Jedro

Prav tako niso utemeljene pritožnikove navedbe, da bi bilo potrebno dejanje okvalificirati po 4. odst. 249. čl. KZ. Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo ugotovilo, da se je obtoženec zavedal, da je denar, ki ga poseduje ponarejen. Tako ni podlage za sklep, da je obtoženec spravljal v obtok denar, ki ga je prijel kot pravega, kar v pritožbi navaja pritožnik. Kaznivo dejanje ponarejanje denarja po 4. odst. 249. čl. KZ namreč lahko stori le tisti, ki ponarejen denar prejeme kot pravi in kasneje po ugotovitvi, da poseduje ponarejen denar, takšen ponarejen denar skuša spraviti v obtok in se ga znebiti. Za zaključek, da je obtoženec denar prejel kot pravega in da je šele kasneje ugotovil, da je denar ponarejen in se ga hotel znebiti, pa ni opore niti v obtoženčevem zagovoru, ki ves čas zatrjuje, čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, da mu sploh ni bilo znano, da ima pri sebi ponarejen denar. Sodišče prve stopnje je tako pravilno po oceni tako obtoženčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov lahko z vso zanesljivostjo zaključilo, da so v obtoženčevem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. in ne po 4. odst. 249. čl. Kazenskega zakonika.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. čl. Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odst. 249. čl. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu po istem zakonitem določilu izreklo kazen eno leto zapora. Ob upoštevanju pravnomočno določene kazni, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 4/97 z dne 26.6.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 921/97 z dne 5.3.1998, zaradi pomoči h kaznivemu dejanju posredovanja pri prostituciji po 2. in 1. odst. 186. čl. KZ v zvezi s 27. čl. KZ dveh let in šestih mesecev zapora, mu je skladno z določili o steku izreklo enotno kazen tri leta in pet mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas že prestane kazni od 11.1.1999 dalje. Na podlagi določila 5. odst. 249. čl. KZ je obtožencu odvzelo ponarejene bankovce serijske številke AA0351855. Po določilu 4. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. čl. ZKP, ter po določbi 1. odst. 97. čl. ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika obremenjujejo proračun.

Oškodovancema M.S. in B.B. pa je dosodilo njuna premoženjskopravna zahtevka in ju naložilo obtožencu v plačilo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženec po svojem zagovorniku, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da kaznivo dejanje pravno opredeli po 4. odst. 249. čl. KZ in nato za to dejanje izreče primerno kazen in nato primerno enotno kazen.

Podrejeno pa še predlaga znižanje izrečene kazni za obravnavano kaznivo dejanje in nato tudi znižanje enotne kazni.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, izvedene dokaze primerno ocenilo in jih ustrezno obrazložilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo kazenski zakon. Neutemljeno pritožnik graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, češ, da ni bilo ugotovljeno in dokazano, da si je obtoženec pridobil najmanj osem ponarejenih bankovcev ter, da bi sodišče prve stopnje moralo razčistiti vprašanje od koga je obtoženec te bankovce dobil. Sodišče prve stopnje je utemeljeno, na podlagi presoje obtoženčevega ravnanja, ko je zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec v štirih primerih vnovčil bankovce za 10.000,00 SIT, ki so bili ponarejeni tako, da je nabavljal oziroma kupoval predmete majhne vrednosti in na tak način pri vrnitvi denarja seveda dobil pravi denar, nadalje ob upoštevanju, da v enem primeru obdolžencu ni uspelo vnovčiti ponarejenega bankovca ter ob dejstvu, da so bili pri njem najdeni še ponarejeni bankovci za 10.000,00 SIT lahko že na podlagi tega utemeljeno zaključilo, da se je obdolženec zavedal, da poseduje ponarejen denar in da je tak denar tudi spravljal v obtok. Kratko časnovno razdobje, v katerem je obdolženec deloval, je sodišče pri oceni ali je obdolžencu dejanje dokazano pravilno ovrednotilo. Zato tudi ni pomembno od koga je obtoženec tak denar dobil. Dokazni postopek zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kdo je oseba, ki je obtožencu izročila ponarejen denar ni bil nepopolno izveden. Na pravilno ugotovljeno odločilno dejstvo, da se je obtoženi zavedal, da vnovčuje ponarejen denar, nikakor ne vpliva način, kako je obtoženi prišel do tega denarja.

Prav tako niso utemeljene pritožnikove navedbe, da bi bilo potrebno dejanje okvalificirati po 4. odst. 249. čl. KZ. Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo ugotovilo, da se je obtoženec zavedal, da je denar, ki ga poseduje ponarejen. Tako ni podlage za sklep, da je obtoženec spravljal v obtok denar, ki ga je prijel kot pravega, kar v pritožbi navaja pritožnik. Kaznivo dejanje ponarejanje denarja po 4. odst. 249. čl. KZ namreč lahko stori le tisti, ki ponarejen denar prejeme kot pravi in kasneje po ugotovitvi, da poseduje ponarejen denar, takšen ponarejen denar skuša spraviti v obtok in se ga znebiti. Za zaključek, da je obtoženec denar prejel kot pravega in da je šele kasneje ugotovil, da je denar ponarejen in se ga hotel znebiti, pa ni opore niti v obtoženčevem zagovoru, ki ves čas zatrjuje, čemur pa sodišče prve stopnje utemljeno ni sledilo, da mu sploh ni bilo znano, da ima pri sebi ponarejen denar. Sodišče prve stopnje je tako pravilno po oceni tako obtoženčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov lahko z vso zanesljivostjo zaključilo, da so v obtoženčevem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. in ne po 4. odst. 249. čl. Kazenskega zakonika. Sodišče prve stopnje tako tudi ni kršilo kazenskega zakona, ampak ga je pravilno uporabilo.

Neutemljeno pritožnik izpodbija odločbo o izrečeni kazni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 1. odst. 249. čl. KZ in ob upoštevanju okoliščin, pomembnih za izrek kazni, te okoliščine pravilno presodilo in na podlagi njih tudi izreklo pravično kazen. V zadostni meri je upoštevalo, da je oče enega mladoletnega otroka, torej da ima družino, na kar opozarja pritožnik. Dejstvo, da gre za mlajšega človega (obtoženec je roj. leta 1971) in da naj bi bil obtoženec zasvojen z mamili ter da se poskuša te odvisnosti sedaj rešiti, pa ne predstavlja takšnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na izrečeno kazen, ob pravilno ugotovljenih tako obteževalnih kot olajševalnih okoliščinah. Te navedbe pritožnika, tudi same po sebi ne morejo predstavljati kakšnih posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi terjale znižanje kazni. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju obtoženčeve dosedanje kaznovanosti pri izreku enotne kazni le-to tudi odmerilo v skladu z določili o steku, torej, kazen ne presega seštevka izrečenih kazni. Pritožnik v pritožbi navaja, da je kazen previsoko odmerjena zaradi tega, ker je nižja le en mesec manj kot je seštevek obeh določenih posamičnih kazni. Pritožnik se tako zavzema le za znižanje enotne kazni, ne da bi navedel za to konkretnejše razloge, ki bi opravičevali znižanje. Pri izreku kazni pa je seveda vedno potrebno presoditi tudi sorazmernost le-te med težo kaznivega dejanja, okoliščinami kaznivega dejanja ter osebnimi razmerami in lastnostmi storilca, ki pa so tako pri izreku posamične kazni kot enotne kazni v zadostni meri in pravilno ovrednotene. Zavzemanje pritožnika za znižanje kazni tako ni moglo uspeti.

Razlogi, s katerimi obtoženčev zagovornik izpodbija sodbo tako, niso podani. Pri preizkusu izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. čl. ZKP), zato je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi sodišče druge stopnje obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, upoštevaje, da prestaja zaporno kazen ter da premoženja nima, ter odločilo, da stroški postavljenega zagovornika obremenjujejo proračun.