Jedro

Predmet spora je denarna socialna pomoč, ki je socialni prejemek. Za spore glede socialnih prejemkov pa je po 5. b točki 1. odstavku 7. člena ZDSS-1 sodno varstvo zagotovljeno pri socialnem sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 19. člena in 1. odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS) v predmetni zadevi izreklo za stvarno nepristojno (1. točka izreka) in odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (2. točka izreka).

V obrazložitvi sklepa je upravno sodišče navedlo, da je tožnica dne 1.8.2005 vložila tožbo zoper sklep in odločbo tožene stranke z dne 28.6.2005, s katerima je zadevi združila v en postopek (točka 1 izreka), pritožbi tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo z dne 26.5.2005 o zavrnitvi vloge za denarno socialno pomoč ugodila in navedeno odločbo odpravila (2. točka izreka), pritožbo tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo z dne 26.5.2005 o zavrnitvi njene vloge za izredno denarno socialno pomoč pa zavrnila (3. točka izreka).

Glede na to, da je tožnica s tožbo po vsebini izpodbijala 2. in 3. točko izreka odločbe tožene stranke (s katero je odločeno o denarni socialni pomoči oziroma o izredni denarni socialni pomoči), prvostopno sodišče meni, da ni stvarno pristojno za reševanje tega spora. Sklicuje se na Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04, 61/04, v nadaljevanju: ZDSS-1), ki v 1. odstavku 7. člena točka 5b izrecno določa, da je socialno sodišče pristojno za odločanje v socialnih sporih o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. V tej zadevi tožnica uveljavlja pravico do izredne denarne socialne pomoči in do denarne socialne pomoči po Zakonu o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 do 69/05, v nadaljevanju: ZSV), ki za uveljavitev oziroma pridobitev te pravice predpisuje tudi premoženjski cenzus. Sodišče prve stopnje zato meni, da gre pri uveljavljanju pravice do izredne denarne socialne pomoči in do denarne socialne pomoči za pravico do socialnega prejemka, torej je za navedeni socialni spor pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (3. točka 12. člena ZDSS-1). Navaja tudi, da iz vsebine tožbe izhaja, da tožnica ni izpodbijala odločitve tožene stranke o združitvi dveh zadev v en postopek (1. točka izreka sklepa in odločbe), to pa je izrecno izjavila tudi v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Tožnica vlaga zoper sklep sodišča prve stopnje pritožbo. Meni, da je upravno sodišče pristojno za odločanje o vseh tožbah zoper odločbe državnih organov. Tožena stranka in center za socialno delo, ki je izdal prvostopno odločbo pa sta državna organa. Delovno in socialno sodišče ni stvarno pristojno za reševanje njene tožbe. ZDSS-1 predpisuje več pogojev za uveljavitev oziroma dodelitev pravice do denarne socialne pomoči, le eden izmed njih je tudi premoženjski cenzus. Pri njeni pravici do izredne denarne pomoči premoženjski cenzus ni odločilen, saj upravna organa obeh stopenj nista nikjer v svojih odločbah kakorkoli izpostavljala premoženjski cenzus. V tožbi res ni navedla, da toži zoper sklep tožene stranke, s katerim je ta združila dve zadevi v en postopek. Toženi stranki je namreč posredovala samo eno pritožbo zoper obe odločbi centra za socialno delo, kar pomeni, da je ona sama združila obe zadevi v en postopek. Sklep o ponovni združitvi obeh zadev je zato postopkovna napaka tožene stranke. Ker zoper navedeno postopkovno napako v tožbi ni ugovarjala, zato sedaj v navedenem obsegu razširja svojo tožbo. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, ki jih je navedlo za svojo odločitev in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja ponovno.

Pritožbene navedbe niso utemeljene. Za odločitev v tej zadevi je bistvena opredelitev predmeta upravnega spora. Tožnica je sprožila upravni spor, ker je v upravnem postopku neuspešno uveljavljala pravico do denarne socialne pomoči in do izredne denarne socialne pomoči po določbah ZSV. Predmet spora je torej denarna socialna pomoč, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot socialni prejemek. Ker je upravni spor dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, za spore glede socialnih prejemkov pa je po 1. odstavku 7. člena, točka 5b ZDSS-1, sodno varstvo zagotovljeno pri socialnem sodišču, je pritožba neutemeljena.

Pravilna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica s tožbo ni izpodbijala sklepa o združitvi dveh zadev v en postopek, ampak le 2. in 3. točko odločbe tožene stranke, s katero je bilo odločeno o denarni socialni pomoči. To tudi sama navaja v pritožbi. Ne more pa sedaj v pritožbenem postopku svoje tožbe razširiti tudi na sklep o združitvi postopkov, saj je razširitev oziroma sprememba tožbe možna le do odločitve sodišča prve stopnje. Vse vsebinske ugovore, ki jih navaja v pritožbi, pa bo tožnica lahko uveljavljala v postopku pred pristojnim socialnim sodiščem.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.