Jedro

Upnik je do začetka prisilne poravnave z vročitvijo sklepa o rubežu denarne terjatve dolžnikovemu dolžniku pridobil zastavno pravico na denarni terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika. Zastavno pravico na denarnih terjatvah dolžnika namreč dobi upnik z rubežem, ki je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku.

Ker na terjatev ni učinkovala prvotna prisilna poravana, nanjo ne učinkuje niti ponovna prisilna poravnava.

V ugovornem postopku zoper nadaljevanje izvršbe z rubežem in prenosom terjatve niso pravno pomembne dolžnikove trditve v zvezi s tem, da je zarubljena terjatev namenjena za poplačilo podizvajalcem. Takšne ugovore bo, če bo menil, da so upravičeni, lahko podal dolžnikov dolžnik v morebitnem pravdnem postopku zoper njega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijani 1. in 2. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvršilni postopek, prekinjen z dnem 10. 5. 2012, nadaljuje z izvršbo na denarno terjatev dolžnika (1. točka izreka sklepa), ugovor zoper sklep o novem izvršilnem sredstvu z dne 27. 2. 2012 zavrnilo (2. točka izreka sklepa) in sklenilo, da upnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper 1. in 2. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da se je nad dolžnikom dne 10. 1. 2017 začel postopek ponovne prisilne poravnave, ki je bila potrjena s sklepom z dne 6. 11. 2017, ki je postal pravnomočen 11. 1. 2018. Glede na pravnomočno potrditev ponovne prisilne poravnave bi sodišče moralo izvršbo utesniti po uradni dolžnosti pod pogoji potrjene ponovne prisilne poravnave. Dolžnik je zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom vložil ugovor ter dolžnik vztraja pri ugovornih navedbah, saj je celoten znesek terjatve, ki jo je imel dolžnik do svojega dolžnika, namenjen podizvajalcem, ki so bili angažirani na projektu. V pogodbi z investitorjem je namreč dolžnik kot izvajalec pooblastil naročnika, da na podlagi potrjenega računa oziroma situacije plača dela, ki so jih opravili podizvajalci direktno podizvajalcu. Sklicuje se na 71. člen ZJN-2 in Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju. Tudi po stališču Ministrstva za finance predhodna odredba oziroma analogno sklep o rubežu terjatve v dani situaciji nima učinka. Podizvajalci imajo zastavno pravico na izvedenih delih in prednostno pravico do plačila po zavarovanem časovnem vrtnem redu, ki so ga pridobili s sklenitvijo pogodb o izvajanju del. Zato upnik ni pridobil ločitvene in zastavne pravice na terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika. Upnikova terjatev je tako navadna terjatev. Sklep o izvršbi v tej zadevi je bil delno razveljavljen, poleg tega pa je dolžnik terjatev tudi delno poplačal, kar je treba upoštevati pri utesnitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom ZIZ.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z 216. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izvršilno sodišče nadaljuje postopek izvršbe, ki je bil prekinjen po prvem odstavku 132. člena tega zakona, na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave in, če je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova iz prvega odstavka 215. člena tega zakona in upnik v tem postopku do začetka postopka prisilne poravnave še ni pridobil ločitvene pravice, utesni izvršbo in opravi samo prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, v drugih primerih pa opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve v skladu z izvršilnim naslovom. Skladno s prvim odstavkom 221.z člena ZFPPIPP se za ponovno prisilno poravnavo uporabljajo pravila tega zakona o prisilni poravnavi, skladno z drugim odstavkom tega člena pa ponovna prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, za katere je učinkovala prejšnja pravnomočno potrjena prisilna poravnava.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je v tej zadevi upnik do začetka prisilne poravnave z vročitvijo sklepa o rubežu denarne terjatve dolžnikovemu dolžniku pridobil zastavno pravico na denarni terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika. Zastavno pravico na denarnih terjatvah dolžnika namreč dobi upnik z rubežem, ki je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku (drugi odstavek 107. člena ZIZ). V obravnavani pritožbi dolžnik ne prereka, da je bil dolžnikovemu dolžniku sklep o rubežu vročen pred pričetkom postopka prisilne poravnave, navedeno pa izhaja tudi iz podatkov v spisu.

7. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, zastavna pravica spada med ločitvene pravice, ki upniku omogočajo poplačilo njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. S pridobitvijo zastavne pravice je upnik tako pridobil ločitveno pravico pred pričetkom postopka prisilne poravnave (primerjaj sklep VSL Cst 164/2014) ter je njegova terjatev zavarovana in ne navadna. (Prvotna) prisilna poravnava nanjo ni učinkovala ter zato nanjo ne učinkuje niti ponovna prisilna poravnava (primerjaj citirani drugi odstavek 221.z člena ZFPPIPP, argumentum a contrario). Glede na navedeno je po pravnomočnosti sklepa o potrditvi ponovne prisilne poravnave na podlagi prvega odstavka 221.z člena v zvezi z 216. členom ZFPPIPP sodišče prve stopnje pravilno nadaljevalo izvršbo ter niso utemeljene dolžnikove trditve, da bi sodišče izvršbo moralo utesniti.

8. Navedenega dolžnik ne more izpodbiti z ugovornimi in pritožbenimi navedbami, da je celoten znesek terjatve, ki jo je imel dolžnik do dolžnikovega dolžnika, namenjen podizvajalcem, da torej on sam ni upnik dane terjatve. Niti s sklepom o rubežu terjatve niti s sklepom o njenem prenosu o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika ni vsebinsko odločeno, saj to ni namen postopka izvršbe z rubežem in prenosom terjatve (107. do 127. člen ZIZ). Rubež in prenos terjatve v izvršilnem postopku namreč predstavlja zgolj sredstvo izvršbe, od uspeha katerega je odvisno, ali bo upnik z njim poplačan. Za dovolitev izvršbe na denarno terjatev zadošča upnikovo zatrjevanje, da ima dolžnik rubljivo terjatev zoper dolžnikovega dolžnika. Prisilno (s sredstvi izvršbe) se dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno – če (v razmerju do dolžnika) obstoji in v obsegu kot obstoji (tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3698/2015). Omenjeno pa ni predmet ugotavljanja v izvršilnem postopku, kjer se dovoli rubež in prenos. Rubež in prenos terjatve se odredita pod pogojem če in v kakšni meri bo dolžnikov dolžnik priznal obstoj terjatve dolžnika oziroma če in v kakšni meri se bo v pravdi, ki jo bo upnik sprožil zoper dolžnikovega dolžnika po prenosu zarubljene terjatve, ugotovilo, da prenesena terjatev obstaja.1

9. Sklep o rubežu in prenosu terjatve v izterjavo izterjave ali namesto plačila (120. in 127. člen ZIZ) je torej le izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika oziroma pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi („cedentovi“) strani. S temi določbami ZIZ tako ureja procesna pravila (prisilne) cesije (glej že citirani sklep sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3698/2015). Upnik s prenosom terjatve pridobi procesno aktivno legitimacijo (primerjaj 120. in 127. člen ZIZ) za uveljavljanje zarubljenih terjatev. Tudi v tej fazi izvršilno sodišče z ničemer ne odloča o obstoju in višini terjatev, ki se prenašajo ter v okviru tega tudi ne o tem, ali zarubljena terjatev dejansko pripada dolžniku, torej ali je ta stvarno legitimiran za njeno uveljavitev.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje tako ugotovilo, da v ugovornem postopku zoper nadaljevanje izvršbe z rubežem in prenosom terjatve niso pravno pomembne dolžnikove trditve v zvezi s tem, da je zarubljena terjatev namenjena za poplačilo podizvajalcem. Takšne ugovore bo, če bo menil, da so upravičeni, lahko podal dolžnikov dolžnik v morebitnem pravdnem postopku zoper njega. Višje sodišče še dodaja, da dolžnikove trditve o tem, da je terjatev delno poplačal, predstavljajo ugovor po izteku roka, o katerem bo odločilo sodišče prve stopnje.

11. Pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijani 1. in 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Dika Mihajlo, Građansko ovršno pravo, I. knjiga, Narodne novine, stran 533 in 534.