Jedro

Tožnica se je poškodovala pri opravljanju svojega dela. Pri čiščenju tal se je, med premikanjem nazaj in dviganju, udarila s spodnjim delom hrbta v izboklino z elektronskimi stikali. Tožničinega dela ni mogoče šteti za nevarno delo, zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za obravnavano nezgodo. Gre namreč za čiščenje prostorov, ki je povsem običajno in vsakodnevno. Tožena stranka, ki ni imetnica prostorov, v katerih se je tožnica poškodovala, ni bila dolžna tožnici dati posebnih navodil, kako se pri čiščenju tal izogniti udarcem ob betonske izbokline niti jih čistilke niso potrebovale. Tožnica tudi ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep o stroških sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 23.423,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, z izpodbijanim sklepom o stroških postopka pa je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 1.796,20 EUR.

Tožnica se pritožuje zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). V pritožbi zoper sodbo navaja, da bi morala tožena stranka pregledati prostore dela in tožnici dati posebna navodila za varno opravljanje dela. Tožena stranka ni zagotovila zdravstvenega pregleda tožnice niti je ni poslala na opravljanje strokovnega izpita iz varstva pri delu. Zmoten je zaključek sodišča, da je bila tožnica praktično usposobljena za delo čistilke. Tožnica ni bila nikoli poučena o pravilih iz varstva pri delu. Vzvratno pomikanje pri čiščenju hodnika ob robovih, kjer iz stene štrli betonska izboklina, po oceni tožnice pomeni nevarno dejavnost. Tožena stranka ni dokazala izpolnitve obveznosti s področja varstva pri delu. Tožnici ni mogoče očitati, da bi bila pri pomikanju nazaj nepazljiva. Vztraja, da je za škodni dogodek odgovorna tožena stranka. Posledično je po mnenju tožnice v pritožbi zoper stroškovno odločitev nepravilna odločitev o pravdnih stroških.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka, vendar ne navede, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana in s čim jo je sodišče prve stopnje zagrešilo. Tudi sicer pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila pri izdaji odločb storjena katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin odškodninski tožbeni zahtevek, ki ga je postavila v zvezi z nesrečo na delovnem mestu dne 7. 2. 2011 pri čiščenju tal, ko se je pomikala nazaj ter se pri dviganju udarila s spodnjim delom hrbta v izboklino z elektronskimi stikali. Zavzelo je stališče, da tožničino delo ne šteje za nevarno dejavnost, toženi stranki pa ni mogoče očitati niti protipravnosti pri nastanku škodnega dogodka.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da tožničinega dela ni mogoče šteti za nevarno delo ter tako ni podana objektivna odškodninska odgovornost. Gre za čiščenje prostorov, ki je povsem običajno in vsakodnevno. Tožena stranka, ki ni imetnica prostorov, v katerih se je tožnica poškodovala, ni bila dolžna tožnici dati kakšnih posebnih navodil, kako se pri čiščenju tal izogniti udarcem ob betonske izbokline niti jih čistilke niso potrebovale. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev, da tožnica ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Zahteva, da bi bilo treba tožnici zaradi njene varnosti dati še posebna navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, in ji jasno nakazati možnosti, kako naj opravi čiščenje okoli betonske izbokline, pa je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu. Tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je pravno relevanten vzrok za obravnavani škodni dogodek na strani tožnice, ki je pred poškodbo hodnik čistila že približno osem mesecev. Tožnica je poznala prostor, v katerem je čistila, in je vedela, kje se nahaja izboklina, a je bila pri čiščenju neprevidna ali pa se ji je primerilo nesrečno naključje. Tožnica bi se, življenjsko gledano, ob minimalni pozornosti škodnemu dogodku lahko izognila. Ker ni dokazane protipravnosti opustitve tožene stranke, ni bilo treba ugotavljati nadaljnjih elementov subjektivne odškodninske odgovornosti. Toženi stranki ni mogoče očitati, da je bilo njeno ravnanje nedopustno zato, ker tožnica ni imela opravljenega preventivnega zdravstvenega pregleda in teoretičnega usposabljanja za delo. Te opustitve niso v pravno relevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tudi krivdna odgovornost zatorej ni podana, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen. Glede na to, da tožnica z zahtevkom ni uspela, ji je sodišče prve stopnje na podlagi 154. člena ZPP pravilno naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno ter potrditi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. in 2. točka 365. člena ZPP).