Jedro

V primeru odvetnikove opustitve vložitve pritožbe v okviru vprašanja vzročne zveze sodišče presodi, ali bi (pravočasno) vložena pritožba pripeljala do drugačnega rezultata, na podlagi materialnega prava, ki bi se moralo uporabiti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se glasi, da je tožena stranka tožeči stranki povzročila škodo s tem, da kot pooblaščenec ni v njenem imenu pravočasno vložila pritožbe proti sklepu Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. Ig 625/97 z dne 19. 11. 2009 (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožnika na plačilo škode (odškodnine) v višini 200.427,10 EUR in plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v 15 dneh, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.907,05 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Višje sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da zadevo vrne v ponovno obravnavo in sojenje. Tožena stranka je imela pooblastilo za zastopanje, zato bi morala vložiti pritožbo proti sklepu Okrajnega sodišča v Kopru Ig 625/97 z dne 19. 11. 2009. Tožena stranka je vedela, da je tožeča stranka maksimalno zainteresirana za nepremičnino in za uporabo vseh pravnih sredstev za dosego cilja, zato bi morala vložiti pritožbo, ki bi bila zagotovo uspešna. Pritožbe ni vložila, zato je bila tožeča stranka oškodovana za vtoževani znesek. Sklicevanje na obrazložitev v sklepu Okrajnega sodišča v Kopru Ig 625/97 z dne 19. 11. 2009, ki je nejasno napisana, je nedopustno. Tožena stranka je bila dobro seznanjena s pričakovalno pravico tožeče stranka na pridobitev predmetne nepremičnine na osnovi ustavne odločbe Up-77/04 z dne 11. 10. 2006. Tožnik je na osnovi sklepa Okrajnega sodišča v Kopru Ig 625/97 z dne 27. 5. 2008 v postavljenem roku ponovno plačal kupnino. Tožnik je s pravnomočnostjo sklepa o domiku in s plačilom kupnine v postavljenem roku postal izključni lastnik predmetnih nepremičnin in se iz kasneje določenih okoliščin izvršilni postopek ne more ustaviti. Pričakoval je, da bo s pritožbo uspel. Pojasnjuje učinke odpovedi pooblastila po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in Zakonu o odvetništvu (ZOdv.) Tožena stranka je opustila nujno dejanje pritožbe, še preden je bila tožeča stranka o odpovedi pooblastila obveščena, s tem ji je povzročila nepopravljivo škodo, z odpovedjo zastopanja je bila tožeča stranka seznanjena šele po preteku pritožbenega roka zoper sklep z dne 19. 11. 2009. Opustitev vložitve pritožbe v tako kritičnem času je brez dvoma nedopustna, nedopustna je tudi zaradi tega, ker je tožena stranka ugotovila napačno navajanje parcelnih številk v predmetnem sklepu. Pritožba ne bi mogla povzročiti nobenih nepotrebnih dodatnih stroškov odvetniških storitev tožeči stranki, povzročanje stroškov ne more biti opravičilo za opustitev vložitve pritožbe. Če je bila tožena stranka v dvomih o upravičenosti, se ni potrudila, da bi vzpostavila kontakt s pooblastiteljem, ni upoštevala dejstva, da je bilo dogovorjeno, da se nujna pošta pošilja tudi na naslov gospe G. G. Dogovorjenega načina telefoniranja gospe G. G. tožena stranka ni niti poskusila uporabiti. Kronološko pojasnjuje zaporedje dogodkov ter navaja, sklicujoč se na Splošne pogoje izvajanja univerzalne poštne storitve, da se je rok za prenos pošiljke, ker je bil datum oddaje pošiljke tožene stranke tožeči stranki 26. 11. 2009, iztekel v torek 1. 12. 2009 in je bil pričakovani dan za zanesljivo dostavo pošiljke naslovniku v torek 1. 12. 2009, to je na zadnji dan, v katerem bi tožena stranka morala od tožeče stranke dobiti izrecno naročilo za vložitev pritožbe. Če bi tožeča stranka uporabila za obveščanje tožene stranke isti način, bi tožena stranka naročilo dobila do ponedeljka 7. 12. 2009, kar je bistveno prepozno. Na idealne možnosti dostave skrben človek ne more računati, kaj šele odvetniška družba v pomembnih primerih obveščanja. Način obveščanja, kot ga je izbrala tožena stranka, je bil v nasprotju z dogovorjenim načinom obveščanja, pošiljanja nujne pošte tudi na naslov gospe G. G. Ravnanje tožene stranke je bilo nedopustno, nesprejemljivo in neprofesionalno, odvetnik mora ravnati kot dober gospodar in ugotoviti, kaj naj bi bilo najboljše za stranko. Ker se pooblastitelj ni oglasil, bi ga odvetniška družba morala nujno poklicati po telefonu oziroma tudi v primeru molka vložiti ustrezno pritožbo. Tožeča stranka je bila prepričana, da je s plačilom kupnine in s pravnomočnim sklepom o domiku že postala izključni lastnik predmetne nepremičnine (stanovanjske hiše), kar se je kasneje izkazalo zaradi nevložitve pritožbe kot nedosegljivo, v hišo se je nameravala preseliti z materjo. Iz pritožbenih razlogov, ki jih je navedla tožena stranka, bi bila pritožba uspešna, predvsem zaradi odločbe Ustavnega sodišča Up-77/04-43. Če tožena stranka trdi, da vlaga pritožbo zoper sklepe le na izrecno zahtevo tožnika, bi tega morala obvezno obvestiti na način, da bi se o uspešnosti obveščanja lahko prepričala. Izbrani način komunikacije kaže na to, da volje po preverjanju uspešnosti komunikacije ni imela in uporabljeni način komunikacije ni in ne more biti skrbno ravnanje tožene stranke. Tožeča stranka je pritožbeni rok zamudila, ker je odvetnik prevzel pošiljko, če bi bila pošiljka vročena B. B., pritožbenega roka ta ne bi zamudil. Glede na kratek 8-dnevni rok za pritožbo tožena stranka ni opravila svojega dolžnega ravnanja, ni uporabila dogovorjenega in ustaljenega načina komuniciranja v nujnih primerih. Pomemben pritožbeni razlog je, da je sodišče opustilo zaslišanje priče G. G., ki je sodelovala pri predmetni zadevi ves čas med tožečo in toženo stranko in bi pojasnila dejstva o načinu komuniciranja med strankama in dokazala upravičenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je izpolnjevala vse zakonske pogoje za pridobitev lastninske pravice, sodišče je nekritično sprejelo neresnične navedbe tožene stranke o načinu komuniciranja med strankama. Prilaga izjavo G. G. in jo povzema. Nedopustno je, da je sodišče ni zaslišalo. Navaja, da odpoved pooblastila začne učinkovati šele 30 dni po tem, ko jo stranka prejme, sklicevanje tožene stranke na odpoved je brezpredmetno. Tožena stranka je vedela, da je bila kupnina tudi drugič položena na račun sodišča, saj to dokazujejo dejanja, ki jih je opravljala za tožečo stranko, zato je vedela, da je sklep napačen in bi se morala pritožiti. Tožeča stranka jo je o plačilu kupnine obvestila po telefonu, tožena stranka o tem ni dvomila in ni zahtevala dokaza o ponovnem plačilu kupnine. Vsa dejanja in aktivnosti v smeri pridobitve in zavarovanja v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kopru za na dražbi kupljene nepremičnine bi bila ob neplačilu kupnine po 11. 6. 2008 popolnoma nesmiselna in obsojena na neuspeh, kar je tožena stranka vedela. Tožena stranka ni nikoli podvomila v ponovno plačilo kupnine s strani tožeče stranke, saj od tožeče stranke nikoli ni zahtevala o tem pisnega dokaza, ampak je opravljala dejanja zavarovanja lastninske pravice. V nadaljevanju povzema vloge tožene stranke, iz katerih izhaja, da je odvetnik navedel, da bo vložil odgovor, razen če mu bo pooblastitelj naročil drugače in škoda je na ta način odvrnjena. V predhodnih postopkih je tožena stranka tudi uporabila dogovorjeni telefon G. G., v konkretnem primeru pa način obveščanja ni z gotovostjo zagotavljal pravočasne obveščenosti tožnika. Samo v primeru reakcije zoper sklep z dne 19. 11. 2009 se je tožena stranka odločila za nedopustno opustitev dolžnega ravnanja, razen če pooblastitelj ne sporoči drugače. Navaja dokaze v zvezi s tem, koliko aktivnosti je za tožečo stranko tožena stranka opravljala še po prejemu sklepa Okrajnega sodišča v Kopru z dne 27. 5. 2008. Pritožba zoper sklep z dne 19. 11. 2009 bi bila zagotovo uspešna, ker je sklep temeljil na napačnem dejstvu, da kupnina ni plačana. Navajanje Okrajnega sodišča v Kopru v sklepu z dne 19. 11. 2009, da tožeča stranka ob vložitvi ustavne pritožbe ni položila kupnine na sodni depozit, je brezpredmetno, saj po nobeni točki zakona to ni potrebno v primeru, ko je sodišče kupnino proti volji kupca vrnilo. Sklicevanje sodišča na 184. člen ZIZ, da rok, v katerem mora kupec plačati kupnino, ne sme biti daljši od šestih mesecev od dneva prodaje, velja za plačilo kupnine po prodaji na javni dražbi, torej za prvo plačilo kupnine, ne more pa se uporabiti v primeru, ko sodišče proti volji kupca temu vrne kupnino. Rok za plačilo kupnine je kupec izpolnil s plačilom kupnine dne 3. 1. 2003. Tudi, če bi tožnik zaznal vračilo kupnine na svojem računu v istem trenutku, kot mu je bilo nakazano in jo naslednji trenutek ponovno nakazal na sodni depozit, bi se to nakazilo izvršilo več kot šest mesecev po javni dražbi. Očitna je zmotna uporaba 184. člena ZIZ. Tudi v primeru ponovnega plačila kupnine ob vložitvi ustavne pritožbe, bi bil rok daljši od šestih mesecev od dneva prodaje. Tožeča stranka je pravilno po prejetju odločbe Ustavnega sodišča podala predlog za položitev kupnine, da naj sodišče sporoči številko računa in rok za ponovno nakazilo kupnine, kar je Okrajno sodišče v Kopru tudi storilo s sklepom z dne 27. 5. 2008 in tožniku naložilo ponovno plačilo kupnine v roku 15 dni od prejetja sklepa. Če kupnine ne bi plačal, bi sodišče prodajo na javni dražbi, sklep o domiku in vsa izvršilna dejanja Ig 625/97 razveljavilo. Tožeča stranka je drugič kupnino plačala v skladu s takrat veljavnim sklepom z dne 27. 5. 2008 v roku 15 dni od prejema sklepa in sicer dne 11. 6. 2008. V izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Kopru Ig 625/97 je tožeča stranka vlagala samo vloge v zvezi s pospešitvijo postopka. Sklicevanje tožene stranke na obrazložitev sklepa sodišča z dne 19. 11. 2009, da je sodišče izrecno navedlo, da kupnine ni, ni opravičljiv razlog za opustitev pritožbe, saj so sklepi sodišč in njihove obrazložitve lahko zmotne oziroma napačne. Pojasnjuje še višino škode oziroma vtoževanega zneska, ki predstavlja razliko med tržno vrednostjo, ki jo je določilo Okrajno sodišče v Kopru v postopku izvršbe In 66/2011 in kupnino, za katero je tožeča stranka kupila nepremičnino na javni dražbi Ig 625/97 dne 8. 7. 2002. Pritožba proti sklepu z dne 19. 11. 2009 je bila nujno dejanje, opustitev pritožbe je pomenila poleg direktne nepopravljive škode zaradi pravnomočnosti sklepa, tudi izgubo pravice do izrednih pravnih sredstev. Podaja še navedbe v zvezi z napačno označbo parcel in možnostjo izdaje popravnega sklepa. Tožena stranka je zavestno opustila dolžno ravnanje odvetnika pri zastopanju stranke, saj je bila zakonsko obvezana vložiti pritožbo zoper sklep z dne 19. 11. 2009. Vložena pritožba proti napačnemu sklepu bi bila potrditvi tožene stranke zagotovo uspešna. Tožena stranka je nedvomno vedela, da je skladno s sklepom z dne 27. 5. 2008 v roku 15 dni plačana kupnina nujno potreben pogoj za možnost uspeha v pridobitvi na dražbi izdražene predmetne nepremičnine, s plačilom je bila seznanjena.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tožnik toženki očita, da ga ni pravočasno obvestila o odločitvi Okrajnega sodišča v Kopru z dne 19. 11. 2009 ter je opustila vložitev pritožbe zoper to odločitev, s katero bi uspela. Glede spornega načina komunikacije – obveščanja med pravdnima strankama, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik zatrjevanega dejstva o dogovoru, da se nujna pošta tožniku v letu 2009 posreduje na naslov G. G., ni zmogel dokazati, je pa tožniku verjelo, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da se tožnika o pomembnih zadevah obvešča tudi preko G. G. po telefonu, pri čemer je sodišče ocenilo, da zaslišanje priče G. G. (in priče A.) ni bilo potrebno. Nadalje je ugotovilo, da je bil med strankama običaj, da tožnik prejema pošto na naslovu, ki ga sam določi in to kot navadno pošiljko in je pošiljka toženke do tožnika vedno zanesljivo tudi prišla pred iztekom pritožbenega roka. Tožnik je, razen spornega pisma, pisma toženke pravočasno dvigoval. Sodišče je zaključilo, da toženi stranki tudi zaradi opustitve klica G. G., ki ni bila vedno dosegljiva na telefon, ob upoštevanju dejstva, da med strankama od opominjanja toženke ni bilo komunikacije in se tožnik na pozive toženke glede plačila ni oglašal in vedenju tožnika, da toženka pritožbe zoper sklepe sodišča vlaga tudi le na izrecno zahtevo tožnika, ni mogoče očitati neskrbnega strokovnega ravnanja.

6. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati neskrbnega strokovnega ravnanja pri pošiljanju pošiljke tožniku oziroma obveščanju tožnika glede spornega sklepa Okrajnega sodišča v Kopru Ig 625/1997 z dne 19. 11. 2009, s katerim je sodišče izvršilni postopek ustavilo, tožeča stranka v pritožbi obširno in na več mestih izpodbija in zatrjuje, da ravnanje tožene stranke ne predstavlja ustreznega ravnanja, glede na to, da je tožena stranka vedela, da je bila kupnina tudi drugič plačana, sodišče prve stopnje pa je v navedenem sklepu z dne 19. 11. 2009 postopek ustavilo in ustavitev utemeljilo na dejstvu, da kupnina ni bila plačana. Po mnenju tožeče stranke bi tožena stranka tožečo stranko (oziroma zanjo G. G.) morala poklicati oziroma bi morala v primeru molka pritožbo vložiti.

7. Glede na zgoraj navedena dejstva in upoštevaje pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati neskrbnega strokovnega ravnanja. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka tožeči pošto poslala 26. 11. 2009 (četrtek) in postavila tožniku rok do 1. 12. 2009. Najkasneje do takrat naj bi tožena stranka prejela izrecno naročilo tožnika za vložitev pritožbe. Glede na tako kratek rok sodišče druge stopnje soglaša, da bi bilo ravnanje tožene stranke zadosti skrbno, če bi, ko do 1. 12. 2009 naročila s strani tožeče stranke ni bilo, le-to (oziroma G. G. za tožečo stranko) poklicala tudi po telefonu. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da se tožnika o pomembnih zadevah obvešča tudi preko G. G. po telefonu. Sodišče druge stopnje ne dvomi v pritožbene navedbe, da je bila za tožnika zadeva pomembna, saj je potem, ko je Okrajno sodišče v Kopru v zadevi Ig 625/97 na predlog upnika izvršbo s sklepom z dne 23. 6. 2003 ustavilo (potem, ko je nepremičnini parc. št. 1 in 2 k. o. X že domaknilo tožniku kot kupcu, ta pa je znotraj postavljenega roka že plačal kupnino in je izvršilno sodišče s sklepom z dne 3. 3. 2003 te nepremičnine tožniku tudi izročilo), uspel z ustavno pritožbo zoper pravnomočni sklep o ustavitvi izvršbe in je Ustavno sodišče sporno odločitev razveljavilo, ker je ocenilo, da je sodišče z izdanim sklepom poseglo v tožnikovo pričakovanje pridobitve lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1 in 2 k. o. X. Za tožnika je bila nedvomno zadeva pomembna, zato se tožena stranka zgolj z obvestilom z navadno pošiljko ob tako kratkem roku ne bi smela zadovoljiti in njeno ravnanje ne ustreza skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ).

8. Tožena stranka se je zavedala ali bi se vsaj morala zavedati pomembnosti zadeve za tožnika (glede na vloženo ustavno pritožbo), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da je zakoniti zastopnik tožene stranke v svoji izpovedbi potrdil, da mu je tožnik povedal, da je kupnino v postavljenem roku (po sklepu z dne 27. 5. 2008) plačal in da mu je verjel na besedo. Nadalje je izpovedal, da so se mu po prejemu spornega sklepa porodili dvomi o tem, da je kupnina dejansko plačana, kar spet narekuje ugotovitev, da zgolj pismo, kakršnega je poslal tožniku, ne ustreza skrbnosti dobrega strokovnjaka.

9. Glede na že prej navedene okoliščine, ugotovljene s strani sodišča prve stopnje, pa je hkrati ugotoviti, da ravnanje odvetnika ni bilo edini vzrok za zamudo. Zamuda roka za vložitev pritožbe je pripisati tudi s strani tožene stranke zatrjevanem ravnanju tožnika (nepravočasen prevzem pošiljke), o tem se bo moralo sodišče prve stopnje izreči v nadaljevanju postopka, potem, ko bo v ponovljenem postopku v zvezi s spornimi dejstvi ponovno ocenilo že izvedene dokaze, po potrebi pa zaslišalo tudi priči G. G. in A. 10. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je ocenila, da pritožba ne bi bila uspešna zato, ker je iz spornega sklepa z dne 19. 11. 2009 izhajalo, da kupnina ni bila plačana in je bila zato vložitev pritožbe nesmiselna. Zatrjevala je, da kot strokovnjak, ki mora ravnati racionalno, pritožbe ni vložila brez izrecne povratne informacije tožnika, da je kupnino ponovno plačal in predloženega dokazila o tem. Ni pa podala trditev v smeri, kot je napravilo zaključke sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožnik s pritožbo ne bi uspel zaradi materialnega stališča, ki ga je zavzelo Okrajno sodišče v Kopru v sklepu z dne 19. 11. 2009 in za katerega sodišče navaja, da tožnik ne zatrjuje, da je takšno stališče materialno napačno. Gre za vprašanje vzročne zveze, v okviru katerega sodišče presodi, ali bi pravočasno vložena pritožba pripeljala do drugačnega rezultata, na podlagi materialnega prava, ki bi se moralo uporabiti.

11. Pritožba utemeljeno opozarja, da gre za stališče prvostopenjskega (izvršilnega) sodišča, pri čemer je bil odločilni razlog za ustavitev postopka dejstvo, da ni bilo kupnine in zato postopka zaradi poplačila terjatev zastavnih upnikov iz kupnine ni bilo mogoče nadaljevati. Izvršilno sodišče prve stopnje se je res oprlo tudi na drugi odstavek 184. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem mora kupec položiti kupnino v roku, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev od dneva prodaje. Ker je od dneva prodaje preteklo več kot šest mesecev, kupnina pa ni bila položena na sodni depozit, ko je bila kupcu (tožniku) vrnjena, niti ob vložitvi ustavne pritožbe, je izvršilno sodišče odločilo, da se dražba in sklep o domiku razveljavita. Pritožba glede te odločitve utemeljeno opozarja, da je tožnik kupnino prvotno v skladu s sklepom Ig 625/1997 z dne 1. 10. 2002 plačal pravočasno, kasneje pa je bil šestmesečni rok nujno zamujen, saj je bil zamujen že v času, ko mu je bila kupnina (6. 1. 2004) vrnjena, enako velja tudi za čas ob vložitvi ustavne pritožbe. Drugostopenjsko sodišče (Višje sodišče v Kopru) pa v zadevi II Ip 91/2009, v sklepu z dne 20. 3. 2009, s katerim je razveljavilo II. do V. točko izreka sklepa Ig 625/1997 z dne 27. 5 2008, stališča, kakršnega navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ni zavzelo. Res je ugotovilo, da tožnik kupnine ni plačal (ker mu je bila vrnjena, kasneje pa je ni položil na sodni depozit), zato je razveljavilo odločitev, da se nepremičnina kupcu – tožniku izroči pod pogojem, da v 15 dneh kupnino plača in navedlo, da se sklep o izročitvi nepremičnine po prvem odstavku 192. člena ZIZ lahko izda šele, ko je sklep o domiku pravnomočen in ko je kupnina položena pri sodišču. V nadaljevanju je v napotkih sodišču prve stopnje navedlo, da naj sodišče prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o domiku, sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pa bo lahko izdalo šele po položitvi celotne kupnine v višini 52.596,90 EUR. Navedlo je, da sodišče sicer lahko izda sklep o ustavitvi postopka zoper dolžnika, ker je upnik svoj predlog za izvršbo umaknil, kljub ustavitvi postopka pa mora sodišče prve stopnje zaključiti postopek prodaje nepremičnega premoženja po določbah ZIZ in v tej zvezi opraviti tudi poplačilo upnikov, upoštevaje ob tem kupčevo pričakovalno pravico, kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up 77/04 z dne 11. 10. 2004. Glede na takšno vsebino sklepa sodišča druge stopnje v izvršilnem postopku, pa se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno oprlo na del razlogov iz sklepa izvršilnega sodišča prve stopnje, s katerim je to postopek izvršbe ustavilo. Stališče, kakršnega je sodišče prve stopnje povzelo v 16. točki obrazložitve, ni materialno stališče, kot je bilo zavzeto v zgoraj navedeni odločbi Višjega sodišča v Kopru. Glede na razloge oziroma materialnopravno stališče drugostopenjskega sklepa, je bil lahko razlog za ustavitev postopka dejstvo, da kupnina ni bila plačana, ta razlog pa je kot odločilen navajala v postopku tudi tožena stranka. Materialnopravno stališče, zavzeto v sodbi sodišča prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje, napačno in do tožnika prestrogo. S takšnim stališčem bi bil učinek odločbe Ustavnega sodišča izničen.

12. Pritožba navaja, da sodbo izpodbija v celoti, vendar glede I. točke izreka – zavrženje ugotovitvenega dela – ne poda nobene konkretne navedbe. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev o zavrženja pravilna, sodišče prve stopnje je navedlo tudi pravilne razloge v 7. točki obrazložitve in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu (I. točka izreka) pa je iz že navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in odločbo v tem delu potrdilo. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje, kot je bilo že navedeno, ponovno opredeliti tako glede ravnanja tožeče in tožene stranke oziroma skrbnosti obeh pravdnih strank, ob presoji dokazanosti vzročne zveze pa upoštevati pravilno materialnopravno stališče iz sklepa Višjega sodišča v Kopru z dne 20. 3. 2009, ki ga je to dejansko zavzelo. V primeru, da bo sodišče ugotovilo, da je vzročna zveza podana, se bo moralo opredeliti še o ostalih predpostavkah odškodninske odgovornosti.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.