Jedro

Če so solastniki že sklenili sporazum o delitvi nepremičnine, ne more nezadovoljen solastnik, ki si sporazum po svoje razlaga, zahtevati delitve stvari pred sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za delitev solastne nepremičnine, vpisane v vl. št. 119 k.o. ..., pri katerem so kot lastniki vknjiženi F. M., J. M., M. M. in S. M., vsak do 1/4. O stroških je odločilo, da sta predlagatelja dolžna nositi skupne stroške postopka v višini 167.935,50 SIT. Zoper ta sklep se pritožujeta predlagatelja iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlagata razveljavitev sklepa. Navajata, da se je sodišče postavilo na stališče, da je bila nepremičnina razdeljena s pismenim dogovorom in z ustnimi dogovori. Za kakšne ustne dogovore naj bi šlo in kdaj in kje naj bi bili sklenjeni, pa sodišče ne pove, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče se je postavilo na stališče da je nepremičnina razdeljena zato, ker je vsaka od strank zidala svojo hišo (prizidek), pri čemer pa zmotno ni upoštevalo, da sta predlagatelja zidala kot celoto vzhodni prizidek nad obstoječo kletjo stare hiše in delno na funkcionalnem zemljišču. Sodišče ne zanika, da sta predlagatelja staro hišo podrla do prve plošče, tako da so ostali le kletni prostori, kljub temu pa govori o adaptaciji stare hiše, ki naj bi bila razdeljena. V svojih nadaljnjih pritožbenih izvajanjih prikazujeta svoje gledanje situacije, ko je stala še stara hiša in situacije, kakršna je danes, ko sta predlagatelja že sezidala vzhodni prizidek nad kletnimi prostori stare hiše. Menita, da ni mogoče deliti nekaj kar v času delitve še ni obstajalo in njun prizidek, ki je delno poleg stare hiše, delno pa nad kletjo podrte stare hiše še ni obstajal. V dogovoru z dne 30.5.1984 o tem, kar še ni obstajalo ni moglo biti govora. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na dogovor z dne 30.5.1984. Ta dogovor je povsem jasen. Ker sta imela nasprotna udeleženca svoj prizidek že zgrajen se je torej delila stara obstoječa stanovanjska hiša in v dogovoru je izrecno zapisano, da prejmeta predlagatelja kletni prostor in pritličje stare hiše, nasprotna udeleženca pa prvo nadstropje in podstrešje stare hiše. Nasprotna udeleženca sta tako postala lastnika prvega nadstropja in podstrešja stare hiše, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče to seveda sprejema. Stara hiša je bila torej razdeljena horizontalno. Ker so udeleženci tega postopka morali zagotoviti stanovanje za mater F. in M. M., so se dogovorili tudi o rekonstrukciji stare obstoječe hiše in je v dogovoru z dne 30.5.1984 izrecno napisano, da se nanašajo na stroške prvega nadstropja torej tistega, ki je pripadel nasprotnima udeležencema. V dogovoru ni nič rečeno o tem, da bi nasprotna udeleženca zaradi rekonstrukcije izgubila prvo nadstropje, kar pravzaprav predlagatelja zasledujeta s svojim predlogom, ko pravita, naj se v korist vsakokratnega lastnika zahodnega dela ustanovi tudi stvarna služnost stanovanja v stanovanjskih prostorih prvega nadstropja, ki so fizično povezani z zahodnim delom. Stvarna služnost je stvarna pravica na tuji stvari in je iz tega torej logično sklepati, da si predlagatelja lastita tisto stanovanje, ki je bil namenjeno materi in ki predstavlja rekonstruirani del stare obstoječe hiše. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da govori o adaptaciji stare hiše, ki naj bi bila razdeljena, ne zanika pa, da sta predlagatelja staro hišo podrla do prve plošče in so ostali le kletni prostori. Tej pritožbeni navedbi ni mogoče dati teže iz enostavnega razloga, ker je treba izhajati iz dogovora z dne 30.5.1984 in sodišče prve stopnje je iz tega dogovora pravilno izhajalo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na vse - pravilne razloge izpodbijanega sklepa in je zato sklep potrdilo, pritožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno. Ker pa pritožba očita sodišču prve stopnje tudi bistveno kršitev določb postopka, češ, da iz obrazložitve sklepa izhaja, da naj bi bili sklenjeni ustni dogovori in da ni razvidno, kdaj in kje naj bi bili sklenjeni, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da pravzprav to vprašanje niti ni bistveno za odločitev, da pa je iz izpovedi predlagatelja na naroku dne 12.3.1999 razvidno, da sta se tako onadva kot njune žene ob podpisu dogovora pogovarjali o tem, kako se bo uporabljalo stanovanje po smrti matere. Očitno je torej, da so neki ustni dogovori bili, saj v pismenem dogovoru z dne 30.5.1984 ni govora o stanovanju, ki naj bi bilo namenjeno materi.