Jedro

Pritožba pravilno navaja, da je tožnik neenako obravnavo v izbirnih postopkih za napotitev na misijo zatrjeval le pavšalno. Ni namreč navedel, na podlagi katere osebne okoliščine v smislu 6. člena ZDR-1 naj bi ga tožena stranka diskriminirala. Tožena stranka je bila tista, ki se je očitkov o diskriminaciji branila s tem, da tožnika ni napotila na misiji, ker je imel višji osebni čin od dolžnosti, na katero bi bil napoten. Prav tako se je utemeljeno sklicevala na to, da je odločitev o tem, katerega pripadnika bo napotila na misijo, v njeni pristojnosti oziroma gre za njeno pravico izbire, kar je tudi obrazložila in pri tem dokazala, da tožnik v izbirnih postopkih ni bil neenakopravno obravnavan. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del (I. in III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino za premoženjsko škodo v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2015 do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 841,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 249,90 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2015 do plačila (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2015 do plačila (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 517,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da tožnik ni bil izbrisan iz kadrovskih list za misiji KFOR 31 in KFOR 32, saj na njih niti ni bil uvrščen. Tudi sicer sta bili kadrovski listi za obe misiji v celoti zapolnjeni. Sodišču očita, da je diskriminacijo ugotovilo mimo tožnikove trditvene podlage, saj tožnik niti ni zatrjeval, da je bil neenakopravno obravnavan zaradi osebnega čina. Sodišče ni upoštevalo, da je odločitev o tem, katerega kandidata bo napotila na misijo, v njeni diskreciji. Odločitev o tem, da tožnika ne napoti na misijo, je bila pogojevana z usmeritvijo, da se na podčastniške dolžnosti napotijo le pripadniki z osebnim činom podčastnika. Zahteva, da osebni čin pripadnika ustreza dolžnosti, na katero je napoten, je bila pogojevana tudi s standardi Zavezništva in z internacionalnimi pravili v mednarodnem okolju. Pri izbiri imajo prednost tisti pripadniki, ki so bili na misije napoteni manjkrat. Sodba glede neenakopravne obravnave tožnika v izbirnem postopku za misijo KFOR 32 nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba nima razlogov glede izbirnega postopka za napotitev na misijo KFOR 32, saj se ugotovitve sodišča prve stopnje nanašajo na obe misiji (KFOR 31 in KFOR 32). Vseeno pa v teh ugotovitvah po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za ugotovitev diskriminacije in posledično za ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik na mednarodni misiji KFOR 31 in KFOR 32 ni bil napoten, čeprav je za obe napotitvi izkazal interes. Pritožba pravilno navaja, da je tožnik neenako obravnavo v izbirnih postopkih za napotitev na misiji KFOR 31 in KFOR 32 zatrjeval le pavšalno. Ni namreč navedel, na podlagi katere osebne okoliščine v smislu 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) naj bi ga tožena stranka diskriminirala. Po prvem odstavku navedenega člena mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških.

8. Tožena stranka je bila tista, ki se je očitkov o diskriminaciji branila s tem, da tožnika ni napotila na misiji, ker je imel višji osebni čin od dolžnosti, na katero bi bil napoten. Prav tako se je utemeljeno sklicevala na to, da je odločitev o tem, katerega pripadnika bo napotila na misijo, v njeni pristojnosti oziroma gre za njeno pravico izbire, kar je tudi obrazložila in pri tem dokazala, da tožnik v izbirnih postopkih ni bil neenakopravno obravnavan. Odločitev o tem, da tožnika na misiji ne napoti, je sprejela na podlagi zahtev in kriterijev, določenih v Usmeritvah za nabor kadra za popolnitev SVNKON z dne 20. 6. 2014 (za pomlad 2015 - KFOR 31). V skladu s temi usmeritvami je na podčastniško dolžnost v mednarodni misiji napotila pripadnika z osebnim činom podčastnika, tožnik pa je imel osebni čin častnik. Z upoštevanjem osebnega čina pri izbiri kandidatov za napotitev na misijo ni kršila prepovedi diskriminacije.

9. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zavrnilo.

10. Posledično je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (165. člen ZPP). Ker tožnik po spremenjeni odločitvi ni niti delno uspel, krije sam svoje stroške postopka na prvi stopnji, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), in sicer v skladu z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.): 400 točk za sestavo tožbe, 2 x 300 točk za sestavo pripravljalnih vlog, 50 točk za predložitev listin, 400 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 200 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo, 40 točk iz naslova urnine in 26,90 točk za materialne stroške, kar skupaj znese 1.716,90 točk oziroma 841,28 EUR s pp.

11. Zaradi uspeha v pritožbenem postopku je tožena stranka upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov (154., 165. člen ZPP), in sicer: 500 točk za pritožbo, 10 točk za materialne stroške, kar znese 249,90 EUR s pp, medtem ko tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.