Jedro

Samo dejstvo, da je zastavna pravica akcesorna glede na osnovni posel, iz katerega izvira terjatev, ki se zavaruje, še ne pomeni, da za takšno pogodbo ni potrebno soglasje določenega organa upravljanja.

V primeru, da se ugotovi, da soglasje za zastavno pogodbo ni bilo dano, se po 4. odstavku 55. člena ZOR šteje, da ta pogodba ni bila sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in tožena stranka nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala ugotovitev sklenjene zastavne pogodbe in vpis zastavne pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP. Nepravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ustna zastavna pogodba med strankama ni bila sklenjena, ker direktor tožene stranke ni imel soglasja delavskega sveta. V konkretnem primeru po mnenju tožeče stranke ne gre za sklenitev posla, za katerega bi bil ponovno potreben pristanek oziroma soglasje delavskega sveta. Delavski svet je namreč osnovni posel - sklenitev najemne pogodbe pri firmi H., za nabavo opreme v vrednosti 1,480.000,00 DEM odobril na svoji seji dne 3.7.1990. Zato je imel po mnenju tožeče stranke direktor tožene stranke tudi pooblastilo, da sklene tudi vse druge pogodbe, ki so akcesorne narave in izključno odvisne od osnovnega posla. Tudi pogodba o izdaji storitvene garancije v tujini pod št. 4/90 z dne 6.8.1990 je bila sklenjena na podlagi istega sklepa delavskega sveta z dne 3.7.1990 in posebno soglasje za to pogodbo ni bilo dano. Zato je imel po mnenju tožeče stranke direktor tožene stranke tudi vsa zakonska in statutarna pooblastila za sklenitev ustne zastavne pogodbe z dne 22.10.1991. Sklenjena zastavna pogodba tako ne pomeni novega posla, ki bi obremenjeval toženo stranko ampak le zavarovanje že prevzete obveznosti, ki je bila sklenjena s soglasjem delavskega sveta.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila po preteku zakonskega roka.

Pritožba ni utemeljna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo pravilno materialno pravo, ni pa podana tudi na splošno zatrjeva bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Stališče pritožbe, da za sklenitev zastavne pogodbe, ki jo vtožuje, ni bilo potrebno soglasje delavskega sveta, ker gre za akcesorno pogodbo, ki služi le za zavarovanje osnovnega posla, ta pa je bil s strani delavskega sveta odobren, ni pravilno. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo, ki jo je glede tega dela podala izpodbijana sodba (6. in 7. odstavek na 3. strani in 4. stran prvostopne sodbe). Samo dejstvo, da je zastavna pravica akcesorna glede na osnovni posel iz katerega izvira tudi terjatev, ki se zavaruje še ne pomeni, da za takšno pogodbo soglasje določenega organa upravljanja ni potrebno. Predložena dokazila v spisu ne izkazujejo, da bi pridobil zastopnik tožene stranke s soglasjem za sklenitev osnovne pogodbe tudi soglasje za vse oblike zavarovanja te terjatve. Predložena pogodba o izdaji storitvene garancije v tujini z dne 6.8.1990 s priloženim aneksom potrjuje, da sta pravdni stranki predvideli druge oblike zavarovanja, ne pa zastavne pravice na nepremičninah tožene stranke. Kot pravilno ugotavlja prvostopna sodba sta tudi zaslišani priči, takratna direktorja obeh pravdnih strank, T. F. in J. Š. potrdila, da so potekali dogovori o možni hipoteki za zavarovanje dogovorjene obveznosti šele 22. oktobra 1991 glede na takratno slabo finančno stanje tožene stranke, ne pa v času sklenitve osnovne pogodbe. Pravilna je ocena izpodbijane sodbe, da bi pravdni stranki, v kolikor bi dejansko predvideli možnost zavarovanja terjatve s hipoteko, to možnost prav gotovo določili v medsebojni pogodbi o izdaji storitvene garancije s tujino z dne 6.8.1990. Logičen je zato zaključek izpodbijane sodbe, da s tem, ko je delavski svet dal svojemu direktorju soglasje za nakup strojev po osnovni najemni pogodbi, še ni dal soglasja, da se to plačilo zavaruje s hipoteko na nepremičnini, ki celo obsega celotno tovarno. Za sklenitev takšne pogodbe o zastavi nepremičnine, katera dogovarjanja so potekala več kot eno leto po sklenitvi osnovne pogodbe je bilo tako tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno soglasje delavskega sveta v skladu s 1. odstavkom 55. člena ZOR. Takratni direktor tožene stranke J. Š. namreč na podlagi statuta in vpisa v sodnem registru ni smel sklepati brez soglasja delavskega sveta poslov, ki presegajo znesek 8,500.000,00 SIT. Zato je prvostopno sodišče tudi pravilno, v skladu s 4. odstavkom 55. člena ZOR štelo, da ustna zastavna pogodba ni bila sklenjena, ker soglasje delavskega sveta ni bilo dano.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče po 368. členu ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Sodišče tudi ni priznalo pritožbenih stroškov toženi stranki za njen odgovor na pritožbo, saj je podala ta odgovor po preteku zakonitega roka; navedeni stroški pa za pravdo tudi niso bili potrebni.