Jedro

Tožena stranka se lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II.Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.241,08 EUR v roku petnajst dni od prejema drugopisa te sodbe, v nasprotnem primeru tečejo zakonske zamudne obresti.

III.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 373,32 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 3.463,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2020 do plačila (I. izreka). Višji tožbeni zahtevek v višini 10.362,78 EUR je zavrnilo kot neutemeljen (II. izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v višini 2.877,04 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. izreka).

2.Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev postopka ter predlagala, da pritožbi tožeče stranke višje sodišče ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tudi v zavrnilnem delu v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča v izpodbijanem delu razveljavi in mu vrne v ponovno odločanje.

3.Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4.Zoper III. točko izreka je vložila pritožbo tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremeni tako, da ji prizna še 584,55 EUR.

5.Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje v tem delu.

6.Pritožba tožeče stranke glede glavne stvari ni utemeljena, glede stroškov je utemeljena in pritožba tožene stranke glede stroškov je delno utemeljena.

Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje

7.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na podlagi objavljenega javnega naročila tožeče stranke tožena stranka s tožečo sklenila pogodbo o izvajanju sečnje in spravila lesa v gozdovih (pogodba). Iz 3. člena pogodbe je razvidno, da je predmet dogovora storitev: sečnja in spravilo lesa na zemljiščih v gozdovih, ki so last Republike Slovenije in da je v drugi alineji določena še izvedba vseh del, ki so v neposredni zvezi ali potrebna zaradi sečnje in spravila lesa. V 13. členu pogodbe je določena pogodbena kazen v višini 0,5 % oziroma 5 promilov od ponudbene cene za vsak dan zamude, največ do 20 % od ponudbene cene.

8.Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti zamujala več kot 115 dni, saj ji je bil rok za spravilo podaljšan iz 20. 3. 2020 na 1. 4. 2020, dela pa je končala šele 25. 7. 2020. Izračunala je, da znaša en dan zamude 346,32 EUR, kar je 0,5 % vrednosti od skupne pogodbene vrednosti v višini 69.264,94 EUR. Skupna pogodbena kazen bi tako znašala 39.827,34 EUR, ker pa ne sme presegati 20 % pogodbene vrednosti, je višina določena na 20 % pogodbene vrednosti, torej na 13.852,98 EUR, ki jih je tožeča stranka zahtevala v tem postopku.

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati tolikšne zamude, saj je bila zaradi epidemije Covid 19 prekinitev dela določena s strani tožeče stranke in sicer 20. 3. 2020 za štirinajst dni do 4. 4. 2020 in 7. 4. 2020 ponovno za štirinajst dni, torej do 21. 4. 2020. To je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nesporno.

10.V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da vse preostale zamude ni mogoče pripisati toženi stranki, saj je nesporno, da je tožena stranka sporočila, da je sečnjo in spravilo lesa zaključila in opravila glavne dejavnosti dne 29. 4. 2020 in da z glavnim opravilom sečnje ni bila v zamudi. Tožeča stranka pa je navajala, da tožena stranka ni uredila poseka v skladu z gozdnim redom, torej ni očistila zemljišča in gozdnih cest, na katerih je delovala, zato je podala zahtevek za plačilo pogodbene kazni. Šlo je za čiščenje na petih različnih področjih (deloviščih), pri tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožeča stranka potrebovala po več kot petnajst dni, da je pregledala zemljišče in je ta čas ("čakanja na pregled") neupravičeno prištela v zamudo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je tožena stranka potrebovala zgolj en dan po opozorilu tožeče stranke, naj uredi posamezne dele gozdov, kjer se je izvajal posek, in da je šlo za pet takšnih področij, zato je odločilo, da je bila tožena stranka v zamudi deset dni (en dan za pregled inšpektorja in en dan za izvedbo del krat pet delovišč), kar je po obračunu 346,32 EUR za dan zamude zneslo prisojeni znesek 3.463,20 EUR.

Pritožbeni razlogi in razlogi sodišča druge stopnje

11.Določba prvega odstavka 247. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Drugi odstavek istega člena OZ določa, da če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo. Določba 250. člena OZ določa, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.

12.Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj naj bi spregledalo njene navedbe, da je kontrola na delovišču že 5. 1. 2019 ugotovila, da je tožena stranka izvajala dela z nepravilnostmi, ki jih je morala popravljati. Podrobno našteva preglede delovišč in obvestila na odpravo nepravilnosti in kakšne vse so bile. To naj bi se nadaljevalo tudi po 24. 4., vse do 25. 7. 2020, ko je tožena končala pogodbeno prevzeta dela.

13.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v pogodbi dogovorjeno in v tej zadevi zatrjevano plačilo pogodbene kazni zaradi zamude, ne zaradi (napačne) neizpolnitve in zato zgornje trditve glede ugotovljenih nepravilnosti niso bistvene za presojo, koliko časa je tožena stranka zamujala z izpolnitvijo, saj jih pritožnica ne poveže neposredno s tem, da je zaradi očitanih nepravilnosti nastajala takšna zamuda, kot se očita, saj pritožnica zgolj prepisuje navedbe iz vlog pred sodiščem prve stopnje.

14.Upoštevaje citirano določbo 250. člena OZ, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja, so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče v škodo kot dneve zamude všteti dni, ko je čakala predstavnike tožnice na pregled posameznega delovišča. Pritožnica tega dejstva niti ne zanika.

15.Upnik pridobi pravico do pogodbene kazni, če dolžnik krši izpolnitveno ravnanje na način, za katerega je dogovorjena pogodbena kazen in če so glede te kršitve podane še dodatne predpostavke odgovornosti dolžnika za kršitev, in sicer: a) ima kršitev pogodbene obveznosti znake protipravnega stanja in b) vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.¹ Velja domneva, da vzrok kršitev izvira iz sfere te stranke. To domnevo pa lahko dolžnik ovrže, če dokaže, da je vzrok za kršitev zunaj njegove sfere.² Gre za vprašanje obvladovanja tveganj, pri čemer je potrebno razlikovati med notranjimi in zunanjimi tveganji. Prva predstavljajo tveganja, ki izvirajo iz sfere pravnega subjekta in jih ta lahko oziroma mora obvladovati, druga pa so zunaj njegove sfere in jih ta subjekt ne more oziroma jih ni dolžan obvladovati. Pri tehtanju, katero od obeh strank naj bremenijo posledice določenega tveganja, je potrebno upoštevati katero izmed strank tveganje prizadene, iz sfere katere od strank tveganje izvira in katera od strank tveganje lažje obvlada.

16.Tožena stranka se torej lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.³ Določba 250. člena OZ omogoča razbremenitev dolžnika plačila pogodbene kazni, če je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Dolžnik se lahko na podlagi 240. člena OZ razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.⁴ Tožeča stranka je tako upravičena do pogodbene kazni za tisto zamudo z izpolnitvijo, za katero je vzrok v izključni sferi tožene stranke, in sicer ne glede na to, ali je ta kriva oziroma, ali je ravnala z ustrezno skrbnostjo.⁵

17.Pravdni stranki sta v 13. členu pogodbe določili: da dogovarjata pogodbeno kazen zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti in tudi za zamudo pri izvršitvi pogodbenih obveznosti. Iz tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 13. člena pogodbe izhaja, da v primeru, da izvajalec po svoji krivdi ne izvrši pravočasno pogodbenih obveznosti po pogodbi, kar ni posledica višje sile (v to ni mogoče šteti razmer, ki so bile izvajalcu znane že ob sklenitvi pogodbe o izvedbi), slabih vremenskih razmer ali drugih utemeljenih razlogov, ali razlogov s strani naročnika, ima naročnik pravico izvajalcu zaračunati pogodbeno kazen zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti v višini 0,5 % od pogodbene cene in sicer za vsak dan.

18.Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zamuda deset dni izhaja iz sfere tožene stranke, ki je (posamezno) delovišče zaključila, brez da bi ga uredila v skladu z gozdnim redom (protipravno ravnanje, kršitev 3. člena pogodbe) in je potrebovala en dan po opozorilu tožeče stranke, da je uredila posamezno delovišče. Ne izhaja pa iz sfere tožene stranke zamuda, ki je nastala zaradi tega (niti je ni mogla tožena stranka obvladovati), ker je tožeča stranka potrebovala več dni, da je sploh pristopila na delovišče, ga pregledala in toženo stranko opozorila na napake pri pospravljanju delovišča. Tega dejstva tožnica niti ne zanika, niti ne prereka načina obračuna dni, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje s tem v zvezi.

19.Glede na navedeno tožničina pritožba zoper zavrnilni del izreka sodbe sodišča prve stopnje ni utemeljena.

Glede stroškov postopka na prvi stopnji

20.Tudi v zvezi s stroškovno odločitvijo prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odmera višine stroškov je dovolj obrazložena, da je mogoč njen preizkus. Obrazložilo je, kakšen uspeh sta dosegli pravdni stranki ter koliko znašajo stroški glede na uspeh. Posamezne priznane postavke po Odvetniški tarifi (OT) in njihova višina pa sta razvidni iz odmere sodišča na specificiranih stroškovnikih v spisu. Ker imajo pravdne stranke in ostali udeleženci postopka ves čas pravico vpogleda v spis, je taka obrazložitev zadostna, saj je v primeru dvoma v odmero stroškov mogoč preizkus z vpogledom v spis.

21.Prav pa imata pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče napačno obračunavalo potne stroške in stroške tožene stranke, ki jih je po predloženem stroškovniku nepravilno obračunalo. Sicer je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi navedlo, da je priznalo 6030 točk, 22 % DDV in 3x stroški P. - L. - P., vendar pa je iz obračuna postavk razvidno, da je opravilo obračun od 5030 točk namesto pravilno 6030 točk. To ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 3.618,00 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je napačno priznalo trojne potne stroške za relacijo P. - L. - P., medtem ko je iz obračuna stroškov (l.št. 67) razvidno, da jih je pravilno dvakratno obračunalo. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo naroke 6. 12. 2023 in 8. 5. 2024. Tudi iz stroškovnika tožene stranke izhaja, da je prijavila le dvakrat po 55,04 EUR potnih stroškov, na kar v svoji pritožbi pravilno opozarja tožeča stranka. Skupno tako znašajo stroški tožene stranke 4.568,40 EUR, ob 75% uspehu pa 3.426,03 EUR.

22.Tožnica tudi pravilno navaja, da sodišče prve stopnje ni priznalo njenih potnih stroškov in sicer dvakrat kilometrina K. - L. - K., kar je 240 km x 0,41 EUR ter takse po odmeri sodišča in sicer za predlog za izvršbo v višini 74,00 EUR in za tožbo v višini 469,00EUR. Pritožbeno sodišče je zato priznalo in obračunalo priglašene stroške tožeče stranke, ki skupaj znašajo 739,80 EUR, kar upoštevaje njen 25% uspeh predstavlja 184,95 EUR.

23.Tako obračunane stroške obeh strank je sodišče druge stopnje pobotalo in pritožbama pravdnih strank v tem delu delno ugodilo ter na podlagi 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijano sodbo v točki III. izreka spremenilo tako, da je tožnica dolžna povrniti toženki 3.241,08 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

Sklepno

24.V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani ne uveljavljani ne uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

25.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki pritožbenih stroškov ni priglasila, mora toženi stranki povrniti njene potrebne (155. člen ZPP) pritožbene stroške, saj je s svojo pritožbo uspela le v nesorazmerno majhnem delu (glede stroškov postopka). Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku na koncu odgovora na pritožbo in OT. Glede na v pritožbi sporno vrednost predmeta (10.362,78 EUR) gre toženi stranki 500 točk za sestavo odgovora, 2% materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znese 373,32 EUR. Ni ji priznalo 400 točk za posvet s stranko in študij zadeve, ker gre za opravila, ki so že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Prav tako ji ni priznalo stroškov za pritožbo in odgovor na pritožbo zoper stroškovni del odločbe sodišča prve stopnje, ker je v tem delu vsaka od strank uspela le delno in glede tega opravila vsaka stranka nosi svoje stroške (154. člen ZPP).

26.Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15 dnevni paricijski rok. Če tožeča stranka svoje obveznosti v postavljenem roku ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo in bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

-------------------------------

1Glej Plavšak, N. v: N. Plavšak in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 231-233 in VSRS Sodba II Ips 11/2023.

2Prav tam, str. 239, 240.

3Glej tudi VSL Sklep I Cpg 712/2020.

4Prim. dr. N. Plavšak v dr. N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003, str. 240, ter sodne odločbe VSL I Cpg 1599/2015, II Cp 2153/2010 in II Cp 750/2010.

5Prim. dr. N. Plavšak, Poslovna odškodninska odgovornost, Revija Odvetnik, št. 2 (90), 2019, str. 13.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 240, 247, 250

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.