Jedro

Toženec je za obstoj priče in njeno vlogo pri sestavi sporne oporoke vedel že v času rednega postopka ter je predlagal njeno zaslišanje glede istih dejstev, kot jih želi dokazati v obnovljenem postopku. Če se ni strinjal z zavrnitvijo dokaza ali razlogi za njegovo zavrnitev, bi moral nasprotovanje izraziti z vložitvijo pravočasne pritožbe, v kateri bi sodišču prve stopnje očital bodisi kršitev določb postopka bodisi nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tega ni storil, svoje opustitve pa ne more sanirati s predlogom za obnovo postopka. Gre namreč za izredno pravno sredstvo, ki ne odpira vrat ponovnemu preizkusu dejanske, materialnopravne in procesne pravilnosti sodne odločbe, temveč omogoča razveljavitev in nadomestitev pravnomočne sodne odločbe v taksativno določenih primerih, ki so navedeni v 394. členu ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženca za obnovo postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz izpovedi priče A. A. v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2691/2015-II in predloga za obnovo postopka ne izhaja, da bi se izpostavljena izjava priče nanašala prav na sporno oporoko B. B. Med zaslišanjem bi predlagana priča lahko izpovedala več in širše ter pojasnila vse, kar ji je znanega o volji zapustnice, vključno s tem, da je vse svoje premoženje zapustila tožencu. Izpoved priče C. C. v pravdni zadevi P 2691/2015-II vzbuja dvom v pravilnost mnenja izvedenca za preiskavo rokopisov in podpisov ter potrjuje pristnost sporne oporoke. Toženec je zaslišanje te priče res predlagal že v prejšnjem postopku, vendar je sodišče njegov predlog zavrnilo kot nepotreben, kar je v nasprotju s postopkovnimi pravili in materialnim pravom. S ponovno zavrnitvijo predloga je sodišče izničilo vlogo oporočnih prič ter ponovno kršilo določbe postopka in toženčeve ustavne pravice, hkrati pa je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožniki so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo določbe ZPP o obnovi postopka.

6. Toženec zahteva obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3065/2011-II z dne 11. 12. 2014. 7. V navedenem postopku so tožniki zoper toženca vložili tožbo za ugotovitev neveljavnosti pisne oporoke pok. B. B., brez datuma, ki sta jo kot oporočni priči podpisala C. C. in D. D., in v kateri je vse svoje premoženje zapustila tožencu. Trdili so, da podpis na oporoki ni podpis oporočiteljice in da vsebina oporoke ne predstavlja njene prave in resnične volje, ker jo je toženec vanjo prisilil. V dokaz svojih navedb so predlagali izvedenca in zaslišanje prič C. C. in D. D. Toženec je tožbenemu zahtevku nasprotoval in v dokaz pristnosti oporoke in volje oporočiteljice predlagal zaslišanje prič C. C., D. D. in E. E., strinjal se je tudi, da o pristnosti podpisa strokovno mnenje poda izvedenec. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo listine in postavilo izvedenca za preiskave rokopisov in podpisov, ki je ugotovil, da je bolj verjetno, da podpis na oporoki ni podpis oporočiteljice. Sodišče prve stopnje je ostale dokazne predloge, vključno z zaslišanjem oporočnih prič, zavrnilo kot nepotrebne in dne 11. 12. 2014 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je sporna oporoka neveljavna. Zavrnitev dokazov z zaslišanjem oporočnih prič je pojasnilo z obrazložitvijo, da njuna izvedba ne bi omajala prepričanja sodišča v to, da je bolj verjetno, da je šlo za ponaredek podpisa oporočiteljice, saj lahko priče krivo izpovedo. Toženec je pritožbo zoper sodbo vložil po izteku pritožbenega roka, zato jo je sodišče s sklepom z dne 18. 3. 2015 zavrglo kot prepozno.

8. Toženec je predlog za obnovo postopka opiral na 10. točko 394. člena ZPP, v skladu s katero se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva in novi dokazi so vsebina obnovitvenega predloga, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze.1 Predlog za obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov je utemeljen samo, če bi bila lahko na njihovi podlagi izdana za predlagatelja ugodnejša odločba od tiste, s katero je bil postopek pravnomočno končan. To se ugotavlja z vzporednim obravnavanjem novih dejstev in dokazov ter njihovim vplivom na vsebino odločbe o glavni stvari. Gre torej za primerjavo novih dejstev in dokazov ter v rednem postopku ugotovljenega dejanskega stanja.2

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da zaslišanje priče C. C. ne predstavlja novega dokaza v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Toženec je za obstoj navedene priče in njeno vlogo pri sestavi sporne oporoke vedel že v času rednega postopka ter je predlagal njeno zaslišanje glede istih dejstev, kot jih želi dokazati v obnovljenem postopku. Če se ni strinjal z zavrnitvijo dokaza ali razlogi za njegovo zavrnitev, bi moral nasprotovanje izraziti z vložitvijo pravočasne pritožbe, v kateri bi sodišču prve stopnje očital bodisi kršitev določb postopka bodisi nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tega ni storil, svoje opustitve pa ne more sanirati s predlogom za obnovo postopka. Gre namreč za izredno pravno sredstvo, ki ne odpira vrat ponovnemu preizkusu dejanske, materialnopravne in procesne pravilnosti sodne odločbe, temveč omogoča razveljavitev in nadomestitev pravnomočne sodne odločbe v taksativno določenih primerih, ki so navedeni v 394. členu ZPP. Navedb toženca glede priče C. C. ni mogoče uvrstiti pod nobenega od teh primerov.

10. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da dokazna moč predlaganega zaslišanja priče A. A. ni takšna, da bi njegova izvedba lahko pripomogla k izdaji drugačne, za pritožnika ugodnejše odločbe.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o neveljavnosti oporoke zaradi nepristnosti podpisa oporočiteljice oprlo na izvedensko mnenje izvedenca za forenzične preiskave rokopisov in podpisov. V njem je izvedenec po natančni analizi razpoložljivega gradiva in večkratni dopolnitvi mnenja ugotovil, da je verjetno, da obravnavane oporoke ni podpisala oporočiteljica, saj je med spornim in primerjalnim materialom več pomembnih razlik in nekaj podobnosti (identičnih rokopisnih značilnosti), pri čemer je preiskavo in primerjavo deloma omejevalo neoptimalno primerjalno gradivo. V zadnji dopolnitvi mnenja je pojasnil, da je izvedensko mnenje podal z drugo stopnjo verjetnosti na lestvici ugotovitev. Opisal je okoliščine, ki so ovirale podajo mnenja z najvišjo stopnjo verjetnosti, in dodal, da je že druga stopnja verjetnosti pomemben pokazatelj dejanskega stanja. Svoje ugotovitve je strnil v zaključek, da je bolj verjetno, da spornega zapisa ni napisala ista oseba kot primerjalnega gradiva, kot da ga je napisala. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sprejelo kot strokovno, natančno, argumentirano in razumljivo obrazloženo in na njegovi podlagi ugotovilo, da je bolj verjetno, da je pri oporoki šlo za ponaredek lastnoročnega podpisa oporočiteljice. Toženec takšne presoje sodišča ni napadel v pravočasni pritožbi, prav tako ni grajal zavrnitve dokazov z zaslišanjem oporočnih prič.

12. Toženec je v predlogu za obnovo postopka navedel, da je priča A. A. seznanjen s tem, da je pokojna napisala oporoko, s katero je vse premoženje zapustila tožencu. Takšno trditev je oprl na izpoved priče v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2691/2015-II, da mu je zapustnica, ko jo je vprašal, ali bi mu prodala svojo parcelo, odgovorila, da naj to ureja z F. F. (tožencem), ker je napisala oporoko, da bo po njeni smrti on dedič.

13. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da niti iz navedb v predlogu za obnovo postopka niti iz izpostavljene izpovedi priče A. A. ne izhaja, da bi se zgoraj navedena izjava zapustnice nanašala prav na oporoko, katere veljavnost je bila predmet obravnavanega postopka. Gre za povsem nedoločno izjavo, iz katere ni mogoče razbrati, kdaj, v kakšni obliki in v kakšnih okoliščinah naj bi bila narejena oporoka, o kateri je govorila zapustnica. Res je, da bi priča med zaslišanjem lahko izpovedovala širše, kot je izpovedala v postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2691/2015-II, vendar pritožnik v predlogu za obnovo ni trdil, da bi sploh vedela povedati kaj več kot je navržena izjava oporočiteljice ob pogovoru o prodaji nepremičnine. Nasprotno. Priča je že v zadevi P 2691/2015-II izpovedala, da oporoke, o kateri je govorila zapustnica, ni videla.

14. Pravnomočna sodba temelji na ugotovitvi izvedenca, da podpis na konkretni oporoki bolj verjetno ni podpis B. B. Tudi če bi sodišče na podlagi izpovedi priče A. A. ugotovilo, da je zapustnica premoženje želela zapustiti tožencu in da je svojo voljo izrazila v oporoki, s tem ne bi bil vzbujen dvom v strokovnost in pravilnost takšnega izvedenskega mnenja. Morebitno dejstvo, da je zapustnica napravila oporoko, v kateri je svoje premoženje zapustila tožencu, namreč še ne dokazuje, da je to prav sporna oporoka. Izpoved priče A. A. zato ne more omajati ugotovitve, da oporoka, ki je bila predložena v tem postopku, ni pristna, ker podpis na njej bolj verjetno ni podpis oporočiteljice, prav tako ne bi vplivala na odločitev sodišča, da ne zasliši oporočnih prič. Čim je tako, pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je glede na naravo in vsebino novega dokaza in glede na dejanske ugotovitve v rednem postopku dokaz z zaslišanjem priče A. A. neprimeren in nesposoben doseči namen, ki ga toženec z njim zasleduje, to je dokazati pristnost oporoke, katere neveljavnost je bila ugotovljena v pravnomočno zaključenem postopku.

15. Ker toženec v postopku odločanja o predlogu za obnovo postopka ni uspel, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožnikom povrniti stroške tega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

16. Sodišče druge stopnje je tako ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec je s pritožbo propadel, navedbe tožnikov v odgovoru na pritožbo pa niso bile takšne, da bi prispevale k lažji ali hitrejši odločitvi o pritožbi, zaradi česar teh stroškov ni mogoče upoštevati kot potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 159/2017 z dne 22. 6. 2017, Ips 322/2014 z dne 28. 5. 2015, II Ips 605/2007 z dne 31. 1. 2008 in II Ips 530/2007 z dne 9. 7. 2008. 2 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 713/2007 z dne 25. 10. 2007.