Jedro

Za zastaranje terjatev iz naslova neupravičene obogatitve OZ ne predvideva posebnega roka, zato zanje velja splošni, petletni zastaralni rok.

Ob konkretiziranem ugovoru zastaranja in izrecni zahtevi po specifikaciji računa mora tožeča stranka ustrezno dopolniti svojo trditveno podlago, na podlagi katere sodišče lahko presodi, ali je ugovor zastaranja utemeljen ali ne. Če tega ne stori, sodišče ne more odločiti drugače, kot da tožbeni zahtevek zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 8. 2010, opr. št. VL 114593/2010, tudi v 1. in 3. odstavku izreka in zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kljub nesporni ugotovitvi, da je toženec nezakonito koristil vodo iz javnega vodovoda tožeče stranke, tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ob izrecnem ugovoru zastaranja ni specificirala svoje terjatve za obdobje 11 let oziroma vsaj za zadnjih 5 let. Glede na dejstvo, da zastaranje začne teči s trenutkom, ko terjatev nastane, kar v konkretnem primeru pomeni s trenutkom odkritja črnega priključka, to je 17. 3. 2009, tožba pa je bila vložena 13. 8. 2010, to pomeni, da terjatev ni zastarala, tožbeni zahtevek pa je v celoti utemeljen. Zgolj podredno, če bo sodišče vseeno sledilo ugovoru zastaranja, tožeča stranka meni, da ni dolžna specificirati zahtevka po višini po posameznih obdobjih, saj gre nesporno za črni priključek. Sodišče mora v takem primeru zahtevek tožeče stranke priznati vsaj v sorazmernem deležu 5/11, saj tožeča stranka ne more sodišču posredovati podatkov po posameznih obdobjih, ker teh podatkov nima, je pa nesporno, da je bilo porabljeno toliko vode, kot jo izkazuje stanje obračunskega vodomera ob evidentiranju črnega priključka, to je 3809 m3, na to porabo pa so bile zaračunane tudi ostale dajatve in prispevki. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno s 346. členom OZ terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom za zastaranje določen drugačen rok.

Za zastaranje terjatev iz naslova neupravičene obogatitve OZ ne predvideva posebnega roka, zato zanje skladno s 346. členom OZ velja splošni, petletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sledilo toženčevemu ugovoru zastaranja, skladno s katerim bi tožeča stranka lahko zahtevala plačilo dolga le za zadnjih 5 let pred odkritjem črnega priključka (da gre za črni priključek je bilo pred sodiščem prve stopnje za toženca sicer sporno, a sodišče je ugotovilo, da je res šlo za črni priključek). Ko je tožeča stranka črni priključek odkrila, je odmerila količino porabljene vode in tožencu na tej podlagi izstavila vtoževani račun, ki vsebuje en znesek in je brez sleherne časovne specifikacije. Ob izrecnem ugovoru zastaranja, ki ga je toženec podkrepil z ustreznimi navedbami (4. točka pripravljalne vloge z dne 16. 2. 2011, list. št. 33-34 v spisu (1)), bi morala tožeča stranka svojo terjatev za celotno obdobje 11 let oziroma vsaj za obdobje zadnjih 5 let po višini opredeliti/razdeliti na posamezna obdobja (letno ali mesečno), kar bi omogočalo sodišču, da presodi o utemeljenosti toženčevega ugovora, vendar tega (kljub izrecnemu pozivu toženca – list. št. 34 v spisu) ni storila. Pritožbeni očitek, da ni dolžna specificirati zahtevka po višini po posameznih obdobjih, saj gre nesporno za črni priključek (2), je neutemeljen, zato pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, ter se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo na 7. strani svoje obrazložitve.

Tožeča stranka šele v pritožbi navaja, da je toženec porabil vsako leto približno enako količino vode, čeprav bi to lahko zatrjevala že v postopku na prvi stopnji. Njene pritožbene navedbe so pritožbene novote (prvi odstavek 337. člen ZPP), pritožnica pa niti ne skuša pojasniti, zakaj tega dejstva ni zmogla navesti že prej. Pritožbena zahteva, da bi moralo sodišče (prve stopnje) samo prisoditi vsaj sorazmerni delež (5/11) vtoževanega zneska, ob odsotnosti pravočasnih navedb v tej smeri ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (druga točka 365. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in je njena logična posledica.

(1) Da dnevna poraba ni razvidna; da od odkritja do izstavitve računa toliko vode ni mogoče porabiti, četudi bi imel 24 ur na dan odprte vse pipe; da je tožeča stranka obračunala tako redno kot prekomerno porabo vode, prekomerno pa očitno zato, ker je štelo, da je toženec vso vodo porabil v času od odkritja do izdaje računa, ne pa, kot bi bilo pravilno, v 11ih letih, itd. (2) Neupravičena priključitev in odvzem vode bi sicer lahko predstavljala zakonski dejanski stan katerega od kaznivih dejanj, a tožeča stranka v tej smeri ni podala (niti sedaj v pritožbi) nobenih navedb.