29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnica v Z., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 5717/2005 z dne 1. 2. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče ob tretjem sojenju zavrnilo pritožbo pritožnikov (v pravdi tožencev) ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, po kateri sta dolžna pritožnika izprazniti in izročiti tožniku kletno stanovanje v stanovanjski hiši.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta kršitev pravic iz 22. in 33. člena Ustave. Izpodbijani sodbi očitata, da temelji na očitno napačnem stališču, da dogovori, ki so glede spornega kletnega stanovanja potekali med prvim pritožnikom in tožnikom kot dedičema v zapuščinskem postopku, niso pomembni, temveč da je pomembno le dejstvo, da je tožnik v zemljiški knjigi še vedno vknjižen kot lastnik sporne nepremičnine do 2/8. Poudarjata, da je v skladu s temi dogovori ter voljo oporočitelja v izreku sklepa o dedovanju navedeno, da je dolžan prvi pritožnik tožniku le izplačati "izgradnjo kletnega stanovanja". Menita, da mora biti dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku, zavezujoč za stranke. Zato poudarjata, da bi lahko tožnik zahteval le izplačilo ustreznega denarnega zneska, ne pa izročitve stanovanja. Ker je prvi pritožnik tudi pričel z adaptacijami stanovanjske hiše in zato kletnega stanovanja ni več, po njegovem mnenju odločitev Višjega sodišča grobo posega v njegovo lastninsko pravico.

B.

3.Pritožnika v ustavni pritožbi uveljavljata kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj bi bila odločitev Višjega sodišča arbitrarna in brez razumne pravne obrazložitve. Arbitrarnost pritožnika očitata stališču, da dogovori, ki so potekali v zapuščinskem postopku in ki so tudi povzeti v izreku sklepa o dedovanju, niso pravno pomembni in tudi niso mogli spremeniti lastninskopravnih razmerij med tožnikom in prvim pritožnikom, temveč je pomembno le, da je tožnik še vedno vknjižen kot solastnik sporne stanovanjske hiše in zato lahko zahteva izpraznitev kletnega stanovanja v njej. Ta očitek ni utemeljen. Oceno arbitrarnosti bi lahko Ustavno sodišče izreklo le, če bi ugotovilo, da sodišče odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, zaradi česar bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa Višjemu sodišču ni mogoče očitati. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je Višje sodišče z razumnimi pravnimi argumenti pojasnilo, zakaj v izreku sklepa o dedovanju povzet dogovor med prvim pritožnikom in tožnikom[1] ni pravni naslov, ki bi pritožnikoma omogočal zakonito uporabo spornega stanovanja. Pojasnilo je, da sporni dogovor sam po sebi ne more spremeniti lastninskih razmerij med dedičema, ker ne pomeni dednega dogovora, na podlagi katerega bi prvi pritožnik pridobil izključno lastninsko pravico na sporni stanovanjski hiši, kot je zatrjeval, temveč kaže le na to, da so določena pogajanja v tej smeri potekala, vendar do ustreznega sporazuma ni prišlo. Pritožnika torej zmotno menita, da temelji odločitev Višjega sodišča na stališču, da dogovori iz zapuščinskega postopka nikoli ne morejo biti pravno zavezujoči. Odločitev Višjega sodišča temelji na stališču, da iz konkretnega dogovora ne izhajajo takšne pravne posledice, kot jih zatrjujeta pritožnika. V samo pravilnost presoje sodišča pa se Ustavno sodišče ne more spuščati. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zgolj dejstvo, da se pritožnika z izpodbijano odločitvijo ne strinjata in da pravo razumeta drugače od sodišča, pa ne utemeljuje zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave.

4.Prav tako neutemeljen je očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pritožnika namreč ne izkažeta, da bi se izpodbijana sodba opirala na kakšno stališče, ki bi bilo z vidika te pravice nesprejemljivo. Ustavno sodišče pa je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti sodne odločbe (zaradi napačne uporabe materialnega prava), ki posega v premoženjskopravni položaj stranke, sam po sebi ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

[1]Iz izpodbijane sodne odločbe izhaja, da gre za dogovor oziroma izjavo dedičev o tem, da priznavata veljavnost in pristnost oporoke po pokojnem očetu in da se bosta glede izplačila kletnega stanovanja dogovorila sporazumno in izvensodno.