Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je šlo za povsem običajno pohodno površino, ki za povprečnega posameznika ni mogla predstavljati nevarne stvari, in šteje za zmotno pritožbeno stališče, da je površina, na kateri se nahaja led, neobičajna pohodna površina. Pravilno je tudi obrazložilo, da je o tem, da poledenela tla v zimskem času niso nevarna stvar, hoja po njih pa ni nevarna dejavnost, že zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče, sledi mu tudi prevladujoča praksa višjih sodišč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prva toženka in druga toženka dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 24.015,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 20.500,00 EUR od 17. 6. 2018 dalje do plačila, od zneska 175,20 EUR od 16. 2. 2018 dalje do plačila, od zneska 1.540,00 EUR od 12. 2. 2018 dalje do plačila, od zneska 1.800,00 EUR od 10. 2. 2018 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, in da sta dolžni tožniku povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. V II. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti prvi toženki 38,00 EUR in drugi toženki 2.164,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom drugi toženki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2. Tožnik se je zoper sodbo pritožil. Uveljavlja pritožbene razloge absolutne bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), napačne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je odločitev sodišča, da temelj na strani toženih strank ni podan, materialno pravno zgrešena in v nasprotju z dejanskim stanjem, katerega je sodišče ugotovilo napačno in na podlagi tako napačno ugotovljenega dejanskega stanja tudi materialno pravo uporabilo zmotno. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

3. Prva toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne ter potrdi izpodbijana sodba, tožniku pa naloži v plačilo stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne vse dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje, zato jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe.

6. Ni sporno, da je tožnik v ... 1. 2. 2017, ko je po končani nočni izmeni okoli šeste ure zjutraj hodil iz smeri Na trgu 52 proti domu na naslovu Praprotnikova ulica 7, padel na pločniku v bližini naslova Na trgu 7. Niti ni sporno, da je bilo mesto padca poledenelo. Sporno je, ali je zavarovanec prve toženke pri izvajanju zimske službe ravnal z vso potrebno skrbnostjo in ali je tudi druga toženka (Občina ...) opustila svojo zakonsko predvideno dolžnost vzdrževanja in zagotavljanja varnosti na javni površini, torej obstoj njune odgovornosti zaradi v postopku zatrjevanih opustitev ter morebitna soodgovornost tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil na dan škodnega dogodka, in sicer v jutranjih urah pred tožnikovim padcem opravljen preventivni posip pločnika s soljo, ki je bil ustrezen in zadosten ukrep rednega vzdrževanja za varstvo pred poledico (tudi količinsko in glede na uporabljeno sredstvo). Zaključilo je, da bi bilo neživljenjsko od izvajalca zimske službe oziroma zavarovanca prve toženke pričakovati, da zaradi preventivnega posipa na pločniku ne bo prav nobenega poledenelega mesta, ob tem ko je k rednemu vzdrževanju pohodne površine v okviru opravljanja zimske službe, na katerem je padel tožnik, ustrezno pristopil, zato mu očitanih opustitev ustreznega in rednega zimskega vzdrževanja ni mogoče očitati, prav tako ne drugi toženki kot upravljavcu z izvirno zakonsko pristojnostjo vzdrževanja in nalogami v zvezi s slednjim (nadzor, izbira). Ker v ravnanju zavarovanca prve toženke in druge toženke sodišče prve stopnje ni našlo nobene opustitve dolžnega ravnanja, zaradi katerega pločnik kot del javne ceste na dan škodnega dogodka ne bi bil vzdrževan na način, da bi ga lahko tudi ob upoštevanju vremenskih pogojev varno uporabljali vsi pešci, je zaključilo, da niso podane predpostavke civilnega delikta, ki morajo biti podane kumulativno. Ker sta toženki uspeli izkazati, da sta redno opravljali dejavnost vzdrževanja v okviru zimske službe, odškodninska odgovornost toženk ni podana. Tožnik bi moral kot normalno in povprečno pazljiv pešec to pot, ki jo je poznal, saj je po njej redno (vsakodnevno) hodil v službo in iz nje, obuto pa je imel tudi zimsko obutev, prehoditi brez težav kljub zimskim temperaturam, saj je pot po pločniku v trškem jedru ... z običajno ulično razsvetljavo predstavljala normalno pohodno površino v zimskih razmerah in v domačem okolju, brez za pešce popolnoma nepričakovanih, zakritih ali pretiranih odstopanj. Vzroka za nastali led na mestu padca ni moč pripisati nerednemu opravljanju zimske službe ali prenehanju opravljanja slednje brez razloga, zato sodišče prve stopnje zahtevku ni moglo ugoditi in ga je zavrnilo kot neutemeljenega.

7. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da konkretna poledenela površina ne predstavlja nevarne stvari in da tako posledično ni objektivne odgovornosti toženk. Dejstvo je namreč, da poledenela in spolzka tla (kakršna so bila tudi kritičnega dne, ne glede na to, da je šlo za zimski čas) predstavljajo nevarno stvar. Ponovno navaja, da se je o tem izrekla tudi sodna praksa v RS, pri čemer izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 270/2000 z dne 20. 12. 2000, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1483/2004 z dne 1. 6. 2005, sklep in sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 636/2005 z dne 11. 7. 2006 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 801/2013 z dne 19. 9. 2013. Pri tem pa igra pomembno vlogo tudi dejstvo (ki ga sodišče ni upoštevalo pri presoji standarda nevarne stvari), da je bila v kritičnem času tema. To po mnenju pritožnika pomeni, da je bila tudi vidljivost na spornem delu - ne glede na to, ali je tam bila razsvetljava ali ne, zmanjšana. Splošno znano je namreč, da sama (ti. ulična/mestna) razsvetljava v nobenem primeru ne omogoča takšne osvetljenosti kot dnevna svetloba, zato je poledenela zunanja površina še toliko bolj nevarna takrat, ko ni dnevne svetlobe (in je torej vidljivost zaradi teme zmanjšana, pohodna površina pa posledično slabše vidna). Da je bilo na spornem delu v času škodnega dogodka mračno, je izpovedal tudi sam tožnik (a sodišče njegove izpovedbe v tem delu ni upoštevalo pri presoji standarda nevarne stvari). Poledenela tla v času teme (ko je torej zaradi teme slabša vidljivost) tako nedvomno predstavljajo nevarno stvar in bi torej sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zaključiti, da je (ker je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z nevarno stvarjo) podana objektivna odškodninska odgovornost toženk. Tožnik nadalje poudarja, da dejstvo, da se je nahajal led na sporni površini, ne predstavlja običajne pohodne površine, kot to enostavno in zmotno zaključuje sodišče v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Običajna pohodna površina je namreč tista, na kateri ni ledu in ki je normalno prehodna. Površina, na kateri se nahaja led, pa je neobičajna pohodna površina.

8. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da je za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti potrebno upoštevati raznovrsten sklop okoliščin - nevarnost mora biti povečana, neobičajna oziroma nepredvidljiva za okolico že sama po sebi, predpogoj zanjo je, da takšne nevarnosti kljub zadostni dolžni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jo obvladati ter da kljub potrebni skrbnosti ni moč preprečiti nastanka praviloma znatne škode. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno zaključilo, da kriteriji, da bi bilo potrebno odgovornost obeh toženk obravnavati kot objektivno, niso podani, saj zimski sezoni ustrezne razmere na odprti pohodni površini predstavljajo okoliščino, na katero je potrebno računati pri vseh deležnikih uporabe (upravljavec, vzdrževalec, pešec), ki je sicer povsem vsakdanja (hoja po pločniku), in jih upoštevati pri porazdelitvi rizikov in dolžne skrbnosti vseh navedenih, in katere opustitev kljub določenemu ledenemu mestu še ne pretvori avtomatično sicer nenevarne pohodne površine v nevarno. Pri tem je upoštevalo tožnikovo izpovedbo (da je led čutil le pod rokami in nogami, ko se je hotel po padcu dvigniti, medtem ko glede preostale pohodne površine pločnika ni izkazal poledenelosti oz. ledu, in da zaradi teme velikosti ledene površine ni videl (čeprav je na drugi strani izpovedno priznaval, da je šlo za običajno ulično razsvetljavo), in da tudi ni bil pozoren na to, kje se led nahaja), na podlagi katere je pravilno ugotovilo, da je šlo za manjše mesto leda na pločniku, ki je bil osvetljen z običajno ulično javno razsvetljavo. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je šlo za povsem običajno pohodno površino, ki za povprečnega posameznika ni mogla predstavljati nevarne stvari, in šteje za zmotno pritožbeno stališče, da je površina, na kateri se nahaja led, neobičajna pohodna površina. Pravilno je tudi obrazložilo, da je o tem, da poledenela tla v zimskem času niso nevarna stvar, hoja po njih pa ni nevarna dejavnost, že zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče, sledi mu tudi prevladujoča praksa višjih sodišč, pri čemer je navedlo odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 571/2005 z dne 21. 2. 2008 in Višjega sodišča v Ljubljani VSL II Cp 2016/2011 z dne 7. 9. 2011 in VSL II Cp 1017/2018 z dne 14. 11. 2018. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je Vrhovno sodišče tudi v sodbi II Ips 251/2018 z dne 24. 10. 2019 poudarilo, da mora biti pri nevarni stvari v smislu pravnega standarda večja škodna nevarnost del njene bíti, ne pa (le) posledica opustitve dolžne skrbnosti vpletenih subjektov. V sodbi II Ips 177/2018 z dne 22. 11. 2018, v kateri je podalo nikalen odgovor na vprašanje, ali je hoja z otrokom v naročju v zgodnjih jutranjih urah in zimskih razmerah lahko nevarna v smislu določila iz drugega odstavka 131. člena OZ, pa je navedlo, da je Vrhovno sodišče že pojasnilo (sklicevalo se je na sodbo VS RS II Ips 202/2011 z dne 6. 6. 2013 in II Ips 571/2005 z dne 21. 2. 2008), da poledenela tla v zimskem času, ko je temperatura pod lediščem, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v tem letnem času neobičajna in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po takšnem terenu opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu določila iz drugega odstavka 131. člena OZ. Po obrazloženem pritožnik s sklicevanjem na starejšo sodno prakso ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženk.

9. Tožnik niti v tožbi niti v pripravljalnih vlogah in niti na prvem naroku glavne obravnave v zvezi trditvijo o objektivni odgovornosti toženk ni podal navedb, ki jih podaja v pritožbi, in sicer da pri tem igra pomembno vlogo tudi dejstvo, da je bila v kritičnem času tema, kar pomeni, da je bila tudi vidljivost na spornem delu - ne glede na to, ali je tam bila razsvetljava ali ne, zmanjšana; da je splošno znano, da sama (t.i. ulična/mestna) razsvetljava v nobenem primeru ne omogoča takšne osvetljenosti, kot dnevna svetloba, zato je poledenela zunanja površina še toliko bolj nevarna takrat, ko ni dnevne svetlobe (in je torej vidljivost zaradi teme zmanjšana, pohodna površina pa posledično slabše vidna); da poledenela tla v času teme (ko je torej zaradi teme slabša vidljivost) tako nedvomno predstavljajo nevarno stvar1. Te navedbe podaja prvič šele v pritožbi. Ker v pritožbi ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP), so te navedbe nedopustne. Posledično je neutemeljen tudi očitek, da sodišče pri presoji standarda nevarne stvari ni upoštevalo tožnikove izpovedbe, da je bilo na spornem delu v času škodnega dogodka mračno, saj manjkajočih trditev tožnikova izpovedba ne more nadomestiti.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko je odločilo, da ni podana niti krivdna odgovornost toženk za nastalo škodo. Vzrok tožnikovega padca oziroma nastanka škodnega dogodka je poledenela površina. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da vzroka za nastali led na mestu padca ni mogoče pripisati neposrednemu opravljanju zimske služba ali prenehanju opravljanja slednje brez razloga. Lasten zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne podpirajo, predstavlja pritožbena navedba, da je tožnik, glede na to, da je dokazal, da se je poškodoval na sporni poledeneli površini (to tudi sicer niti ni bilo sporno), s tem dokazal ti. škodljivo dejstvo oziroma protipravno stanje tal. Pritožnik zmotno sklepa, da je zato, ker je bila sporna površina v kritičnem času poledenela, jasno, da kot takšna ni bila varna in da toženki nista poskrbeli za to, da tam ne bi bilo ledu - kar je opustitev toženk (oziroma pravno gledano - prva predpostavka krivdne odškodninske odgovornosti). Kot bo v nadaljevanju obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženki nista ravnali protipravno, zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikom, da je tak zaključek sodišča materialnopravno zgrešen.

11. Ne drži pritožbena navedba, da sta toženki sicer pavšalno zatrjevali, da naj bi se opravil posip (soljenje) površine, a tega, da naj bi jo kritičnega dne posipale (solile), nista z ničemer dokazali. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene izpovedbe priče A. A., preglednika zimske službe, obrazca ″zimska služba Občina ... na dan 1. 2. 2017″ (priloga B3), prijave škodnega primera odgovornosti z dne 23. 6. 2018, izpovedbe zakonitega zastopnika zavarovanca prve toženke B. B. in izpovedbe tožnika pravilno ugotovilo, da je zavarovanec prve toženke 1. 2. 2017 v zgodnjih jutranjih urah - že okoli 4. ure, kar je pred škodnim dogodkom (do katerega je prišlo okoli 6. ure), dejansko opravil posip na spornem pločniku, ki je del trškega jedra ... (in je lokacija zajeta v izvedbenem programu zimske službe).

12. Pritožnik nadalje navaja, da se izvedba posipa (oz. izvajanja zimske službe) v praksi in v sodnih postopkih verodostojno dokazuje: (-) s predložitvijo natančno izpolnjenih dnevnikov izvajanja zimske službe (iz katerih bi moralo točno izhajati, kdaj (datum in točna ura), kje in na kakšen način naj bi se izvajala zimska služba), ki bi bili podpisani/ožigosani s strani izvajalca zimske službe; (-) s predložitvijo dnevnikov preglednih služb, iz katerih bi izhajalo, ali se je izvajal nadzor nad stanjem javnih površin in nad delom zimske službe, in iz katerih bi bilo razvidno, ali je v kritičnem času sporna površina bila posipana ali ne; (-) s tahografom (naprave, ki so vgrajene v vozila in so namenjene prikazu/zapisu podatkov o gibanju vozila) vozila, ki naj bi opravljalo posipanje sporne površine kritičnega dne. Vezano na to pritožnik navaja, da takšnih dnevnikov, še manj pa tahografa, toženki nista predložili. K odgovoru na tožbo je prva toženka predložila zgolj nekakšen izpis ″Zimska služba Občina ...″ (na enem listu, pri čemer v rubriki ″Prejel″ (dežurni delavec) niti ni podpisa osebe, ki naj bi ta list prejela s strani podpisnika), ki je ne-ožigosan (kar že samo po sebi kaže na neverodostojnost dokumenta) in datiran na dne 1. 2. 2017. Pritožnik navaja, da iz omenjenega zapisa sicer izhaja, da naj bi bil posip kritičnega dne opravljen, vendar pa iz izpisa ne izhaja, kdaj (torej ob kateri uri) naj bi bil opravljen. Takšen izpis, brez urnika oziroma natančnega zapisa, kdaj konkretno (ob kateri uri) se naj bi izvedel posip, pa ne dokazuje tega, da naj bi toženki že pred škodnim dogodkom (zatrjevali sta, da naj bi to storili med 2. in 4. uro zjutraj) izvedli posip (podobna situacija glede neuspešnosti dokazovanja opravljanja vzdrževanja je bila tudi v zadevi Višjega sodišča v Celju Cp 345/2015 z dne 12. 11. 2015). Zaradi pomanjkanja natančnih podatkov glede ure izvedbe posipa je torej omenjeni izpis neverodostojen dokaz in ga sodišče ne bi smelo uporabiti (sploh pa ne bi smelo zaključiti, da naj bi izpis dokazoval posip že v času škodnega dogodka, saj kaj takšnega ni dokazoval). Hipotetično je lahko bil posip (v izpisu je namreč zapisano, da je bil opravljen le l x) opravljen tudi po samem škodnem dogodku (zvečer med 19. in 21. uro), kar pa pomeni, da je takšen posip povsem brezpredmeten (za predmetno pravdo), saj že po logiki stvari ni mogel preprečiti škodnega dogodka (ker je bil potem takem izveden po škodnem dogodku). Če nekdo namreč opravi posip zvečer in pusti, da je pločnik do takrat leden (torej skoraj ves dan), je povsem jasno, da je opustil izvedbo zimske službe oz. je opustil profesionalno skrbnost. 13. V prejšnji točki povzete pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da se izvedba posipa (oz. izvajanja zimske službe) v praksi in v sodnih postopkih verodostojno dokazuje zgolj z zgoraj navedenimi listinskimi dokazi, kot je razumeti pritožnika. Niti ZPP niti drug zakon ne določata omejitve dokaznih sredstev za dokazovanje navedenih dejstev. V ZPP je sprejeto načelo proste dokazne ocene, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). To pomeni, da je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer (z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine) ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Dokazna vrednost je vselej plod individualnega sodnikovega prepričanja v vsakem konkretnem primeru posebej2. 14. Neutemeljen je očitek, da je sodišče napačno dokazno ocenilo listino - izpis ″Zimska služba Občina ...″. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče A. A. pravilno ugotovilo, da je obrazec izpolnil in podpisal A. A., ter utemeljeno ocenilo, da je tako neposredno po aktivnostih zimske službe, ko se še ni vedelo za škodni dogodek, zaradi česar so zapisi verodostojni, potrdil vsebino, pregledništvo izvajal z avtomobilom Mitsubishi z reg. oznako ..., kar se ujema z navedbo mehanizacije v izvedbenem programu in kar dodatno potrjuje verodostojnost listine. Sodišče prve stopnje je glede na izpovedbo dežurnega preglednika pravilno zaključilo, da je bil v času škodnega dogodka avtomobil dežurnega preglednika opremljen s priključkom za posipalec, ki je bil na delu spornega pločnika s strani dežurnega delavca A. A. tudi dejansko aktiviran, kar je glede na zimski čas in nočni pregled življenjsko logično. Nadalje je pravilno ugotovilo, da sta v obrazcu na začetku res vpisani uri 2.00 in 4.00 pri začetku in koncu aktivnosti, in nato ponovno še 19.00 in 21.00, kar potrjuje dvakratni pregled, vendar glede na vpisani zapis ″l x″ pri št. ceste ″267140 Trško jedro ... + pločniki (pripis) pod rubriko ″posipanje″, tudi, da se je pločnik na tem delu posipal med pregledom po potrebi (po izpovedi iste priče), in da zapis ″l x″ pomeni, da je šlo le za enkratni posip v dnevu. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ne gre za nedoslednost in posledično neverodostojnost zapisa ali izpovedi priče, saj aktivnosti v smislu pregleda ne gre enačiti s posipom. Prepričljiva je ocena, da je priča A. A. izpovedbo, da je bil posip gotovo jutranji, konsistentno in verodostojno obrazlagal z nadaljnjo izpovedjo, da tekom dneva posip opravijo drugi delavci, ki opravijo posipanje do cca treh popoldne, tako da sol zvečer še deluje. Pravilen pa tudi nadaljnji zaključek, sprejet na podlagi pričine izpovedi, da je odločitev o preventivnem posipu v primeru napovedi sneženja ali napovedane poledice med jutranjim pregledom sprejel dežurni preglednik (torej v konkretnem primeru priča A. A.), ki se je pri odločitvi opiral na pred tem spremljajočo vremensko napoved in na razmere na terenu. Po obrazloženem, upoštevaje tako zapis kot izpovedbo priče, se nič moč strinjati s pritožnikom, da takšen izpis ne dokazuje tega, da naj bi toženki že pred škodnim dogodkom izvedli posip. Neutemeljena je zato tudi pritožbena navedba, da je zaradi pomanjkanja natančnih podatkov glede ure izvedbe posipa izpis neverodostojen dokaz in da ga sodišče ne bi smelo uporabiti.

15. Prav tako je neutemeljen očitek, da je sodišče napačno dokazno ovrednotilo izpovedbo priče A. A. in posledično napačno zaključilo, da naj bi bil izveden posip. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da se priča A. A. konkretnega posipanja ni več spomnil, kar pa ni neobičajno, glede na naravo njegovega dela in časovni odmik (zaslišan je bil v juliju 2020). Zato je povsem odveč pritožbeno navajanje, da je povsem jasno, da s strani toženih strank predlagane priče ne morejo kredibilno in objektivno za 3 leta nazaj izpovedati oziroma se spomniti, ali so ravno kritičnega dne izvedli posip. Priča A. A. je izpovedal o načinu običajnega izvajanja rednega vzdrževanja3 in sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za dvom o verodostojnosti njegove izpovedbe. Ne drži, da je bila izpovedba priče A. A. nezanesljiva, pavšalna in da je sodišče prve stopnje kot takšno ne bi smelo šteti kot eno izmed ključnih dokazov za to, da naj bi se kritičnega dne opravil posip (saj da priča kaj takšnega ni izpovedala). Sodišče prve stopnje je, glede na to, da je A. A. zaposlen pri zavarovancu prve toženke in izrecno omenjen kot delavec, ki izvaja dežurstva v zimski službi (tabela 1 pod točko 5.1 izvedbenega programa), torej oseba, ki kot izvajalec dežurstev prav gotovo ima ne le določeno védenje o izvajanju zimske službe, temveč gre za dejstva iz njegovega delokroga, povsem upravičeno sledilo njegovi izpovedbi.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da prijava škodnega primera, ki je bila narejena leto in pol po škodnem dogodku, ni in ne more biti merodajen dokaz za dokazovanje (domnevnega) posipa z dne 1. 2. 2017. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino prijave utemeljeno ocenilo, da je izpoved priče A. A. potrjena z objektivnejšim zapisom v prijavi škodnega primera z dne 23. 6. 2018. Sodišče prve stopnje ni napravilo zaključka, da prijava škodnega primera dokazuje posip z dne 1. 2. 2017, zato je neutemeljeno tudi pritožbeno izpostavljanje, da če bi dali prijavi naravo dokaza o tem, kakšno naj bi bilo stanje površine, potem bi tudi npr. (v kakšni drugi zadevi) odškodninski zahtevek bil sam po sebi dokaz, da je do škodnega dogodka prišlo.

17. Tožnik nadalje sodišču prve stopnje očita, da je v smeri raziskovanja tega, ali naj bi toženki kritičnega dne poskrbeli za posip sporne površine, tudi občutno prekoračilo trditveno podlago toženk in je tako skozi izpovedbe toženkinih prič (A. A. in B. B.) zapolnjevalo toženkino pomanjkljivo trditveno podlago, s čemer je bistveno kršilo 2. in 7. člen ZPP v povezavi s 339. členom ZPP. Navaja, da je sodišče mimo trditev toženih strank zaključilo: (-) da naj bi bil avtomobil (Mitsubishi) dežurnega preglednika v času škodnega dogodka opremljen s priključkom za posipalec in da je bil le-ta na spornem pločniku s strani A. A. aktiviran (kar toženki nista zatrjevali); (-) da naj bi pri zavarovancu prve toženke na podlagi telemetričnih podatkov v avtomobilih, ki so opremljeni s posipalcem, ugotavljali, da naj bi se kritičnega dne izvedel posip (kar je sicer izpovedovala priča B. B., a toženki v tej smeri trditev nista imeli, zato se tudi izpovedba priče v tem segmentu ne bi smela uporabiti). Tudi ta očitek ni utemeljen. Prva toženka je v odgovoru na tožbo zavrnila očitke v pritožbi in navedla, da je njen zavarovanec ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo pri izvajanju zimske službe, saj je vse ceste in pločnike v trškem jedru ..., kamor spada tudi pločnik, kjer naj bi tožnik padel, na dan škodnega dogodka preventivno posipal s soljo (posipanje zgolj s soljo je bila zahteva krajanov) dvakrat, in sicer prvič v času med drugo in četrto uro zjutraj, drugič pa v večernih urah med devetnajsto in enaindvajseto uro, kar je običajen način opravljanja zimske službe v takšnih zimskih razmerah, kot so vladale na dan tožnikove poškodbe. V dokaz teh navedb je predlagala zaslišanje tožnika, prijavo škodnega primera iz zavarovanja odgovornosti z dne 29. 6. 2018 in dokazilo JP Komunala ... d.o.o. o opravljanju zimske službe v občini ... za dne 1. 2. 2017. Druga toženka pa je med drugim v odgovoru na tožbo zatrdila, da v primeru potrebe, in sicer v primeru snežnih padavin ali poledenelosti javnih površin JP Komunala d.o.o. ... izvaja posipanje s soljo vsaj dvakrat dnevno, s čimer zagotavlja varnost pešcev in drugih udeležencev cestnega prometa. Predlagala je zaslišanje B. B., direktorja JP Komunala d.o.o. ..., in zaslišanje tožnika. Prva toženka pa je nadalje v prvi pripravljalni vlogi med drugim še pojasnila, da je iz dnevnika zimske službe Občine ... za dan 1. 2. 2017 razvidno, da je bilo ta dan preventivno posipanje proti poledici opravljeno med 2. in 4. uro zjutraj, delo pa je opravil šofer A. A. Predlagala je zaslišanje voznika, ki je opravljal preventivno posipanje dne 1. 2. 2017 A. A., ki bo pojasnil, kako je opravljal preventivno posipanje na dan škodnega dogodka in nasploh, na kak način in na katerih relacijah. Glede na tak dokazni predlog je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe A. A. in obrazca ″zimska služba Občina ... za dan 1. 2. 2017″ povsem utemeljeno in ne mimo trditev toženk zaključilo, da naj bi bil avtomobil (Mitsubishi) dežurnega preglednika v času škodnega dogodka opremljen s priključkom za posipalec in da je bil le-ta na spornem pločniku s strani A. A. aktiviran. Pojasnilo priče, da je bil avtomobil opremljen s priključkom za posipalec in da je bil posipalec na spornem pločniku aktiviran, je bilo dano v okviru izpovedbe o načinu preventivnega posipanja, kot je bilo s strani prve tožene predlagano. Druga toženka je, kot navedeno, zatrjevala, da se je izvajalo posipanje s soljo vsaj dvakrat dnevno, zato je tudi zaključek, da je zavarovanec opravil jutranji posip, sodišče upravičeno utemeljilo tudi na izpovedbi zakonitega zastopnika zavarovanca prve tožene stranke, priče B. B. Pri tem je izpovedba priče, da so na podlagi telemetričnih podatkov v avtomobilih, ki so opremljeni s posipalcem, ugotavljali, da naj bi se kritičnega dne izvedel posip, izpoved o tem, kako so ugotavljali, ali je bil opravljen posip, kar pa gre le za izpoved o načinu ugotavljanja in ne zatrjevanem dejstvu, da se je izvajalo posipanje, zato ne drži, da se izpovedba priče v tem segmentu ne bi smela uporabiti. Bistveno je, da je priča potrdila zatrjevano dejstvo. Sodišče tako ni zaključilo mimo trditev toženih strank. Ker torej ne gre za pritožbeno zatrjevano ″ex offo″ ugotavljanje dejstev, je neutemeljen očitek, da je kršitev 2. in 7. člena ZPP v povezavi s 339. členom ZPP vplivala na zakonitost sodbe.

18. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je materialnopravno napačna in neargumentirana odločitev sodišča, da na kritičnem delu ni bilo potrebno namestiti opozorilnih tabel. Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje stoji na neargumentiranem in napačnem stališču, da naj bi bilo za pričakovati občasne predele z ledom, na katere mora biti pešec pozoren (in naj bi bil to zanj normalno pričakovan riziko) in da zato uporabnikov (pešcev) ni bilo potrebno obveščati/opozarjati na to z opozorilnimi tablami. Kot prvo navaja, da sodišče ni z ničemer obrazložilo, na podlagi česa je sklepalo (zaključilo), da bi naj tožnik lahko pričakoval led na spornem delu (oziroma, na podlagi česa je sklepalo, da poledenela površina v kritičnem času in na spornem mestu naj ne bi bila nepričakovan pojav). Pritožnik meni, da je takšna ocena sodišča nepreverljiva. Kot drugo pa meni, da je ocena sodišča tudi napačna. Navaja, da je treba vedeti, da je opozorilne table potrebno vedno namestiti tam, kjer pohodna površina ne ustreza standardu varnosti. Meni, da poledenela površina (kot v danem primeru) takšnemu standardu ne ustreza, zato so opozorilne table, ki opozarjajo na spolzkost površine/nevarnost zdrsa, tam nujne. Le-te so torej nujno potrebne na vseh javnih površinah, v kolikor so te poledenele in spolzke (kot je bilo tudi v danem primeru). Izpostavlja, da za občine in upravljavce/izvajalce zimskih služb, kot profesionalne osebe, namreč velja načelo profesionalne (torej povečane) skrbnosti, ki med drugim (v svoji izpeljavi) pomeni tudi to, da morajo omenjene profesionalne osebe ravnati s povečano skrbnostjo, da preprečijo nastanek škod za uporabnike javnih površin. To pomeni, da morajo profesionalne osebe izvesti čim več ukrepov, ki merijo na zagotavljanje varnosti uporabnikov javnih pohodnih površin. Eden izmed teh ukrepov pa je po mnenju pritožnika nedvomno tudi namestitev opozorilnih tabel, da se z njimi uporabnike opozori na spolzkost površine/možnost zdrsa (če bi namreč toženke v konkretnem primeru namestile omenjeno tablo, tožnik ne bi šel po sporni poti in do škodnega dogodka ne bi prišlo).

19. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom. Sodišče prve stopnje je (v 20. točki obrazložitve) pravilno v zvezi z nenamestitvijo opozorilnih tabel, ki bi pešce opozarjale na spolzkost, ugotovilo, da takšna opustitev prav tako ne predstavlja protipravnega ravnanja. Svoje stališče je sodišče argumentiralo, s tem ko je obrazložilo, da ob vremenskih razmerah, ki so prisotne v zimskem času, še posebno ob jutrih, ki sledijo hladnejšemu nočnemu času, ko so temperature praviloma pod lediščem, je potrebno ob uporabi splošno znanih dejstev na zunanjih pohodnih površinah pričakovati občasne predele z ledom oziroma poledico, kar za običajnega pešca predstavlja normalno pričakovan riziko, na katerega mora biti ves čas pozoren. Utemeljeno je zaključilo, da zato namestitev posebnih opozorilnih tabel ne more soditi med dolžnostno ravnanje, katerega opustitev bi predstavljala protipravnost, saj gre za ravnanje, ki presega prag pričakovane profesionalne skrbnosti izvajalca zimske službe. Drži navedba sodišča prve stopnje, da je takšno splošno izkustveno oceno sodišča nenazadnje potrdila priča C. C. z izpovedbo, da se opozorilne table postavljajo na mestih z gladko površino in pred vhodi v objekte, torej, kot izpostavlja sodišče, na mestih, kjer je potrebno opozoriti na neko nepričakovano lastnost pohodne površine, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Ni moč pritrditi pritožniku, da je irelevantno, kaj je v smeri (ne)namestitve opozorilnih tabel izpovedala priča C. C., in da se sodišče na njeno izpovedbo ne bi smelo naslanjati, ker priča ni strokovni pomočnik sodišča, da bi pravno relevantno razlagala, kje in kdaj se naj postavljajo opozorilne table (to predstavlja pravno vprašanje, ki je v domeni sodišča). Zmotno je pritožnikovo stališče, da to, kje in kdaj se naj postavljajo opozorilne table, predstavlja pravno vprašanje, saj gre za dejansko vprašanje. Sicer pa pričina izpovedba ni nosilni dokaz gornjega zaključka sodišča. C. C. ni kot strokovni pomočnik sodišča razlagal, kje in kdaj se naj postavljajo opozorilne table, pač pa je kot priča odgovoril na vprašanje prve toženke v zvezi z očitkom tožeče, da bi morali biti na pločnikih položeni opozorilni znaki, ki opozarjajo na poledico. Prav tako ni res, da so toženke samo pavšalno nasprotovale temu, da je bila potrebna njihova namestitev na sporni površini. Prva toženka je namreč v odgovoru na tožbo poudarila, da ni običajno, da se v zimskem času na pločnike v ... ali kateremkoli drugem mestu v Sloveniji pozimi postavljale opozorilne table, da obstaja možnost zdrsa ali padca na poledeneli javni površini, saj možnosti zdrsa na pločniku ali cesti v zimskem času vedno obstoja ter je običajna in pričakovana ter tega v celoti nikakor ni mogoče preprečiti, kljub skrbnemu preventivnemu posipavanju pločnika. Lasten zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, potemtakem predstavlja pritožbena navedba, da če pa smo že ravno pri tem, kje naj bi bile te table potrebne, je itak sporna površina bila gladka, ker je bila poledenela in je torej bilo potrebno, da bi se tam postavila opozorilna tabla. Po obrazloženem ni utemeljen niti očitek o napačni uporabi materialnega prava niti graja, da je podana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s pritožnikom, da v danem primeru tako z namestitvijo opozorilnih tabel ne bi šlo za nikakršno ravnanje, ki bi presegalo prag profesionalne skrbnosti izvajalca zimske službe, temveč bi šlo za ravnanje, ki bi ga toženki morali izvesti v sklopu profesionalne skrbnosti.

20. Tožnik nenazadnje v pritožbi graja odločitev sodišča, da med opustitvijo nadzora (s strani toženk) nad varnostjo/ustreznostjo sporne površine in škodnim dogodkom ni vzročne zveze. Navaja, da v kolikor bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, in sicer da posip na sporni površini v času škodnega dogodka ni bil opravljen, bi moralo zaključiti, da je med opustitvijo nadzora (s strani toženk) in škodnim dogodkom podana vzročna zveza. Če bi namreč toženki opravljali omenjeni dolžni nadzor, bi lahko ugotovili, da je sporna površina poledenela (in posledično spolzka) in ne-posipana ter bi tako morali poskrbeti za izvedbo posipa, s čemer bi preprečili nastanek škodnega dogodka. Tudi ta očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil izvajalec zimske službe pri rednem izvajanju zimske službe zadosti skrben in da ni podanih nobenih kršitev zavarovanca pri izvajanju zimske službe. Posledično ni utemeljen očitek o izbiri neskrbnega izvajalca zimske službe. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitkom prvi toženki, da ni izvajala potrebnega in ustreznega nadzora nad varnostjo in ustreznostjo sporne površine, pravilno zaključilo, da glede na zaključke o neutemeljenosti očitkov o opustitvah in o neskrbnem delu zavarovanca prve toženke med samim izvajanjem zimske službe, tudi morebitno ugotovljeni neobstoječi nadzor ali pomanjkljivosti med njim ne more spremeniti zaključka, da prvi toženki ni moč pripisati odgovornosti za opustitve svojega zavarovanca. Vzročna zveza med takšnim potencialno opuščenim nadzorom in tožnikovo škodo namreč, glede na ugotovljeno zadostno skrbnost zavarovanca pri izvajanju zimske službe, ne obstaja.

21. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno tožbeni zahtevek, vključno z zahtevkom za povrnitev pravdnih stroškov, kot neutemeljen zavrnilo. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožba zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa priglašenih materialnih stroškov (stroški fotokopiranja in poštnine) z ničemer ni izkazala, zaradi česar njena zahteva za povračilo stroškov pritožbenega postopka prav tako ni utemeljena (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka v zvezi s trditvami toženih strank, da naj bi do škodnega dogodka prišlo zaradi tožnikove nepazljivosti/neprevidnosti pri hoji, navedla, da poledenele površine tožnik ni mogel zaznati/videti, saj je bila v času nezgode še tema, osvetljenost na tem delu pločnika pa slaba, v drugi pripravljalni vlogi pa je navedla, cit. ″Tožeča stranka tudi zanika drugo toženkine navedbe, da naj bi bila v ..., in sicer Na trgu, nova razsvetljava. Te v kritičnem času tam ni bilo. Če je tam nova razsvetljava, je bila narejena (postavljena) po škodnem dogodku. pa tudi v kolikor bi bila tam razsvetljava že v času škodnega dogodka, ta ni delovala oz. v nobenem primeru ni osvetljevala spornega območja. V času škodnega dogodka je torej bila vidljivost na kraju škodnega dogodka slaba (pri čemer je potrebno upoštevati, da je bila v kritičnem času ura okoli šest zjutraj in je bilo še temno ter zato posledično tudi slaba vidljivost).″ 2 Prim. Vrhovno sodišče RS sodba II Ips 48/2014. 3 S takšno izpovedjo je izpovedal o načinu običajnega izvajanja rednega vzdrževanja, ki je po 5.1. točki izvedbenega programa vzdrževanja občinskih cest v Občini ... v letu 2017 zajemalo predvsem pregledniško službo ter po presoji preglednika preventivno posipanje s soljo in peskom in redno pluženje snega (zadnja naloga ni bila del zatrjevanih opustitev).