Jedro

V interesu stranke ni mogoče uradoma obnavljati postopka, ker lahko stranka, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji, sama varuje svoje pravice in pravne koristi v obnovi postopka, če tak postopek predlaga. Glede na navedeno tožeča stranka (občina) ni oseba, ki bi lahko predlagala postopek obnove po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 261. člena ZUP.

Vendar je bila tožeča stranka v postopku denacionalizacije stranka postopka, ki je imela lastnost zavezanke. Iz njene zahteve z dne 1. 2. 2013 in njene dopolnitve z dne 11. 12. 2013 ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je tožeča stranka vložila samo zahtevo za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Iz obeh zahtev in vložene pritožbe je namreč mogoče razbrati tudi, da je tožeča stranka podala tudi predlog za obnovo postopka na podlagi 4. točke 260. člena ZUP, ki ga je utemeljila svojim pravnim interesom za obnovo postopka. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da sta bili zahtevi z dne 1. 2. 2013 in z dne 11. 12. 2013 nejasni, zato bi morala tožena stranka, ob upoštevanju določbe 66. člena ZUP, ravnati skladno z določbo 67. člena ZUP in tožečo stranko pozvati, da organu pojasni, ali vlaga tudi predlog za obnovo postopka kot stranka denacionalizacijskega postopka in v takem primeru od tožeče stranke tudi zahtevati, da tak predlog dopolni z vsemi podatki, ki bi organu v skladu z določbo 267. člena ZUP dopuščali izvedbo predhodnega preizkusa predloga.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Velenje, št. 490-4/2014 z dne 11. 4. 2014, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Upravna enota Velenje, kot prvostopenjski organ, je s sklepom zavrgla zahtevo Mestne občine Velenje z dne 30. 1. 2013, dopolnjeno 6. 12. 2013, za obnovo postopka po uradni dolžnosti, po vseh izdanih odločbah v denacionalizacijski zadevi AB. Odločitev je utemeljila z določbo prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ugotovitvijo, da je bilo po preizkusu zahteve Mestne občine Velenje ugotovljeno, da stvar na katero se nanaša zahteva ni upravna zadeva.

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, je z odločbo št. 490-29/2014/2 z dne 1. 7. 2014 pritožbo Mestne občine Velenje zavrnil (1. točka izreka) in ugotovil, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani. Pojasnil je, da pritožnica skladno z določbo prvega odstavka 261. člena ZUP ni upravičena zahtevati, da organ prve stopnje začne obnovo predmetnega denacionalizacijskega zahtevka po uradni dolžnosti in je bilo treba takšno zahtevo, skladno z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, zavreči. Prav tako ni podan obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, zato je bilo treba predlog za obnovo postopka zavreči tudi na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP.

3. Tožeča stranka v tožbi odločitvi obeh upravnih organov oporeka in vlaga tožbo iz vseh razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja razloge zaradi katerih je vložila predlog oziroma pobudo za obnovo postopka po uradni dolžnosti in nasprotuje ugotovitvi, da v konkretni zadevi ni podan obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Opisuje potek denacionalizacijskega postopka po pokojni A.A. in B.B., ki se vodi pod opr. št. 321-140/93. Gre za eno upravno zadevo, v kateri je upravni organ izdajal delne odločbe. Kot nerazumljivo ocenjuje ravnanje prvostopenjskega organa, ki je šele sedaj ugotovil, da A.A. in B.B. nista denacionalizacijska upravičenca. Vprašanje, ki se v tej zadevi postavlja (razlaga določb Finančne in izravnalne pogodbe, v nadaljevanju FIP), je predhodno vprašanje, ki ga je upravni organ, ki postopek vodi, dolžan skladno z določbo 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), v okviru denacionalizacijske zadeve reševati po uradni dolžnosti. Tožena stranka bi tako morala že od samega začetka vprašanje upravičenosti do denacionalizacije rešiti pred izdajo odločb, katerih obnovo tožeča stranka zahteva. Denacionalizacijski upravičenci so tako pridobili premoženje, do katerega glede na določila ZDen niso upravičeni in so na račun zavezane stranke obogateni. Sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek odločanja.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep prvostopenjskega organa, s katerim je le-ta zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka vseh izdanih odločb v denacionalizacijski zadevi po pokojni A.A. in B.B., ki se vodi pod opr. št. 321-140/93, ker stvar na katero se vloga nanaša ni upravna zadeva (prvi odstavek 129. člena ZUP), v povezavi z odločitvijo drugostopenjskega organa, ki je soglašal s prej navedeno odločitvijo, obrazložil pa jo je z drugimi razlogi.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka 1. 2. 2013 na Mestno občino Velenje naslovila zahtevo, da zaradi ugotovitve prvostopenjskega organa, da pokojna A.A. in B.B. nista upravičena do odškodnine, niti do vračila zemljišča v naravi, zaradi avstrijskega državljanstva na dan podpisa Finančne izravnalne pogodbe dne 27. 12. 1961 in stalnega prebivališča v Republiki Avstriji na dan 1. 1. 1960, začne z obnovo vseh postopkov po uradni dolžnosti v tej denacionalizacijski zadevi, vse na podlagi 4. točke 260. člena ZUP, v povezavi s petim odstavkom 263. člena ZUP. To zahtevo je tožeča stranka 11. 12. 2013 dopolnila s podatkom, da je v prej navedeni denacionalizacijski zadevi stranka v postopku, da se zahteva za obnovo postopka nanaša na celotno denacionalizacijsko zadevo, torej na vse v tej zadevi izdane delne odločbe. Drugostopenjski organ je svojo odločitev oprl na ugotovitev, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati uvedbe postopka po uradni dolžnosti, torej je prej navedeni zahtevi tožeče stranke štel kot pobudo za uvedbo postopka obnove po uradni dolžnosti.

8. Skladno z določbo prvega odstavka 261. člena ZUP lahko obnovo denacionalizacijskega postopka predlagajo stranke, organ, ki je izdal odločbo na katero se nanaša obnovitveni razlog pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Obnova postopka po uradni dolžnosti se lahko začne le, če to zahteva javni interes. V interesu stranke tako ni mogoče uradoma obnavljati postopka, ker lahko stranka, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji, sama varuje svoje pravice in pravne koristi v obnovi postopka, če tak postopek predlaga. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni oseba, ki bi lahko predlagala postopek obnove po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 261. člena ZUP.

9. Vendar sodišče v tej zadevi ugotavlja tudi, da je bila tožeča stranka, na kar se sama sklicuje tako v zahtevi, kot v tožbi, v postopku denacionalizacije, v katerem je bilo izdanih več delnih odločb (opr. št. 321-140/93) stranka postopka, ki je imela lastnost zavezane stranke. To trditev potrjujejo tudi upravnemu spisu priložene delne odločbe, kar seveda pomeni, da ima za varovanje svojih pravic ali pravnih koristi sama možnost vložiti predlog za obnovo postopka. Sodišče nadalje ugotavlja, da iz njene zahteve z dne 1. 2. 2013 in njene dopolnitve z dne 11. 12. 2013, ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je tožeča stranka vložila samo zahtevo za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Iz obeh zahtev in vložene pritožbe je namreč mogoče razbrati tudi, da je tožeča stranka podala tudi predlog za obnovo postopka na podlagi 4. točke 260. člena ZUP, ki ga je utemeljila svojim pravnim interesom za obnovo postopka. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da sta bili zahtevi tožeče stranke z dne 1. 2. 2013 in z dne 11. 12. 2013 nejasni, zato bi morala tožena stranka, ob upoštevanju določbe 66. člena ZUP, ravnati skladno z določbo 67. člena ZUP in tožečo stranko pozvati, da organu pojasni, ali vlaga tudi predlog za obnovo postopa kot stranka denacionalizacijskega postopka in v takem primeru od tožeče stranke tudi zahtevati, da tak predlog dopolni z vsemi podatki, ki bi organu v skladu z določbo 267. člena ZUP dopuščali izvedbo predhodnega preizkusa predloga (ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana).

10. Ker ne prvostopenjski organ, ne drugostopenjski organ zgoraj navedene okoliščine pred izdajo izpodbijanega akta nista razčistila, je bila po presoji sodišča izpodbijana odločitev sprejeta preuranjeno, zato je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), tožbi ugodilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovljeni postopek odločanja. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ponovno odločiti o zadevi, ob upoštevanju stališč sodišča iz te sodbe.