Jedro

Tožnica je imela v obdobju, ko je bila sklenjena sporna pogodba o zaposlitvi in nadaljnjem obdobju, ko ji je tožena stranka v podpis ponudila anekse, paranoidno blodnjavo motnjo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi (vključno z aneksi) nična. Tožnica namreč zaradi duševne bolezni ni bila sposobna veljavno izraziti volje, potrebne za veljavno sklenitev pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 31. 12. 2008, ter aneksi k tej pogodbi z dne 1. 11. 2009, 1. 6. 2010 in 1. 1. 2011, nični (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati razlike v plačah v skupnem znesku 24,80 EUR, od posameznih zneskov odvesti predpisane davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske razlik v plači, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude (tj. od 18. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila (II/1. točka izreka sodbe). V presežku (tj. za razliko med vtoževanim bruto zneskom 12.435,28 EUR in prisojenim bruto zneskom 24,80 EUR ter med zahtevanimi in prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov razlik v plači) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II/2. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške izvedenin v znesku 1.691,32 EUR, tožnica pa je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 980,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper njen zavrnilni del, se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da pri presoji ničnosti pogodbe o zaposlitvi ter aneksov ni opravilo vestne in skrbne presoje vseh dokazov, kot mu to nalaga določba 8. člena ZPP, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja, da sodišče ni vezano na mnenje sodnega izvedenca in da ne sme sprejeti izvedenskega mnenja, ki ni prepričljivo in logično. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v času sklenitve pogodbe in aneksov v fazi blodnjave motnje, ki ji je onemogočala razumeti pomen svojih dejanj. Če bi bila tožnica resnično nesposobna skleniti pogodbo o zaposlitvi, bi bila nesposobna tudi za njeno izvajanje. Sklicuje se na izpoved priče A.A., da je tožnica pri opravljanju dela delovala normalno, da ni kazala nobenih znakov o težavah ter da je v začetku leta 2009 od nje zahtevala pojasnila glede podpisane pogodbe. Meni, da tožnica v stanju neprištevnosti tako razumnih zahtev ne bi bila sposobna postavljati. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatra označuje kot neprepričljivega in neargumentiranega. V zvezi s tem opozarja na njegovo izpoved, da je primer bistveno bolj zapleten, kot to izhaja iz medicinske dokumentacije. Meni, da bi moralo sodišče v skladu z določbo 254. člena ZPP postaviti drugega izvedenca psihiatrične stroke. Uveljavlja, da je sodni izvedenec mnenje o tožničinem stanju podal predvsem na podlagi ustnega razgovora s tožnico ter da je v izvedenskem mnenju povzemal (le) premišljene izjave tožnice, ki so potrjevale njene tožbene navedbe. Opozarja, da tožnica v relevantnem obdobju ni bila v bolniškem staležu. Sodišču prve stopnje očita, da se do večine njenih pripomb na izvedensko mnenje ni opredelilo. Glede tožničinega zdravstvenega stanja opozarja na ugotovitve izvedenke B.B., dr. med. v nepravdni zadevi opr. št. N 189/2014. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. S pritožbo uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP ni podana. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen že zato, ker je neobrazložen, poleg tega pa je sodišče prve stopnje ravnalo skladno z določbo 8. člena ZPP ter vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj, svoje zaključke pa utemeljilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev.

6. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejstev, pomembnih za presojo, ali so pogodba o zaposlitvi in k njej sklenjeni aneksi nični, oprlo tudi na psihiatrično izvedensko mnenje sodnega izvedenca doc. dr. C.C., dr. med., spec. psih., h kateremu je tožena stranka podala pripombe (na list. št. 106 v spisu) in hkrati predlagala postavitev drugega izvedenca s področja psihiatrije. Da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca, uveljavlja tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da o tem, kateri dokazi bodo izvedeni in kateri ne, odloča sodišče (drugi odstavek 213. in 287. člen ZPP), pri tej odločitvi pa je omejeno s pravili ZPP glede izvajanja dokazov in z omejitvijo ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.). Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje ne očita, da je zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca, temveč, da ni postavilo drugega (novega) sodnega izvedenca, čeprav so bili po njenem mnenju za to podani razlogi iz tretjega odstavka 254. člena ZPP. V skladu z navedeno določbo je sodišče dolžno postaviti novega izvedenca le, če sámo (in ne katera od strank) oceni, da so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če utemeljeno dvomi o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Če sodišče oceni, da so ugovori stranke zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je mnenje izvedenca jasno, razumljivo in logično, oziroma da so bile pomanjkljivosti odpravljene z dodatnim zaslišanjem izvedenca, pa postavitev novega izvedenca ni potrebna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje izvedenca doc. dr. C.C., dr. med., spec. psih. ocenilo kot jasno, prepričljivo in popolno, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2016 k izvedenskemu mnenju podala pripombe, zato je sodišče prve stopnje izvedenca neposredno zaslišalo. S tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča odpravilo vse nejasnosti v mnenju, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za postavitev novega izvedenca iz 254. člena ZPP. Dejstvo, da je izvedenec zaslišan na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da je primer bistveno bolj zapleten, kot to izhaja iz medicinske dokumentacije v spisu, ne vzbuja dvoma v pravilnost in strokovnost izdelanega mnenja, kot tudi ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da je izvedenec izvedensko mnenje izdelal le na podlagi ustnega razgovora s tožnico. Iz izvedenskega mnenja (na list. št. 94 v spisu) je namreč jasno razvidno, da je pri tem upošteval vso zdravstveno dokumentacijo za tožnico, s katero je razpolagal. Tudi dejstvo, da je B.B., dr. med. v izvedenskem psihiatričnem mnenju, ki ga je izdelala v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru (opr. št. N 189/2014), navedla, da se pri tožnici "lahko prikaže" potreba po delnem odvzemu opravilne sposobnosti, ne vzbuja dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja dr. C.C.. Tudi po ugotovitvi dr. B.B. je namreč tožnica "slabo zmožna ustrezne presoje" in "ni sposobna ustrezno zaščititi svojih pravic in koristi v že začetem pravdnem postopku na delovnem sodišču". Neutemeljeno je tudi (pavšalno) pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih pripomb k izvedenskemu mnenju. To je storilo v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo veljavnost pogodbe o zaposlitvi, ki sta ju stranki sklenili 31. 12. 2008, ter k njej sklenjenih aneksov z dne 1. 11. 2009, 1. 6. 2010 in 1. 1. 2011. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od leta 1993 dalje. Dne 31. 12. 2008 sta stranki sklenili (novo) pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "sistemski analitik SAP". V tej pogodbi sta uvodoma ugotovili, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 1993, v 8. členu pa je bilo med drugim ugotovljeno, da osnovna mesečna plača tožnice na dan sklenitve pogodbe znaša 1.237,35 EUR bruto. Tožena stranka je tožnici k tej pogodbi ponudila v podpis še tri anekse, s katerimi se je spreminjala tožničina plača, vendar jih tožnica ni podpisala. Sodišče prve stopnje je uvodoma ugotavljalo, ali je bila tožnica v obdobju, ko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 31. 12. 2008, in nadaljnjem obdobju, ko ji je tožena stranka v podpis ponudila sklenitev aneksov, poslovno sposobna. Ker je na podlagi izvedenih dokazov (predvsem na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke) ugotovilo, da je imela tožnica v tem obdobju paranoidno blodnjavo motnjo, je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi (vključno z aneksi) nična. Tožnica namreč zaradi duševne bolezni ni bila sposobna veljavno izraziti volje, potrebne za veljavno sklenitev pogodbe.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v relevantnem obdobju v fazi paranoidne blodnjave motnje, ki ji je onemogočala razumeti pomen svojih ravnanj. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca, da je bila tožnica v tem obdobju že bolezensko spremenjena, zato v pravno-poslovnih razmerjih ni bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti. Tožnica se svojega vedenja in ravnanja ni zavedala, njena sposobnost realne presoje pa je povsem uplahnila. To je po ugotovitvah izvedenca razvidno tudi iz bistveno večjega števila obravnav pri psihiatrih in v bolnišnicah, kot v obdobju pred tem. Okoliščina, na katero v pritožbi opozarja tožena stranka, da tožnica v relevantnem obdobju ni bila v bolniškem staležu, na pravilnost teh ugotovitev ne vpliva, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da sta sposobnost opravljanja dela in sposobnost sklepanja pogodb (o zaposlitvi) neločljivo povezani. Pritožbeno sodišče namreč nima pomislekov v pravilnost dejanske ugotovitve, da je bila tožničina blodnjavost (torej njena prepričanost v resničnost neresničnega) izolirana le na delodajalca in na sodelavce (menila je, da jo ti šikanirajo, ji skušajo škodovati in podobno), v tehničnem smislu pa je bila sposobna ustvarjati. Pri opravljanju dela, ki ga je razumela, je bila namreč sama, v stiku s sodelavci in delodajalcem pa si je vse dogajanje razlagala napačno (bolezensko). Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno opozarja na izpoved priče AA, da je tožnica v relevantnem obdobju normalno opravljala delo ter da ni kazala nobenih znakov o težavah.

9. Tožena stranka se zoper ugodilni del odločitve o obračunu in izplačilu razlik v plači (II/1. točka izreka sodbe) pritožuje le pavšalno, zato je pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) preverilo le, ali je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev v zvezi s tem materialnopravno pravilna, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

10. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen).

11. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.