Jedro

Skrite napake, ki se odkrijejo po preteku dveh let od prevzema opravljenega posla, je šteti za neobičajne oz. izjemne. Okoliščina, da je nezatesnjena spojka določeno časovno obdobje tesnila, je tej napaki podelila samo lastnost „skritosti“, ne pa tudi verjetne izjemnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 275,40 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 7.246,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2006 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 1.559,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora je regresni zahtevek zavarovalnice, ki je svojemu zavarovancu povrnila škodo, nastalo zaradi izliva vode. Za nastanek škode je po zatrjevanju tožeče stranke odgovorna tožena stranka, ki je na zavarovančevem objektu izvajala vodoinštalaterska dela in pri odcepu za priključek pomivalnega stroja ni zatesnila spojke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati niti škodljivega ravnanja toženca niti vzročne zveze med njegovim (domnevnim) ravnanjem in škodo.

6. Pritožba sicer utemeljeno opozarja na pomanjkljivosti in protispisnost sodbenih razlogov, ki vzbujajo dvom v pravilnost zaključka o nedokazanosti škodljivega ravnanja. Trditvi tožeče stranke, da je izlitje vode povzročila s strani toženca nezatesnjena spojka, je sodišče brez potrebe očitalo pavšalnost, saj je v zadostni meri konkretizirana. Sodbeni pomislek, da tožencu ali zaupanja vredni tretji osebi ni bila dana možnost sodelovanja pri odkrivanju vzroka za izliv vode, je po mnenju pritožbenega sodišča nekorekten do (zavarovanca) tožeče stranke, ki pred odkritjem napake pač ni mogel vedeti, v čem je napaka in kdo je zanjo odgovoren. „Verodostojnost“ takšne napake na objektu, ki povzroča vidne in občutne škodljive posledice, tudi ne more biti vprašljiva ali ogrožena zgolj zato, ker je napako sam (brez zaupanja vrednih prič) odkril tisti, ki jo je po naravi stvari (kot lastnik in uporabnik objekta) najbolj poklican odkriti in ki ga škodljive posledice tudi najbolj prizadevajo. Poleg tega ima pritožba prav, da je prvostopno sodišče M. L., ki je bil zraven pri odkrivanju napake, mimo trditev pravdnih strank štelo za prijatelja zavarovanca tožeče stranke in mu v posledici tudi brez prepričljivih razlogov odvzelo položaj zaupanja vredne tretje osebe. Razlogom izpodbijane sodbe, da je odkopano tako veliko mesto, da bi bila lahko zatesnjena spojka zamenjana z nezatesnjeno in da k temu zaključku napotuje tudi dejstvo, da je spojka na fotografijah kot nova, pritožba utemeljeno očita izrazito špekulativnost in dokazno nepodprtost. Strinjati se je s pritožbo, da v spisu ni niti nobenega indica, ki bi napotoval na domnevo, da je bila zatesnjena spojka naknadno zamenjana z nezatesnjeno. Predvsem ni mogoče ugotoviti razumnega motiva ali koristi, ki bi si jo zavarovanec tožeče stranke lahko obetal od takšnega ravnanja. Njemu je bila škoda zaradi izliva povrnjena ne glede na vzrok. Z ozirom na povedano je bila zato napačna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala škodljivega ravnanja tožene stranke (nezatesnitve spojke ob njeni montaži), saj dokazi v spisu podpirajo kvečjemu nasproten zaključek.

7. Kljub temu pa odločitev prvostopnega sodišče o zavrnitvi zahtevka ni bila nepravilna. Z zaključkom, da tožeča stranka ni uspela dokazati vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, se namreč pritožbeno sodišče strinja, in pritožbeni razlogi pravilnosti tega zaključka niso omajali. Dvom v obstoj vzročne zveze namreč zlasti vzbuja nesporno dejstvo, da je do škode oziroma do njenega odkritja prišlo več let (iz podatkov v spisu cca. 4 leta) po izvedbi vodoinštalaterskih del s strani tožene stranke. V skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti, ki je uveljavljena v obstoječi sodni praksi, se izmed več okoliščin, ki so povezane z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok štejejo tiste okoliščine, ki po rednem (običajnem) teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice. Nobenega dvoma sicer ni, da pri običajnem teku stvari nezatesnjena spojka na ceveh vodovodne napeljave privede do izliva vode. Vendar ne štiri leta po njeni namestitvi.

8. Delo tožene stranke, ki spojke ni zatesnila tako, kot je bilo predpisano s pravili posla, je imelo stvarno napako. Pod predpostavko, ki jo je potrdil v postopku določeni izvedenec, da je tudi nezatesnjena spojka določen čas tesnila, je šlo za skrito napako (čeprav je bila tudi z očmi opazna, pritožbeno sodišče meni, da nestrokovnjak ni dolžan poznati vidnih razlik med zatesnjeno in nezatesnjeno spojko), ki jo je v skladu s pravili OZ mogoče uveljavljati v maksimalnem roku dveh let (634. čl. OZ). Predmet tega spora sicer niso jamčevalni zahtevki, vendar pa je pomembno stališče, ki se ponuja iz citirane ureditve; zakon namreč gradi na domnevi, da se mora pri običajnem teku stvari v časovnem obdobju dveh let skrita napaka pokazati. Navedena domneva je podprta s pričakovanimi običajnimi življenjskimi izkušnjami povprečno izkušenega človeka. Skrite napake, ki se odkrijejo po preteku dveh let od prevzema opravljenega posla, je zato šteti kot neobičajne oz. izjemne. Okoliščina, da je nezatesnjena spojka določeno časovno obdobje tesnila, je tej napaki podelila samo lastnost „skritosti“, ne pa tudi verjetne izjemnosti. Z vidika povprečno izkušenega človeka se sme upravičeno pričakovati, da bo do izliva vode zaradi nezatesnjene spojke na ceveh vodovodne napeljave prišlo prej kot v štirih letih po njeni nastavitvi. Tudi v postopku določeni izvedenec je možnost, da bi napaka povzročila izliv vode po tolikšnem obdobju, štel kot minimalno. Minimalna verjetnost je manj od majhne verjetnosti in za zaključek o obstoju vzročne zveze ne zadostuje.

9. Kljub temu, da se ni mogoče strinjati z zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožena stranka uspela dokazati, da je imel zavarovanec tožeče stranke v svoji hiši večje število izlivov vode, to niti ni bilo potrebno. Že sam (neobičajno dolg) potek časa med škodljivim ravnanjem in škodno posledico široko odpira prostor za množico drugih vzrokov, ki so lahko prispevali k nastali škodi ali jo celo sami povzročili. Zato zadostuje, da je tožena stranka možne druge vzroke predstavila kot zelo verjetne (saj ni v položaju, da bi jih lahko dokazala), oz. bolj verjetne, kot je to uspelo tožeči stranki z zatrjevanim vzrokom. V oceni nastale škode po izlivu pitne vode v kuhinji (A23) je cenilec tožeče stranke povzel trditve zavarovanca, da je že imel izliv vode v preteklosti, da so že izsuševali tlake z vpihovanjem toplega zraka in da je puščal tudi pomivalni stroj. Teh trditev tožeča stranka v postopku ni uspela izpodbiti v meri, da bi bila verjetnost, da je izliv vode povzročila pred več leti nezatesnjena spojka, večja od verjetnosti, da so izliv vode povzročili drugi kasnejši vzroki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vzročna zveza ni dokazana.

10. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožeča stranka je zaradi neuspeha s pritožbo dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).