Jedro

Od upravljavca/lastnika hotela ni mogoče zahtevati take stopnje skrbnosti, da bo zagotovil osebje, ki bo hodilo od gosta do gosta, ki uporablja hotelski bazen, in ga seznanjalo z uporabo tako preproste stvari, kot je ležalnik. Sploh pa ni videti nikakršne odgovornosti, če se je ležalnik pod tožnico sesedel deset minut po tem, ko je že ležala na njem, pri čemer je zavestno izbrala ležalnik, ki ga je tisti dan pred njo že nekdo uporabljal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.799,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožnici naložilo v plačilo pravdne stroške toženke (II. točka izreka).

2. Tožnica v pravočasni pritožbi sodbo prvostopenjskega sodišča izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da je sodišču na prvi glavni obravnavi predlagala, naj toženo stranko pozove k predložitvi opisa del in nalog za priči A. A. in B. B. Sodišče je najprej sprejelo sklep, da se ta dokazni predlog zadrži, nato pa je na zadnjem naroku sklenilo, da se izvedba preostalih dokazov zavrne kot nepotrebna. V sodbi svoje odločitve ni obrazložilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navedeni dokaz bi sodišče moralo izvesti, saj so iz dokaznega postopka izhajale nejasnosti glede vprašanja, ali so reševalci iz vode res ravnali po predpisih, priči naj ne bi izpovedali konsistentno, ni bilo jasno kdaj naj bi se ležalniki pospravljali, površinski pregled ležalnikov pa naj ne bi zadoščal za ugotovitev morebitnih napak. Glede na to bi sodišče šele z izvedbo tega dokaza lahko ugotovilo, ali je toženka ravnala v skladu z zahtevano skrbnostjo. Sodišče tudi ni pravilno oziroma popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni upoštevalo, da je pri izpovedi prič glede nastavitve ležalnikov prišlo do nekonsistentnosti. Pri presoji ni upoštevalo, da je do podobnih dogodkov prihajalo že v preteklosti, ter da tožnici niso bila izročena navodila o uporabi ležalnikov. Ugotovitev, da bi do nesreče lahko prišlo, ker se je tožnica napačno usedla na ležalnik, ni v skladu z izvedenim dokaznim postopkom. Glede nepravilne uporabe materialnega prava trdi, da je tožnica zadostila standardu, ki ji ga je naložilo sodišče, saj je pred uporabo ležalnik pregledala in ni ugotovila nepravilnosti. Podrobnejši pregled bi predstavljal posebno pazljivo ravnanje, česar pa od gostov pri uporabi enostavne stvari ni mogoče zahtevati. Sodišče je tožnici po eni strani očitalo neskrbno ravnanje, po drugi strani pa navaja, da je šlo za nesrečno naključje, kar je v nasprotju z določbami OZ. Prav tako ni pojasnilo, kaj bi tožnica morala storiti, da bi bila dovolj skrbna.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica se je poškodovala pri uporabi ležalnika ob hotelskem bazenu zavarovanke tožene stranke. Ključne okoliščine za presojo pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje predstavljajo njegove ugotovitve, da je tožnica sredi dneva, v času vrhunca sezone izbrala ležalnik, ki je že imel dvignjen naslon, kar pomeni, da ga je pred njo že nekdo uporabljal. Preden je legla nanj, ni preverjala, ali je pravilno nameščen oziroma ga ni sama nameščala, ko se je nanj ulegla, pa ni imela občutka, da je nestabilen. Po približno desetih minutah se je obrnila na levo, nakar se je ležalnik sesedel, ona pa je padla na levo stran ter se z levim bokom udarila v betonsko ograjo za ležalnikom. Ležalnik je bil tehnično brezhiben, razlog za padec je bil v tem, da so se zložile prve noge ležalnika v delu, ki podpira zgornji del telesa. Zaposleni na bazenu vsak večer poravnajo ležalnike in jih zložijo, ter bi v primeru, da bi opazili kakšno napako, to javili naprej.

6. Pritožbeni očitki o napačno/nepopolno ugotovljenem opisanem dejanskem stanju niso utemeljeni. Ne drži, da sta bili izpovedbi prič A. A. in B. B. glede potrebne sile pri nastavitvi nog ležalnikov neenotni, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 8. točki izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo relevantnih dokazov, saj iz iste točke obrazložitve izhaja, da je B. B. opisal primere, ko se je ležalnik sesedel na podoben način, a je bil razlog vedno v nepravilni uporabi ležalnika. Tudi zaključek sodišča sodišča, da tožnica pred uporabo ležalnika ni pregledala, izhaja iz tožničine lastne izpovedbe ob zaslišanju, neobstoj navodil o uporabi ležalnika pa na pravilnost te ugotovitve ne more vplivati. Od upravljavca/lastnika hotela pač ni mogoče zahtevati, da bo zagotovil osebje, ki bo hodilo od gosta do gosta, ki uporablja hotelski bazen, in ga seznanjalo z uporabo tako preproste stvari, kot je ležalnik.

7. Izhodišče za presojo odgovornosti tožene stranke predstavljata določbi prvega in drugega odstavek 131. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da v danem primeru presoja po kriterijih objektivne odškodninske odgovornosti ne pride v poštev, česar pritožnica niti ne izpodbija. V okviru ugotavljanja krivdne odgovornosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zavarovanka tožene stranke s tem, ko so zaposleni vsak večer poravnali in zložili ležalnike, ter so preverili obstoj napak, zadostila standardu skrbnosti, saj bi bilo neživljenjsko, da bi njeni zaposleni ves čas preverjali, ali so ležalniki in njihove noge pravilno postavljeni. Ob dejstvu, da je tožnica izbrala ležalnik, ki je že imel dvignjen naslon za glavo, torej ga je pred njo že nekdo uporabljal (česar se je, kot je izpovedala, izrecno zavedala in je namenoma iskala „že uporabljen“ ležalnik), je ocenilo, da ni bila dovolj skrbna, saj bi morala pred uporabo preveriti, ali je ležalnik pravilno postavljen. Pritožbeno sodišče sodi, da sploh ni pomembno, ali je tožnici mogoče očitati pomanjkanje skrbnosti(1) ali ne. Bistveno je, da tega ni mogoče očitati toženi stranki. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje od tožnice zahtevalo previsoko raven skrbnosti ter da bi tožnici morala biti izročena navodila za uporabo ležalnika, je zato nepomemben. Če je kljub skrbnosti obeh namreč prišlo do nezgode, jo je mogoče pripisati nesrečnemu naključju, za katerega tožena stranka prav tako ne odgovarja.

8. Ob (s pritožbo neizpodbijanih) ugotovitvah, da se je dogodek zgodil sredi dneva (okrog 12.00 ure) in da je tožnica izbrala ležalnik, ki ga je tisti dan že nekdo uporabljal, je neutemeljen tudi pritožben očitek o obstoju bistvene kršitve postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga. Med zatrjevano protipravnostjo (pregledovanjem ležalnikov zjutraj in zvečer), v zvezi s čimer je tožnica predlagala in substancirala dokazni predlog, in nastalo škodo, namreč ni vzročne zveze, če je ležalnik uporabila sredi dneva in ob lastnem zavedanju, da ga je tisti dan že nekdo uporabljal. Ker se dokazni predlog nanaša na pravno ne odločilna dejstva, je bila zavrnitev predlaganega dokaza s strani sodišča prve stopnje utemeljena.(2)

9. Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo drugih pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 250. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker je bila tožničina pritožba zavrnjena, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev je vsebovana v izreku o zavrnitvi njene pritožbe.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je obstajala dolžnost tožeče stranke, da kot gostja preveri nastavitev ležalnika, preden ga je uporabila. Glede na to, da gre za stvar, katere uporaba je enostavna, je ta zahteva povsem upravičena.

Op. št. (2): Podrobneje glej: Betetto, N., v: Ude, L., Galič, A. (rd.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 612; Zobec, J., v: Ude, L., Galič, A. (rd.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 290, 296–301. Primerjaj: VSL sklep II Ip 881/2016 s 6. 4. 2016, tč. 10; Ustavno sodišče RS, sklep Up 134/03 z 12. 1. 2005, tč. 5; VSRS sklep VIII Ips 144/2013 z 10. 12. 2013, tč. 9.