Jedro

Vrednost podedovanega premoženja v utemeljitev ugovora omejitve odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove po prvem odstavku 142. člena ZD v zvezi z 12. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ mora biti ugotovljena bodisi na podlagi popisa in cenitve v zapuščinskem postopku (184. člen ZD) bodisi s cenitvijo v postopku, v katerem se ugotavlja odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnikov (I. točka izreka) ter odločilo, da sta dolžna dolžnika upniku v roku 8 dni od prejema prvostopnega sklepa povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 237,41 EUR skupaj s pripadki v primeru zamude (II. točka izreka), sama pa nosita svoje priglašene ugovorne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožujeta dolžnika. Uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve procesnih določb. V okviru prvega pritožbenega razloga, ki ga uveljavljata primarno, se dolžnika ne strinjata s prvostopnim stališčem, da nista navedla konkretnih dejstev o vrednosti zapuščine in tega, katero premoženje jo sestavlja. Dolžnika sta namreč konkretno navedla, da vrednost zapuščine, kot je bila ugotovljena v zapuščinskem postopku, znaša takratnih 1,200.000,00 SIT. Vanjo je spadal osebni avto audi A4 in minimalna sredstva na bančnem računu, bremena zapuščine, med katerimi ni bilo obravnavane terjatve, pa so bila priznana v višini 1,550.000,00 SIT. Ker tako ni čiste vrednosti zapuščine, kar nedvomno izhaja tudi iz sklepa o dedovanju, dediča za morebitne dolgove zapustnika po mnenju pritožnikov ne odgovarjata. Dolžnika sta v ugovoru predlagala dokaz z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Lenartu, opr. št. D 111/2005, s čimer bi moralo sodišče prve stopnje, če bi dokaznim predlogom dolžnikov sledilo, pridobiti podatke o vrednosti avtomobila in stanju na TRR zapustnika ter s tem ugotoviti dejansko vrednost podedovanega premoženja, kot jo zatrjujeta dolžnika. Prvostopno sodišče naj bi povsem spregledalo navedbe upnika o vrednosti podedovanega vozila ob nakupu v višini 1,144.000,00 SIT, ker je bila ta vrednost nesporna, po mnenju pritožnikov ni bilo nobene potrebe po postavitvi izvedenca. Glede podedovanih bančnih sredstev pa so tako upnik kot dolžnika predlagali uradne poizvedbe in pribavo ustreznih listin iz dednega postopka, čemur prvostopno sodišče ni sledilo, kakor tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem dolžnikov. Dolžnika prilagata komisijsko pogodbo za prodajo vozila, ki je bilo predmet zapuščine, ter poudarjata, da se izvršba nadaljuje zoper njiju šele v letu 2014 po sklepu o dedovanju iz leta 2005, zato glede na časovno oddaljenost zadeve v zakonitem 8-dnevnem roku nista mogla najti vse relevantne dokumentacije. Iz previdnosti dolžnika predlagata še pritegnitev izvedenca avtomobilistične stroke. Po prepričanju pritožnikov je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pomanjkljivo pregledalo trditveno podlago strank, tako upnika kot dolžnikov, ter njihove dokazne predloge, na podlagi katerih bi moralo ugoditi ugovoru dolžnikov, da ne odgovarjata za dolgove zapustnika, saj ni bilo čiste vrednosti zapuščine. Ker prvostopno sodišče ni izvedlo vseh po dolžnikih predlaganih dokazov (vpogled v spis, zaslišanje dolžnikov) niti se do teh dokaznih predlogov ni opredelilo, naj bi po mnenju pritožnikov zagrešilo bistveno kršitev procesnih določb, ki zagotovo vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Primarno predlagata ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa o izvršbi ter zavrnitev predloga za izvršbo. Priglašata pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se upnik zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru konkretnih zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno ter na njegovi podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi sta nova dolžnika, dediča po pokojnem prvotnem dolžniku, v svojem ugovoru v skladu s 56.a členom ZIZ (med drugim) uveljavljala dopustni ugovorni razlog iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, da torej obveznost prvotnega dolžnika ni prešla na njiju. V skladu s prvim odstavkom 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) namreč dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja, dediča pa naj vrednostno po zapustniku ne bi podedovala ničesar, saj iz sklepa o dedovanju po pokojnem dolžniku izhaja, da zaradi bremen do zapuščine čiste (vrednosti) zapuščine ni. Pri tem sta se nova dolžnika glede obsega zapuščine (njene aktive in pasive) kakor tudi glede same vrednosti zapuščine v celoti sklicevala na zapuščinski postopek in v njem sprejet sklep o dedovanju.

7. Glede na zgoraj izpostavljeno skopotrditveno podlago novih dolžnikov je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje njun ugovor po 56a. členu ZIZ (kar je edino predmet izrecne pritožbene graje) povsem utemeljeno zavrnilo. Pravilnosti takega zaključka pritožnika kljub izčrpnejši pritožbeni graji ne moreta izpodbiti, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

8. Dolžnika sta se v obravnavani zadevi sicer pravilno sklicevala na prvi odstavek 142. člena ZD, s katerim je odgovornost dedičev za dolgove zapustnika omejena do višine vrednosti podedovanega premoženja. Omejitev odgovornosti dedičev je določena v korist slednjih, zato je na njih dokazno breme za izkaz prave vrednosti podedovanega premoženja v času zapustnikove smrti (ko pride do prehoda zapuščine na dediče - 132. člen ZD), le do višine katere dediči odgovarjajo. S tem v zvezi pa sta dolžnika spregledala, da za dokaz dejanske vrednosti podedovanega premoženja ne more zadoščati v zapuščinskem postopku ocenjena vrednost zapuščine, saj temu - ugotavljanju prave vrednosti zapuščine zapuščinski postopek praviloma ni namenjen. V sklepu o dedovanju se vrednost zapuščine praviloma ugotavlja le na podlagi ocene strank in po prostem preudarku zgolj za potrebe odmere sodne takse, ki se plačuje od čiste vrednosti zapuščine. Zato je bilo neutemeljeno ugovorno zavzemanje dolžnikov, da naj bi bila vrednost zapuščine, ugotovljena v sklepu o dedovanju, relevantna tudi za presojo utemeljenosti ugovora omejitve odgovornosti dedičev do višine vrednosti podedovanega premoženja, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Le-to je tudi utemeljeno opozorilo, da dolžnika v obrazložitev in utemeljitev svojega ugovora konkretnih dejstev o obsegu zapuščine ter o njeni vrednosti (razen sklicujoč se na sklep o dedovanju in v njem ugotovljeno vrednost) nista navedla. Ob tako skopi in nezadostni trditveni podlagi novih dolžnikov, ki je dolžnika niti z izvedbo predlaganih dokazov v tej smeri ne bi mogla upoštevno dopolniti, prvostopno sodišče povsem utemeljeno ni sledilo dokaznim predlogom dolžnikov po vpogledu v zapuščinski spis, sklep o dedovanju in po zaslišanju dolžnikov. Tako svojo odločitev je prvostopno sodišče tudi zadovoljivo in dovolj izčrpno pojasnilo, zato z neizvedbo po dolžnikih predlaganih dokazov po presoji sodišča druge stopnje ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane procesne kršitve.

9. Po prepričanju sodišča druge stopnje mora biti vrednost podedovanega premoženja v utemeljitev ugovora omejitve odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove po prvem odstavku 142. člena ZD v zvezi z 12. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ ugotovljena bodisi na podlagi popisa in cenitve v zapuščinskem postopku (184. člen ZD) bodisi s cenitvijo v postopku, v katerem se ugotavlja odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove.(1) Nič od navedenega v obravnavani zadevi ni bilo izvedeno niti s strani dolžnikov predlagano, čeprav je bilo prav na njima dokazno breme za dokaz dejanske vrednosti podedovanega premoženja, kot je bilo že obrazloženo.

10. Neutemeljena je pritožbena graja, da naj bi bila vrednost avtomobila, ki je spadal v zapuščino, med strankami nesporna. Upnik se je namreč v odgovoru na ugovor izrecno zoperstavljal temu, da bi bila vrednost zapuščine, ugotovljena v zapuščinskem postopku, dokaz prave vrednosti zapuščine v trenutku zapustnikove smrti. Upnikova navedba v predlogu za nadaljevanje izvršbe zoper nova dolžnika o ceni avtomobila ob njegovem nakupu za časa življenja prvotnega dolžnika, do katere se nova dolžnika niti nista opredelila, za zaključek o nespornosti te vrednosti ne zadošča. Sicer pa dolžnika v svojem ugovoru niti nista določno navajala, kateri predmeti naj bi sploh spadali v zapuščino niti njihove posamične vrednosti, temveč zgolj skupno, le v zapuščinskem postopku ocenjeno vrednost zapuščine.

11. Prepozni in posledično neupoštevni (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) so šele v pritožbi predlagani dokazi v zvezi z vrednostjo podedovanega premoženja oz. njegovega dela (avtomobila), saj dolžnika nista navedla opravičljivih razlogov za njihovo predložitev šele v pritožbenem postopku. Sicer pa, kot že zgoraj obrazloženo, dolžnika v postopku na prvi stopnji v zvezi z dejansko vrednostjo avtomobila kot dela zapuščine niti nista podala konkretne trditvene podlage.

12. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako v odločitvi o glavni stvari kakor tudi v stroškovni odločitvi. Slednja je bila ob odsotnosti izrecne pritožbene graje v tej smeri zgolj predmet uradnega preizkusa, ki ni pokazal uradoma upoštevnih kršitev.

13. Ker dolžnika s pritožbo nista uspela, krijeta v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ sama svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbo pa v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona in 15. členom ZIZ bremenijo upnika (nepotrebni stroški).

Op.št. (1): Tako tudi VSM sklep I Ip 1238/2013 z dne 5. 12. 2013.