeno. V primeru, ko je pravno razmerje urejeno z že pravnomočno odločbo, pa je tako odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih s zakonom. Tako pravno sredstvo je po ZUstS pravočasno vložena ustavna pritožba, ne pa zahteva za spremembo oziroma odpravo odločbe po 46. členu ZUstS. Zato se po mnenju sodišča prve stopnje tožnik v zvezi z navedeno ustavno odločbo pri svoji zadevi ne more uspešno opirati na 46. člen ZUstS. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb upravnega postopka. Navaja, da je izkoristil možnost, ki je bila dana z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 547/2002 in vložil zahtevo po 46. členu ZUstS. Ustavno sodišče RS z navedeno odločbo dalo novo interpretacijo ZDen z ugotovitvijo, da so upravni organi nedopustno napačno interpretirali 3. odstavek 63. člena in 9. člen ZDen. Meni, da ni res, da bi moral predložiti dokaz o odpravljenem predpisu o splošnem aktu in vztraja pri podanem predlogu. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti in tudi stroškovno ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107 člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007, in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Revident ni uveljavljal bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo, saj po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Ugovori, v katerih revident uveljavlja kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku, na drugačno odločitev nimajo vpliva. Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta namreč ni revizijski razlog v smislu 85. člena ZUS-1. Ker je s tožbo v obravnavanem primeru izpodbijana procesna odločitev, je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje kot pravno pomembne okoliščine pri presoji zakonitosti upravnega akta, pravilno štelo samo tiste, ki se nanašajo na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev zahteve za spremembo ali odpravo upravnega akta na podlagi 46. člena ZUstS. Tudi po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru sprememba akta, izdanega v denacionalizacijskem postopku, na navedeni pravni podlagi ni možna. Po določbi 46. člena ZUstS je predvideno posebno izredno pravno sredstvo, ki ob določenih pogojih omogoča tudi spremembo posamičnega akta prve stopnje. Ker gre za izredno pravno sredstvo, je treba pogoje, pod katerimi je možno ugoditi temu izrednemu pravnemu sredstvu, obravnavati skladno z navedeno določbo. Iz 1. odstavka 46. člena ZUstS izhaja, da je predpostavka za takšen zahtevek (spremembo ali odpravo posamičnega akta) odprava podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. V konkretnem primeru pa ni bil odpravljen podzakonski predpis oziroma splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, na podlagi katerega so nastale škodljive posledice. Z odločbo Ustavnega sodišča RS, na katero se revident sklicuje, je Ustavno sodišče RS določilo samo drugačno razlago nekaterih določb zakona. Vse to pa tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni, da niso izpolnjene temeljne predpostavke, da bi se revidentova zahteva obravnavala po 46. členu ZUstS. Odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita in revidentovi ugovori na drugačno odločitev revizijskega sodišča ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je bila revizija zavrnjena, v ZUS-1 in v Zakonu o pravdnem postopku, ki se po 1. odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, ni podlage za povrnitev stroškov stranki, ki z revizijo ni uspela.