Jedro

Pravnomočna sodba zavezuje tiste, na katere se nanaša in izključuje možnost ponovnega obravnavanja iste zadeve. Pravno razmerje, na katerega se sodna odločba nanaša, postane z njeno pravnomočnostjo urejeno.

Dejstvo, da tožnik zahteva manj (manjši lastninski delež) kot v prej obravnavni zadevi, ni odločilno. Z obravnavano tožbo uveljavljani zahtevek je obsežen v zahtevku, uveljavljanem v prej obravnavani zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva ugotovitev, – da je solastnik: 3/4 solastninskega deleža parc. št. 562/4 k.o. X do 5321/20839; 1/8 solastninskega deleža parc .št. 562/4 k.o. X do 887/20839; – da je bila v pravdnem postopku III P 12/79 pri navedbah pomota in se odločitev v sodbi z dne 24. 12. 1982 nanaša na skupno gradnjo hiše, stoječe na parc. št. 562/4 k.o. X; – da se izločitev iz zapuščine v zadevi II D 758/83 nanaša na nepremičnino ID 000, zato deleža A. A. in B. A. nista bila predmet dedovanja po pok. C. C.; – delne ničnosti dedovanja toženk v zapuščinski zadevi II D 758/83 in sicer glede deležev nepremičnine, ki sta bila izločena iz zapuščine njune prednice oz. glede druge toženke tudi nadaljnje dedovanje po pok. D. C. v okviru deleža, ki ga je pridobil po slednjem. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 2.053,99 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne soglaša, da gre za pravnomočno razsojeno stvar. V pravdni zadevi I P 1373/2013 je tožnik na podlagi gradnje na tujem svetu uveljavljal priposestvovanje na celotni nepremičnini; tožencev je bilo več kot v obravnavani zadevi. Uveljavljal je izgradnjo hiše kot celote in zahtevek utemeljeval s svojimi vlaganji, izvršenimi po tem, ko je pravna prednica tožene stranke s pisno izjavo pripoznala prispevek, ki sta ga do leta 1968 z materjo vložila v hišo. V zvezi s priposestvovanjem se je glede dobrovernosti skliceval na pisno izjavo pravne prednice tožene stranke in dodatno na sodbo III P 12/79 z dne 24. 12. 1982. Trditev, da bi mu morala biti priznana vsaj lastninska upravičenja, ki izhajajo v korist njegove matere iz sodbe III P 12/79, je tožnik postavil šele v pritožbenem postopku, zato to ni moglo biti upoštevano. V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja sorazmeren del deleža, ki je bil prisojen njegovi pok. materi A. A. na podlagi sodbe III P12/79 z dne 24. 12. 1982. Na podlagi pravnomočnega slepa o dedovanju II D 758/83 z dne 8. 12. 1987 je ugotovljeno, da je A. A. s skupno gradnjo hiše na parc. št. 450/7 k.o. X, pridobila solastninski delež 7095/20839, kar se izloči iz zapuščine in zato v zapuščino spada le 12316/20839 hiše na parc. št. 450/7 k.o. X. S sklepom o dedovanju je tožnik po materi ta delež podedoval. V popravnem sklepu II D 758/83 z dne 15. 9. 1997 je nepravilno ugotovljen prehod lastninske pravice na toženki; pravilna bi bila ugotovitev o prehodu izločenega deleža v korist zapustničinih sester. Na podlagi tega sklepa izvedena vknjižba lastninske pravice je zato materialno pravno neveljavna. Ker je bil vtoževani delež izločen iz zapuščine, ni mogel biti predmet dedovanja. Zato se zahteva ugotovitev ničnosti popravnega sklepa o dedovanju v delu, ki je v nasprotju z odločitvijo zapuščinskega sodišča v zadevi II D 758/83. Takega zahtevka v pravdi leta 2013 ni bilo, zato o tem še ni odločeno. Zatrjuje svoj pravni interes za zahtevano odločitev. Iz izreka sodbe III P 12/79 z dne 24. 12. 1982 izhaja, da je A. A. pridobila del, ki v naravi predstavlja etažo prvega nadstropja hiše v N. Konkretno je torej navedeno, katera hiša je bila predmet pravde in tudi kaj solastninski delež predstavlja v naravi. V drugi točki izreka se omenja le naslov hiše. Sodba je bila realizirana tako, da je tožnikova mati stanovanje prevzela v posest. Očitno je bila torej obravnavana ta hiša in ne domnevna hiša na parc. št. 450/7 k.o. X in je v izreku sodbe pomotoma navedena neprava parcelna številka. Iz listinskih dokazov je razvidno, da na parc. št. 450/7 k.o. X hiše sploh ni bilo. Tudi v zapuščinskem postopku II D 758/83 je bila navedena hiša z naslovom. Pravnomočni sklep o dedovanju II D 758/83 parcelne številke sploh ni vseboval. Ta je navedena šele v popravnem sklepu opr. št. II D 758/83 z dne 15. 9. 1997. Ni šlo za napako sodišča, ampak so dediči v smrtovnici dali napačne podatke. Tožnik torej z obravnavano tožbo zahteva ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini kot delu zapuščine po materi. Hkrati tožnik zahteva ugotovitev zmotnih označb parcelnih številk in ničnost tega prenosa. V prejšnji tožbi I P 1373/2013 je tožnik – zaradi svojih obsežnih vlaganj v letih 1967 do 2013 – zahteval ugotovitev lastninske pravice na celotni nepremičnini. Vsekakor ne gre za sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek. Zato ni mogoče govoriti o identiteti tožbenih zahtevkov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Vztraja pri svojih, v postopku pred sodiščem prve stopnje podanih trditvah, pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je o zadevi razsojeno v pravdni zadevi I P 1373/2013, glede podrednih zahtevkov pa sodba ni dovoljena. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravnomočna sodba zavezuje tiste, na katere se nanaša in izključuje možnost ponovnega obravnavanja iste zadeve (319. čl. ZPP). Pravno razmerje, na katerega se sodna odločba nanaša, postane z njeno pravnomočnostjo urejeno. V ta razmerja ni dovoljeno posegati – stranke ne smejo znova uveljavljati tistega, kar je že bilo priznano ali zavrnjeno (materialna pravnomočnost). Pravnomočnost je negativna procesna predpostavka, na obstoj katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Če se uveljavlja zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno določeno, sodišče tožbo zavrže (tretji odstavek 319. čl. ZPP).

6. Tudi v pritožbeni fazi je sporno, ali je o razmerju, ki je predmet obravnave v tem pravdnem postopku, že odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 1373/2013 z dne 19. 1. 2016, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1864/2016 z dne 18. 1. 2017. 7. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožeča stranka v tej pravdni zadevi uveljavlja zahtevek, o katerem je že bilo določeno v pravdnem postopku I P 1373/2013 (istoveten zahtevek); utemeljuje ga z dejstvi, s katerimi je bil (med drugim) utemeljevan tudi zahtevek v zadevi I P 1373/2013. 8. Dejstvo, da sta zahtevka v obravnavani zadevi in pravdni zadevi I P 1373/2013 identična, je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo v 10. točki obrazložitve. Oba tožbena predloga – zahtevka sta ugotovitvena: zahtevana je ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 562/4 k.o. X. V pravdni zadevi I P 1373/2013 je zahtevana ugotovitev da je tožnik lastnik celotnega (3/4) solastninskega deleža prve toženke in celotnega (1/8) solastninskega deleža drugega toženca na parc. št. 562/4 k.o. X. V obravnavni zadevi tožnik zahteva manj: 5321/20839 prvo toženkinega solastninskega deleža in 887/20839 drugo toženčevega solastninskega deleža. Dejstvo, da tožnik zahteva manj kot v prej obravnavni zadevi, ni odločilno. Z obravnavano tožbo uveljavljani zahtevek je obsežen v zahtevku, uveljavljanem v zadevi I P 1373/2013. Obstaja subjektivna identiteta spora. V obeh zadevah tožnik zahtevek uveljavlja zoper prvo toženko in drugega toženca.

9. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s prvostopenjsko ugotovitvijo, da imata oba zahtevka – obravnavni in v zadevi I P 1373/2013 podani zahtevek – isto dejansko podlago. V obravnavni zadevi tožnik uveljavlja, kar mu gre kot univerzalnemu pravnemu nasledniku (dediču) matere A. A., ki je s sodbo III P 12/79 z dne 24. 12. 1982 iztožila: – ugotovitev, da je s skupno gradnjo pridobila 7.095/20839 delež nepremičnine parc. št. 450/7 (pravilno 562/4) k.o. X, v naravi pa prostore prvega nadstropja hiše v N.; – izdajo zemljiškoknjižne listine; – izročitev nepremičnine v posest. 10. Sklop dejstev, s katerimi je tožnik utemeljeval zahtevek v zadevi I P 1373/2013, je bil širši od sklopa dejstev, s katerimi tožnik utemeljuje obravnavani zahtevek. V zadevi I P 13173/2013 se je skliceval na priposestvovanje in pridobitev lastninske pravice z gradnjo. Poleg dejstev, s katerimi je utemeljeval ta dva pridobitna naslova (dobra vera, gradbeni posegi …), je navajal tudi sledeča dejstva: - da so se sestre C. C., A. A. in B. A. dogovorile za skupno gradnjo hiše N. in jo skupaj ter ob tožnikovi finančni ter fizični pomoči zgradile; - da je zemljiškoknjižna lastnica C C. z lastnoročno izjavo z dne 25.8.1968 A. A. in tožniku priznala vložena sredstva in delo; - da je A. A. izposlovala sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani opr. št. III P 12/79 z dne 24. 12. 1982, ki je postala pravnomočna 14. 12. 1983; odločitev je bila dne 6.9.1984 preizkušena v revizijskem postopku II Ips 126/84. S sodbo je ugotovljeno: da je tožnikova mati solastnica do 7095/20839 nepremičnine parc. št. 450/7 k.o. X, kar v naravi predstavlja prostore prvega nadstropja hiše v N.; C. C. je naložena obveznost izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis te pravice in izročitev nepremičnine v posest; - da je v zadevi III P 12/79 (v sodbi in trditvah, ki so bile podlaga za izdajo sodbe) napaka, ker hiša stoji na parc. št. 562/4 k.o. X in ne na parc. št. 450/7 k.o. X; - da je tožnik podedoval 7095/20839 delež, ki ga je mati iztožila; - da sta se z materjo v hišo vselila in jo nemoteno uporabljala – mati do smrti, tožnik do sedaj.

11. Vsa ta dejstva tožnik navaja kot pravno odločilna dejstva tudi v obravnavani zadevi in z njimi utemeljuje (nekoliko manjši) lastninski delež na parc. št. 562/4 k.o. X, kot ga je uveljavljal v zadevi I P 1373/2013. Prvostopenjsko sodišče pravilno navaja, da je dejanska podlaga obravnavanega zahtevka identična z dejansko podlago tožbe I P 1373/2013. Sklop dejstev, ki jih tožnik kot pravno relevantna navaja v obravnavani zadevi, je bil naveden že v zadevi I P 1373/2013. Ker jih je sodišče dolžno presoditi s stališča vseh pravnih norm, tudi tistih, na katere se tožnik izrecno ne sklicuje, ali če se nanje sploh ne sklicuje, ni bistveno, da se je tožnik v zadevi I P 1373/2013 izrecno skliceval na priposestvovanje in pridobitev lastninske pravice z gradnjo. Da je A. A. lastninsko pravico pridobila na pravno posloven način (s skupno gradnjo), da je bila C C. naložena obveznost izstavitve zemljiškoknjižne listine (po pomoti za napačno nepremičnino), da je tožnik to podedoval, je bilo zatrjevano že v zadevi I P 1373/2013. V vlogi I P 1373/2013 z dne 11. 9. 2015 je tožnik v utemeljitev svojega zahtevka do višine 7095/20839 zapisal: – da je A. A. lastnica predmetne nepremičnine do 7095/20839, torej je najmanj toliko lastnik tudi tožnik; – da je A. A. umrla 26. 7. 1992, njen dedič je na podlagi sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani opr. št. I D 418/98 A. A. – tožnik, ki je na podlagi predmetnega sklepa podedoval 7095/20839 nepremičnine, vpisane v vl. št. 880 k.o. X. Te trditve je tožena stranka obsežno komentirala v vlogi I P 1373/2013 z dne 28. 9. 2015. Na naroku 11.9.2015 je tožnik zahteval vpogled v vse listine spisa III P 12/79. Pritožbeno sodišče soglaša, da je nebistveno, katera od pravnih stranka je katero od dejstev zatrjevala. Bistveno je, da je bilo pravdno sodišče v zadevi I P 1373/2013 s temi dejstvi seznanjeno. To je bilo storjeno in ni res, da se je s temi dejstvi sodišče seznanilo šele v pritožbenem postopku. Ta dejstva je v pravdni zadevi I P 1373/2013 tožeča stranka zatrjevala na naroku 11. 9. 2015 in v vlogi z dne 11. 9. 2015, tožena pa v vlogi z dne 28. 9. 2015. 12. Tudi glede podrednih zahtevkov prvostopenjsko sodišče pravilno navaja, da ugotavljanje dejstev ne more biti predmet ugotovitvene tožbe, katere vsebina je predpisana s 181. čl. ZPP. Tožnik zahteva ugotovitev pravnih dejstev: – da je v sodbi III P 12/79 napaka in da se zahtevek nanaša na gradnjo na parc. št. 562/4 k.o. X; – da se odločitev zapuščinskega sodišča v zadevi II D 758/83 nanaša na nepremičnino ID znak 000 in da zato ta nepremičnina ni bila predmet dedovanju po C. C. Ker je ustrezna vsebina ugotovitvenega zahtevka predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe, je tožba tudi v tem delu pravilno zavržena. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrglo tudi tožbo za ugotovitev delne ničnosti dedovanja tožencev v zadevi II D 758/83 glede deležev nepremičnine, ki sta izločena iz zapuščine oz. glede drugo tožene stranke tudi nadaljnje dedovanje po pok. D. C. Tožnik ne terja ugotovitve ničnosti pravnega razmerja, ampak zahteva ugotovitev ničnosti sodne odločbe, za korekcijo katere je predviden sistem rednih in izrednih pravnih sredstev. Tožba je zato tudi v tem delu pravilno zavržena.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).