Jedro

Od odgovora na vprašanje, ali je (ni) toženec pridobil solastninsko pravico na sporni stanovanjski hiši, je zato odvisno, ali toženec le-to uporablja nezakonito, brez pravnega naslova. Če so se v družinski skupnosti pogovarjali o gradnji in pri gradnji vsi sodelovali, to pomeni, da so s takim ravnanjem izrazili sporazum o skupni gradnji. Bistvo takega sporazuma pa je, da taka gradnja sama po sebi predpostavlja, da bodo lastninsko pravico pridobili vsi sodelujoči, tudi toženec. Ko gre za člane ožje ali širše družinske skupnosti namreč običajno manjka ne le oblika, ampak sploh izrecno dogovor, vendar se dogovor o skupni gradnji domneva na podlagi sorodstvenih razmerij in konkludentnih ravnanj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba se v preostalem delu (II. točka izreka - po nasprotni tožbi) kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se je toženec dolžan izseliti iz stanovanjske hiše G. 12, stoječe na parcelni št. 1891/10, vl.št. 681 k.o. G. in ob tem stanovanjsko hišo izprazniti vseh svojih stvari in jo v 15-ih dneh prepustiti tožnici. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik D. T. solastnik do 1/4 stanovanjske hiše na naslovu G.12, stoječe na parcelni št. 1891/10 k.o. G., vpisane v vl.št. 681 k.o. G. in da mu je toženka dolžna izročiti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice do 1/4 na tej stanovanjski hiši, sicer bo tako listino nadomestila sodba ter da mu je toženka dolžna povrniti pravdne stroške, je zavrnilo. Tožencu je naložilo, da povrne tožnici pravdne stroške v višini 362.662,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo se je toženec po pooblaščencu pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (predvsem po 12.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so razlogi v sodbi nejasni, oziroma med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje najprej na podlagi izpovedi udeležencev pri dogovorih v zvezi z izgradnjo sporne stavbe zaključuje, da toženec ni uspel dokazati obstoja dogovora, ki bi bil podlaga za pridobitev lastninske pravice, nato pa razloguje, da je upoštevalo sodno prakso, po kateri pri ugotavljanju dogovora o skupni gradnji, ko gre za ekonomsko skupnost ožjih sorodnikov, ni potrebno skleniti družbene pogodbe v zvezi z nastankom lastninske pravice in višine solastninskega deleža, ampak zadoščajo že taka konkludentna dejanja, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je zemljiškoknjižni lastnik pristal, da v bodoče ne bo več edini lastnik nepremičnine, na kateri se izvaja gradnja. Zato prihaja do nasprotja, ko sodišče najprej ugotavlja, da ni bilo nikakršnega dogovora, nikakršnih skupnih vlaganj pri gradnji in tako dalje, nato pa, da naj bi bil prizidek grajen, za začasno ureditev toženca in njegove družine, dokler si stanovanjskega vprašanja ne bi dokončno uredili z izgradnjo nove stanovanjske hiše, nato bi prizidek prepustili sinu tožnice, F.P. (priča F.P., B.M.). Če ni bilo dogovora, torej tudi ni moglo biti dogovora glede sina. Zato je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje si tudi napačno razlaga pojem ekonomske skupnosti, saj je skupno gospodinjstvo in v okviru tega sobivanje, sovlaganje, zidanje, že podlaga za nastanek solastnine. Toženec je "kot tak" vlagal s soglasjem, kar je treba upoštevati. Toženec je kupil material, plačeval mojstre, zavedajoč se, da bo solastnik, in v kolikor ne bi bilo dogovora, tega ne bi počel. O tem so izpovedale tudi priče. Zato ni mogoče ugoditi zahtevku zoper toženca kot solastnika za izpraznitev hiše. Toženec in bivša žena sta si tudi bila enotna, da skupno premoženje sestavlja tako nedograjena stanovanjska hiša, kot tudi stanovanje, ki sta ga zgradila v hiši njenih staršev. Sporazumno sta hotela oceniti nepremičnine po sodnem cenilcu in nato premoženje razdeliti, a do realizacije tega ni prišlo. Da so se stranke strinjale glede solastine, izhaja tudi iz poročila o oceni vrednosti nepremičnine, ki jo je izdelal S.K.. Tudi to kaže, da je toženec postal solastnik in zaključki prvostopnega sodišča niso pravilni.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede zahtevka po tožbi: Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za izpraznitev stanovanjske hiše G. 12, na podlagi določbe 58.čl. Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 s spremembami), po kateri oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe....., uporablja stanovanje nezakonito; lastnik pa lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja. Toženec res nima sklenjene najemne pogodbe s tožnico, vendar je v pravdi zatrjeval, da ima podlago za bivanje v sporni hiši kot solastnik, zaradi njegovih vlaganj v stanovanjsko hišo (toženec je v odgovoru na tožbo trdil, da sta z bivšo ženo, V.T., na parcelni št. 1891/10 k.o. G., v soglasju s tožnico zgradila novo stvar, trisobno stanovanje). Toženec torej smiselno zatrjuje originarni način pridobitve solastnine na sporni nepremičnini. Od odgovora na to vprašanje, ali je (ni) toženec pridobil solastninsko pravico na sporni stanovanjski hiši, je zato odvisno, ali toženec le-to uporablja nezakonito, brez pravnega naslova. Prvostopno sodišče je o tem vprašanju lahko odločalo kot o predhodnem vprašanju v smislu 13.čl. ZPP. Ugotavljalo je, "ali gradnja nove hiše na parcelni št. 1891/10 k.o. G. gradnjo na podlagi dogovora pravdnih strank o skupni gradnji" (3.odstavek 3. strani sodbe). Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je parcelna št. 1891/10 k.o. G. last tožnice, v zemljiški knjigi vpisana še vedno kot gospodarsko poslopje. To gospodarsko poslopje je bilo porušeno in v letih 1983/84 zgrajena nova enonadstropna stanovanjska hiša kot prizidek k stanovanjski hiši G. št. 12, s površino 70,69 m2. Nadalje, da so tožnica z možem in toženec z ženo, oziroma družino, živeli v skupnem gospodinjstvu, v ekonomski skupnosti in si medsebojno pomagali, skupaj kuhali, da so se v družinski skupnosti pogovarjali o gradnji, ne pa o lastninskih razmerjih na zgrajenem, da so pri gradnji sodelovali, tako z delom kot s finančnimi sredstvi, in da naj bi bil prispevek toženca in njegove žene najmanj 22,4%, da pa tožencu solastninski delež na zgrajenem ne pripada, ker se o tem v družinski skupnosti niso dogovorili, razlaga pa, da ko gre za ekonomsko skupnost ožjih sorodnikov, ni potrebno skleniti pogodbe v zvezi s pridobitvijo solastninskega deleža, saj zadoščajo že taka konkludentna dejanja, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je zemljiškoknjižni lastnik pristal, da v bodoče ne bo več edini lastnik nepremičnine, na kateri se izvaja gradnja, zato ima prav pritožba, da so razlogi sodbe nejasni, oziroma med seboj v nasprotju, s čimer je prvostopno sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP). Če prvostopno sodišče ugotavlja, da so se v družinski skupnosti pogovarjali o gradnji in pri gradnji vsi sodelovali (vlaganja tako toženca in njegove žene kot tožnice in njenega moža - delo in finančni prispevek), to pomeni, da so s takim ravnanjem (živeli v skupnem gospodinjstvu....) izrazili sporazum o skupni gradnji. Bistvo takega sporazuma pa je, da taka gradnja sama po sebi predpostavlja, da bodo lastninsko pravico pridobili vsi sodelujoči, tudi toženec. Ko gre za člane ožje ali širše družinske skupnosti namreč običajno manjka ne le oblika, ampak sploh izrecno dogovor, vendar se dogovor o skupni gradnji domneva na podlagi sorodstvenih razmerij in konkludentnih ravnanj. Zato bo moralo prvostopno sodišče na podlagi načina življenja, dela, pridobivanja, odnosov, ravnanj, ki so obstajali v družinski skupnosti pravdnih strank, ponovno skrbno preučiti pravo vsebino sporazuma v zvezi z gradnjo in ali je tak sporazum imel za posledico nastanek solastninskega deleža toženca.

Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se glede na zatrjevano dejansko podlago v odgovoru na tožbo, ponuja tudi druga možnost materialnopravne analize spora, ko podlaga za pridobitev (so)lastnine ni dogovor o skupni gradnji, temveč ustvaritev nove stvari, to je pridobitev lastninske pravice v smislu 22.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ko prvotni objekt preneha obstajati in predstavlja nepremičnina novo stvar. Kot že navedeno, iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo staro gospodarsko poslopje porušeno in na tem mestu zgrajena nova enonadstropna hiša (prizidek), pri čemer bi bil delež toženca in njegove žene najmanj 22,4% gradbene vrednosti objekta, kar pa ni neznaten delež. Izvedenih dokazov v tem smeri (listinski dokazi, zaslišanje pravdnih strank in prič, izvedensko mnenje) prvostopno sodišče ni ocenjevalo. Zato je najmanj preuranjen zaključek prvostopnega sodišča, da ima toženec le obligacijsko-pravni zahtevek, ker ni dokazal dogovora o skupni gradnji. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo (I. točka izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da o njej v nakazanih smereh znova odloči (1.odst. 354.čl. ZPP).

Glede zahtevka po nasprotni tožbi: Z nasprotno tožbo je toženec (tožnik po nasprotni tožbi) postavil ugotovitveni zahtevek, da je solastnik do četrtinskega deleža na sporni stanovanjski hiši, zgrajeni na parcelni št. 1891/10 k.o. G., zato mu je dolžna tožnica izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo solastninske pravice v zemljiški knjigi na njegovo ime. Zatrjuje, da sta z bivšo ženo zgradila novo stvar s soglasjem tožnice, in da zgrajeno spada v njuno skupno premoženje. To pa pomeni, da je delež toženca kot solastnika odvisen tudi od razmerja (deleža) bivše žene na zatrjevanem skupnem premoženju. Zato bi moral v pravdo pritegniti tudi slednjo, saj sta zakonca kot skupna lastnika na skupnem nerazdeljenem premoženju nujna sospornika in kot taka lahko nastopata le skupaj zoper tožnico kot zemljiškoknjižno lastnico sporne nepremičnine z zahtevkom za priznanje solastninske pravice. Vprašanje aktivne legitimacije je materialnopravno vprašanje, in ker je vložil nasprotno tožbo le toženec (kot tožnik po nasprotni tožbi), je prvostopno sodišče sicer pravilno zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo, vendar iz drugačnih, tu podanih razlogov. Pojasniti je še, da bo v takih primerih narava pravnega razmerja v primeru neaktivnosti osebe, ki bi morala nastopati na aktivni strani (v danem primeru toženčeva bivša žena) narekovala, da mora biti tisti, ki noče nastopati kot tožnik, pač udeležen v postopku kot toženec, saj se je samo tako mogoče izogniti možnosti, da bi bilo v več pravdah različno odločeno o zahtevku, glede katerega je mogoča zaradi pravne skupnosti med pravdnimi strankami ena sama odločitev. Glede na vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v tem delu (II. točka izreka) potrdilo (353.čl. ZPP).

Posledica razveljavitve sodbe je seveda tudi razveljavitev izreka o pravdnih stroških (III. točka izreka), ker se o stroških postopka odloča na podlagi uspeha pravdnih strank, ki pa je zaenkrat še neznan (4.odst. 163.čl. ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških pa se pridrži za končno odločbo (4.odst. 165.čl. ZPP).