Jedro

Ali gre za listino, ki se jo lahko šteje kot veljavno oporoko glede na njeno vsebino in obliko ali ne, je stvar odločanja sodišča prve stopnje v zapuščinskem postopku, kolikor gre le za obravnavanje pravnih vprašanj, če pa so med strankami sporna tudi dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, med drugim zlasti veljavnost ali vsebina oporoke, pa v skladu s 1. odstavkom 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in stranke napoti na pravdo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine po zapustnici, na podlagi dednih izjav za dediče po zapustnici M. G. razglasilo zapustničino sestro K. G. in zapustničinega brata J. M., vsakega do 1/2 in po pravnomočnosti sklepa odredilo: zemljiški knjigi vknjižbo lastninske pravice v korist dedičev, D., d.d., P., d.d., in Bančna skupina N., d.d., izplačilo denarnih sredstev zapustnice, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) izplačilo neizplačane pokojnine zapustnice.

2. Zoper sklep se pritožujeta M.G. in Z.G. (v nadaljevanju pritožnika), sklep izpodbijata v celoti in predlagata, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek. Pojasnjujeta, da je sodišče v postopku najprej razglasilo oporoko in o tem sestavilo zapisnik o razglasitvi pismene oporoke, sledil je prvi narok za glavno obravnavo, v okviru katerega sta oporočna dediča - pritožnika priznala listino kot veljavno oporoko, temu je nasprotoval J.M., ker naj bi šlo za darilo za primer smrti, vprašljiv naj bi bil naslov listine, zapustnica po njegovem prepričanju oporočno ni bila več sposobna. Na naslednji zapuščinski obravnavi dne 23.10.2014 je sodnik sprejel sklep, da listina na list. št. 21 spisa ni oporoka in tudi ni pravno veljavno darilo za primer smrti. Takšna odločitev sodišča je v nasprotju z materialnim pravom in postopkovnimi pravili, vsekakor pa preuranjena. Prvi pritožnik je namreč utemeljeno in argumentirano predlagal, da glede vsebine te listine sodišče zasliši tri priče, ki so podpisane na listini. Navaja, za katere priče gre in kaj naj bi izpovedale. Med drugim bi izpovedale, da je bila volja razpolaganja G.M. oporočna, da je izjavila pred pričami, da je to njena oporoka in njena poslednja volja. Za priče je na listini navedeno s pristavkom, da se podpisujejo kot priče, kar daje utemeljen zaključek, da gre za pisno oporoko pred pričami. V času zapisa oporoke je bila oporočiteljica tudi povsem razumna in spodobna za razsojanje. Kljub pojasnilom in predlogu za zaslišanje prič je sodišče štelo zapis kot povsem brezpredmeten in brez pravnih učinkov in posledic, brez da bi se pri tem nedvomno prepričalo o vsebini listine. Dokazni predlog pritožnika je zavrnilo kot nepotrebnega ter nadaljevalo z zapuščinskim postopkom. Odločitev sodišča je napačna, toliko bolj, ker bi se dejanje zapustnice lahko štelo tudi za ustno oporoko. Ravnanje sodišča, ko ni razčistilo dejanskega stanja in je zaključilo zapuščinsko obravnavo, je bilo preuranjeno in v nasprotju s prvim odstavkom 210. člena Zakona o dedovanju, ki sodišču narekuje, da zapuščinsko obravnavo prekine in stranke napoti na pravdo. Med strankami je bilo namreč sporno dejstvo, od katerega je odvisna pravica do dediščine, saj je bila sporna narava listine na list. št. 21. Sodišče bi moralo oporoko šteti kot močnejši pravni naslov za dedovanje od zakona in upoštevajoč ugovor zakonitega dediča tega napotiti na pravdo.

3. Zakoniti dedič J.M. v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba navaja, da je sodišče najprej oporoko razglasilo in o tem sestavilo zapisnik o razglasitvi pismene oporoke, vendar sama razglasitev listine kot oporoke še ne pomeni, da listina predstavlja veljavno oporoko. Ali gre za listino, ki se jo lahko šteje kot veljavno oporoko glede na njeno vsebino in obliko ali ne, je stvar odločanja sodišča prve stopnje v zapuščinskem postopku, kolikor gre le za obravnavanje pravnih vprašanj, če pa so med strankami sporna tudi dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, med drugim zlasti veljavnost ali vsebina oporoke (1. točka drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju, ZD), pa v skladu s prvim odstavkom 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo.

6. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru štelo, da gre le za obravnavanje pravnih vprašanj, vendar, kot opozarja pritožba, zmotno. Sodišče je štelo, da listina, ki jo je predložil zapustničin nečak, ni enostranski pravni akt, ampak naj bi šlo za dvostranski pravni akt, to je darilo za primer smrti, ki pa je oblično pomanjkljiv in zato pravno neveljaven. Sodišče druge stopnje soglaša, da za pravno veljavno darilo za primer smrti res ne gre, vendar pa, glede na vsebino navedene listine, ne gre zgolj za presojo pravnih vprašanj. V sami listini je namreč navedeno, da gre za oporoko (čeprav je sporno, kdaj je bilo to zapisano), poleg tega so v listini res navedeni darovalka in obdarjenci, vendar je zapustnica (in ne obdarjenca) navedla, da obdarjenca sprejmeta in prevzemata v last in posest in užitek vse njene nepremičnine po njeni smrti, na listini pa so navedene in podpisane tudi tri priče. 7. Ker je torej med pravdnimi strankami sporno, ali listina z dne 1.9.2010 predstavlja veljavno oporoko, pri čemer ne gre le za spor o uporabi prava, ima pritožba prav, da bi sodišče prve stopnje, potem ko bi natančno razčistilo, katera dejstva so med dediči sporna, postopek moralo prekiniti in stranke napotiti na pravdo. Sklep sodišča prve stopnje je bilo zato potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V ponovljenem postopku naj sodišče natančno razčisti, katera dejstva so med strankami sporna, in po potrebi v ta namen zasliši tudi s strani pritožnikov predlagane priče, nato pa odloči o napotitvi na pravdo v skladu z 213. členom ZD.