Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 213. člena ZD, ko je pravico dedinje, ki trdi, da obstaja še določen denarni znesek, ki je pripadal zapustniku, ker ga je prejel kot kupnino še tekom svojega življenja, pa ga sedaj na njegovih računih ni, zapuščina, štelo za manj verjetno, in ga napotilo na pravdo. Na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino sodi tudi premoženje, za katerega to iz uradnih podatkov oz. evidenc ne izhaja, je treba namreč napotiti dediča, ki to zatrjuje.

Zapuščina je premoženje (celota premoženjskih pravic in obveznosti), ki ga ima zapustnik v trenutku smrti. Če torej v trenutku smrti zapustnik spornega denarja ni več imel, mora tisti, ki trdi, da ta denar kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati. Če bo dedinja tožbo vložila, s svojim zahtevkom ni vezana na predmetni (izpodbijani) napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, pač pa ga lahko natančneje oblikuje glede na svoje trditve, enako pa velja glede pasivne legitimacije; tožbo lahko naperi tudi zoper druge sodediče, ki njenim trditvam oporekajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišče prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo in pritožnico napotilo na pravdo, da zoper sodedinjo A. A. vloži tožbo za ugotovitev, da v zapuščino sodijo tudi denarna sredstva, pridobljena s prodajo zapustnikovih nepremičnin, zlasti kmetije, v l. 2005. 2. Zoper sklep se na pravdo napotena dedinja B. A. pritožuje, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga njegovo spremembo oz. razveljavitev. Navaja, da sodišče v sklepu nejasno zapiše njeno trditev, da naj bi v zapuščino sodila sredstva od prodaje kmetije l. 2005, kar naj bi bilo zapustnikovo posebno premoženje, ki naj bi si ga prilastila vdova A. A. Gre za denar iz kmetije C., od katere je po njenih podatkih zapustnik prejel 150.000 EUR. Samo del denarja je v zapuščini najden, manjka pa razlika. Gre za denar – 42.514 EUR, ki je najden pri D. D., ki zagotovo predstavlja zapuščino, samo vprašanje, v kakšen deležu. Pritožnica protestira, ker sodišče ne upošteva vseh dedičev v skupnosti, saj ne more iti samo za spor med dvema. Navaja, da je A. A. decembra prejela 56.459,32 EUR, 25. 5. 2015 pa dvignila še 21.000 EUR; šlo naj bi za denar zapustnika, ki ga je vdova prenesla na hčer D. D. Šlo je za transakcije z namenom skrivanja kupnine, zato je manj verjetna pravica A. A. Pritožnica predlaga, da se na pravdo za spornih 42.514,00 EUR napoti slednjo.

3. Na pritožbo je dedinja A. A. odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o dedovanju (ZD); Če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava, prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, in sicer tudi v primeru, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (1. tč. 211. čl. ZD). Sodišče napoti na pravdo oziroma na upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odst. 213. čl. ZD).

6. Izrek izpodbijanega sklepa in njegova obrazložitev sta dovolj jasna oz. opredeljena glede na spor, ki se je v zapuščini pojavil med dedinjama A. A. in B. A., vdovo in hčerko zapustnika, glede denarja, ki naj bi sodil v zapuščino, in sicer od prodaje kmetije C. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi določbo 213. čl. ZD, ko je pravico dedinje, ki trdi, da obstaja še določen denarni znesek, ki je pripadal zapustniku, ker ga je prejel kot kupnino še tekom svojega življenja, pa ga sedaj na njegovih računih ni, zapuščina, štelo za manj verjetno, in jo napotilo na pravdo. Na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino sodi tudi premoženje, za katerega to iz uradnih podatkov oz. evidenc ne izhaja, je treba namreč napotiti dediča, ki to zatrjuje.

7. Zapuščina je premoženje (celota premoženjskih pravic in obveznosti), ki ga ima zapustnik v trenutku smrti. Če torej v trenutku smrti zapustnik spornega denarja ni več imel, mora tisti, ki trdi, da ta denar kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati, to pa je dedinja B. A. in je njena pravica (do tega premoženja kot zapuščine) manj verjetna.

8. Če bo dedinja tožbo vložila, s svojim zahtevkom ni vezana na predmetni (izpodbijani) napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, pač pa ga lahko natančneje oblikuje glede na svoje trditve, enako pa velja glede pasivne legitimacije; tožbo lahko naperi tudi zoper druge sodediče, ki njenim trditvam oporekajo.

9. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD).