Jedro

Razlog relativnosti pravnih razmerij in okoliščina, da materialno pravo v primerih podizvajalske pogodbe ne pozna regresnih zahtevkov do podizvajalca, ni razlog za zavrnitev stranske intervencije. Morebitna ugoditev tožbenemu zahtevku v predmetnem sporu bi namreč lahko predstavljala podlago za vzpostavitev obveznosti predlagatelja stranske intervencije nasproti toženi stranki.

Iz položaja stranske intervencije izhaja, da je intervenientov namen v pravdi med "tujima" strankama, da prepreči potencialno neugoden lastni pravni položaj do stranke, ki se ji je v intervencijski pravdi pridružil, na način, da si prizadeva za njen uspeh.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se družbi B. d. o. o. dopusti stranska intervencija na strani tožene stranke.

II. Pritožbeni stroški tožeče stranke in stranskega intervenienta so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za stransko intervencijo družbe B. d. o. o., na strani tožene stranke zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil predlagatelj stranske intervencije. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se stransko intervencijo dovoli ter tožeči stranki naloži povrnitev plačila pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (199. člen ZPP). Interes takšne osebe je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njen pravni položaj. Priznati ga je potrebno, kadar je podana vsebinska zveza med konkretnim razmerjem predvidenega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, ter konkretnim razmerjem pravdnih strank, med katerima se vodi spor (prim. VSL sklep I Cpg 778/2018).

6. V tej zadevi je tožeča stranka kot naročnik s toženo stranko kot izvajalcem sklenila pogodbo o izvedbi kemičarskih del, talnih oblog in drugih del po ponudbi v poslovno – stanovanjskem objektu tožeče stranke. Tožena stranka je dela izvedla prek svojega podizvajalca. Dela so bila po zatrjevanjih tožeče stranke izvedena nekvalitetno, sanacijo pa je izvedel drug izvajalec. Tožeča stranka je reklamacijsko obvestilo o napakah opravljenih del in o stroških sanacije z računom št. 59/18 toženi stranki poslala 18.5.2018, tožena stranka pa tožeči stranki iz naslova stroškov, ki jih je imela s sanacijo nekvalitetno izvedenih del, ni plačala ničesar, zaradi česar je tožeča stranka te stroške zahtevala s predmetno tožbo.

7. Sodišče prve stopnje je predlog družbe B. d. o. o., ki je bila podizvajalec tožene stranke, zavrnilo z nosilnim razlogom, da gre pri obeh pogodbah za samostojni obligacijski razmerji, ki ustvarjata pravice in obveznosti le med strankami posameznega razmerja, zato z morebitno ugoditvijo tožbenemu zahtevku pravne posledice sodbe v obravnavani zadevi ne bi v ničemer zadevale njenega pravnega položaja.

8. Višje sodišče razlogom prvostopenjskega sodišča ne sledi. Sodišče prve stopnje sicer pravilno navaja, da gre pri (pod)izvajalskem razmerju za dve samostojni obligacijski razmerji, v katerih vsaka stranka neodvisno (in ne glede na drugo poslovno razmerje) do svojega izvajalca uveljavlja zahtevke iz naslova odgovornosti za napake pri izvedbi del. Vendar pa razlog relativnosti pravnih razmerij in okoliščina, da materialno pravo v primerih podizvajalske pogodbe ne pozna regresnih zahtevkov do podizvajalca, ni razlog za zavrnitev stranske intervencije. Morebitna ugoditev tožbenemu zahtevku v predmetnem sporu bi namreč lahko predstavljala podlago za vzpostavitev obveznosti predlagatelja stranske intervencije nasproti toženi stranki, na kar pritožba utemeljeno opozarja.

9. Iz položaja stranske intervencije izhaja, da je intervenientov namen v pravdi med »tujima« strankama, da prepreči potencialno neugoden lastni pravni položaj do stranke, ki se ji je v intervencijski pravdi pridružil, na način, da si prizadeva za njen uspeh.

10. V konkretnem primeru tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo stroškov sanacije zaradi napak pri izvedbi del, ki jih je za toženo stranko izvajal (tudi) podizvajalec. Če bi se torej izkazalo, da so stroški sanacije nastali zaradi napak pri izvedbi del, ki jih je izvajal podizvajalec in bi tožeča stranka v tem sporu s svojim zahtevkom uspela, bi tožena stranka svoj zahtevek zaradi napak opravljenega dela in ob tem nastalo škodo zaradi izpolnitve z napakami, lahko uperila zoper svojega podizvajalca, ki svoje obveznost ni pravilno izpolnil oziroma jo je izpolnil z napakami. To pa pomeni, da je podizvajalčev interes sodelovati v tuji pravdi utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Ker v tem postopku ni neposredno tožen, ne more nastopati kot stranka v postopku, zato mora imeti možnost, da kot intervenient varuje svoj pravni interes v pravdi med naročnikom in izvajalcem.

11. Izid konkretnega postopka tako nedvomno vpliva tudi na njuno pravno razmerje, saj bo toženi stranki (šele) pod pogojem ugoditve tožbenemu zahtevku v tem sporu nastal zahtevek zoper njenega podizvajalca. S tem je utemeljen (posredni) pravni interes podizvajalca, da se pridruži pravdi na strani tožene stranke, s tem pa trditveno in dokazno prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja. V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka bi iz tega naslova odpadel tudi morebitni nadaljnji spor med toženo stranko in njenim podizvajalcem.

12. Višje sodišče je zato glede na vse okoliščine primera pritožbi predlagatelja stranske intervencije stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlagano stransko intervencijo na strani tožene stranke dopustilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP).

13. O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (4. odstavek 163. člena ZPP), zato je višje sodišče sklenilo, da bo o stroških tega pritožbenega postopka odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.