Jedro

Za pridobitev maloobmejne prepustnice sta potrebna dva pogoja in sicer: državljanstvo Republike Slovenije ali Republike Italije in stalno prebivališče na območju, določenem v sporazumu med SFRJ in Italijo o ureditvi osebnega prometa ter kopenskega in pomorskega prevoza med obmejnimi območji (Ur.l. SFRJ, MP št. 10/86 - Videmski sporazum), in v aktu o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Ur.l. RS - MP št. 11-60/92), po katerem je Slovenija pravna naslednica.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za vrnitev maloobmejne prepustnice, katero mu je dne 23.9.1992 odvzel organ za notranje zadeve občine, ko je pri tem upravnem organu urejal status tujca za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje. Tožena stranka v izpodbijani odločbi obrazlaga odvzem maloobmejne prepustnice tožniku z dejstvom, da ni izpolnjeval vseh pogojev za upravičenega imetnika prepustnice, in sicer, ni bil državljan Republike Slovenije. Po Videmskem sporazumu, katerega je Republika Slovenija sklenila z Italijo z izmenjavo not dne 1.8.1992, sta namreč za imetnika maloobmejne prepustnice potrebna dva pogoja, in sicer državljanstvo Republike Slovenije ali Republike Italije in prebivališče na območju določenem v navedenem sporazumu. Tožnik ob odvzemu prepustnice ni izpolnjeval pogoja državljanstva Republike Slovenije, ker je prepustnico pridobil kot državljan SFRJ. Z nastankom države Republike Slovenije pa ni pridobil njenega državljanstva in torej po Videmskem sporazumu, sklenjenem med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo, ne izpolnjuje v sporazumu določenih pogojev za upravičenega imetnika maloobmejne prepustnice, zaradi česar tožnikova zahteva za vrnitev odvzete prepustnice ni utemeljena.

V tožbenih ugovorih tožnik poudarja, da mu je upravni organ neupravičeno odvzel veljavno maloobmejno prepustnico, katero mu ni izdala Republika Slovenija temveč jo je dobil kot državljan SFRJ. Tožnik ni odgovoren, da se je državno stanje spremenilo tako, da je Slovenija sklenila Videmski sporazum z Italijo. Sicer pa bo zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije, ko bo zbral potrebne dokumente. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sporazum med SFRJ in Republiko Italijo o ureditvi osebnega prometa ter kopenskega in pomorskega prevoza med obmejnimi območji (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 10/86 - v nadaljevanju: Videmski sporazum), po katerem je na podlagi akta o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS - MP, št. 11-60/92) Slovenija pravna naslednica, v 1. točki 4. člena določa, da imajo pravico dobiti maloobmejno prepustnico državljani Slovenije in Italije s prebivališčem na območjih, navedenih v navedenem sporazumu, ki nameravajo potovati na sosednje območje. Videmski sporazum je torej že veljal ob odvzemu prepustnice dne 23.9.1992 in ob vložitvi tožnikove zahteve za njeno vrnitev dne 25.9.1992. V tej stvari ni sporno, da tožnik v navedenem času ni bil državljan Republike Slovenije. Zato je po presoji sodišča pravilna odločitev in razlogovanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik nima pravice dobiti maloobmejno prepustnico, ker ne izpolnjuje pogoja o državljanstvu, določenega v 1. odstavku 4. člena Videmskega sporazuma. Iz tega razloga tudi ni upravičena tožnikova zahteva za vrnitev odvzete prepustnice. Zato niso utemeljeni tožbeni ugovori, da je bila tožniku odvzeta veljavna prepustnica, ki jo je pridobil kot državljan SFRJ in da za državne spremembe ni odgovoren. Po presoji sodišča v tej zadevi ni bistveno pomemben odvzem veljavne prepustnice temveč je pravno relevantno dejstvo, da tožnik, po navedenih določbah Videmskega sporazuma ne izpolnjuje vseh pogojev za pridobitev maloobmejne prepustnice, ker se z nastankom države Republike Slovenije po Videmskem sporazumu zahteva med pogoji za pridobitev maloobmejne prepustnice državljanstvo te države. Ker tega tožnik ne izpolnjuje, je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa ni utemeljena, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo po 2. odstavku 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS).

Določbo ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).