Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zakonodajalec je pristojnost za določanje in ugotavljanje odškodnine za odplačno pridobljene stvari, ki so v postopku denacionalizacije predmet vračanja, z določbo 2. odstavka 73. člena ZDen odkazal na uporabo zakona o razlastitvi. Po 49. členu in naslednjih členih ZR se odškodnina določi praviloma sporazumno, če sporazuma ni, pa v nepravdnem postopku.
Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 11.1.1994 odpravi.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 25.11.1993, s katero je organ prve stopnje v postopku denacionalizacije zavrnil tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremičnino, glede katere je isti organ odločil, da se vrača upravičencu. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik uveljavljal zahtevo za plačilo odškodnine za nepremičnino - poslovni prostor, za katero je zavezanec v denacionalizacijskem postopku. Zatrjeval je, da je pridobil poslovni prostor z odplačnim pravnim poslom, v postopku pa ni izkazal, da bi ga tudi plačal. Po 137. členu ZUP mora stranka za svoje navedbe, če ne gre za splošno znana dejstva, ponuditi dokaze. Tožnik dokaza o odplačni pridobitvi nepremičnine kljub večkratnim pozivom ni predložil niti v pritožbenem postopku. Zapisnika o sporazumni določitvi odškodnine z dne 19.3.1979 in dodatka z dne 25.9.1979 ni šteti za tak dokaz. Zato je tožena stranka tožnikovo pritožbo zavrnila.
Tožeča stranka se ne strinja s stališčem tožene stranke, da predloženega zapisnika o določitvi odškodnine z dne 19.3.1993 in dodatka k temu zapisniku z dne 25.9.1993 ni šteti za dokaz o odplačni pridobitvi nepremičnine. Mnenja je, da je poslovni prostor pridobila na podlagi 37. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list SRS štev. 18/74) proti plačilu odškodnine. Razmišljanje tožene stranke je zgrešeno, ker pojem odplačnosti iz 73. člena zakona o denacionalizaciji razlaga v smislu "izplačati". Odplačnost je pravni pojem. Če bi tožena stranka glede na nekatere svoje navedbe v odločbi o pritožbi menila, da pravice do odškodnine ni mogoče uveljavljati v upravnem, pač pa v sodnem postopku, bi morala tožnikovo zahtevo zavreči. Tožba je utemeljena.
Po 73. členu zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDEN, Uradni list RS štev. 27/91 in 31/93) gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Odškodnina gre v obliki obveznic v breme Slovenskega odškodninskega sklada.
V stvari je spor glede uporabe 73. člena zakona o denacionalizaciji, ki zadeva pristojnost za odločanje o odškodnini in ali je zavezanec pridobil stvar odplačno.
Zavezanec za plačilo odškodnine v obliki obveznic je po 2. odstavku 73. člena ZDEN Slovenski odškodninski sklad. Zakonodajalec je pristojnost za določanje in ugotavljanje odškodnine z navedeno določbo odkazal na uporabo zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZR, Uradni list SRS štev. 5/80, 30/87 in 20/89). Po 49. in naslednjih členih ZR se odškodnino določi praviloma sporazumno pred organom prve stopnje, ki je vodil postopek, če pa sporazuma ni, je za določanje odškodnine pristojno sodišče v nepravdnem postopku (51. člen ZR). To pomeni, da določanje odškodnine ni stvar, o kateri bi bil pristojen odločati upravni organ. Ker pa je organ prve stopnje odločal o odškodnini, torej o stvari, za kar ni bil pristojen, bi bila tožena stranka morala izrek odločbe organa prve stopnje v delu, s katerim je zavrnil zahtevo tožeče stranke o odškodnini, izreči za nično, zahtevo tožeče stranke pa zavreči, kot je to tožeča stranka pravilno navedla v tožbi.
Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, štev. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, štev. 55/92), ki ga je sodišče, enako kot ZUP uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I).