Jedro

Ob tem, da je ostalo nepojasnjeno, kakšno dejansko podlago ima sporna odločitev o višini odškodnine, je sodišče prve stopnje kršilo določbo 51. člena ZUS, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1915/97-16 z dne 1.12.1999 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.5.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 13.12.1996, s katero je Upravna enota K. odločila, da je tožeča stranka dolžna izročiti v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe M.K., kot skrbniku za posebne primere za premoženje po pokojnem upravičencu E.K., obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v nominalni vrednosti 161.164,76 DEM, izplačljive v tolarski protivrednosti, kot odškodnino za podržavljene nepremičnine - zgradbe in zemljišča parc. št. 725/3 in 725/4, vl. št. 248 k.o. V.p. (sedaj parc. št. 725/16, 725/15, 725/14, 725/4 ter del parc. št. 725/3, 725/10, 725/12 in 725/11, vse k.o. V.p.). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je med strankama sporna le višina odškodnine za nepremičnino vl. št. 248 k.o. V.p., ki jo je določil organ prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke Z.F. Ker tožeča stranka ni pred organom prve stopnje v smislu 191. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zahtevala drugega izvedenca, kar tožeča stranka tudi sama priznava v tožbi, je pravilno stališče tožene stranke, da ni izrabila vseh možnosti, ki jih daje ZUP (ponovitev dokazovanja z istim ali drugim izvedencem). Organ prve stopnje je vse pripombe tožeče stranke, podane preko mnenja izvedenca Č., posredoval izvedenki Z.F. Slednja je bila zaslišana na ustni obravnavi dne 30.9.1996 in je v zvezi z razliko v površini povedala, da je bila hiša dvostanovanjska, kar je ugotovila na podlagi samega ogleda stavbe ter razpoložljive dokumentacije in zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 291 k.o. V.p. Tako je pravilno stališče tožene stranke, da je izvedenka pred organom prve stopnje odgovorila na pripombe tožeče stranke in jih tudi obrazložila. Njeno obrazložitev sta povzela organ prve in druge stopnje. Tako ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj niso bile upoštevane pripombe tožeče stranke med postopkom. Tako je mogoč zaključek, da ni utemeljenega dvoma o pravilnosti mnenja izvedenke (1. odstavek 191. člena ZUP). Sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je zaradi neupoštevanja pripomb na cenitev, ki jih je v postopku podala, bilo napačno uporabljeno materialno pravo kot tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Podstrešje objekta, ki je predmet določitve odškodnine v tej zadevi, je bilo nepravilno ocenjeno. Cenilka Z.F. je pri cenitvi upoštevala, kot da je bila na podstrešju urejena stanovanjska površina. Njena cenitev se ne ujema s podatki, ki se nanašajo na opis nepremičnine v času podržavljenja. V komisijskem zapisniku z dne 25.5.1946 (torej ob podržavljenju) je glede objekta, ki je predmet določitve odškodnine v tej zadevi, podan opis. Hiša je navedena kot visokopritlična, obstoječa iz dveh kuhinj, štirih sob, kleti, jedilne shrambe. Torej je bilo v hiši v pritličju dvoje dvosobnih stanovanj, ni pa razvidno, da bi objekt obsegal tudi stanovanje v podstrešju. Tako na podlagi podatkov, ugotovljenih ob podržavljenju, izdelava podstrešja v stanovanjske namene ni izkazana in je cenitev podstrešja, kot so jo upoštevali cenilka Z.F. ter upravni organ prve stopnje, pritožbeni organ in upravno sodišče, nepravilna. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in odpravi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka in državno pravobranilstvo na pritožbo nista odgovorila.

Prizadeta stranka (vlagatelji zahteve za denacionalizacijo), ki jo zastopa pooblaščenec M.K., v odgovoru na pritožbo navaja, da lahko s še živečimi pričami dokaže, da sta bili v hiši že leta 1938 dve dvosobni stanovanji, eno v pritličju, drugo pa v mansardi. Smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, ki pritrjuje toženi stranki, da ni utemeljenega dvoma o pravilnosti mnenja izvedenke Z.F., ki je bilo v upravnem postopku podlaga za izdajo odločbe organa prve stopnje. V konkretni zadevi ni sporno, da gre pri predmetnem objektu za visokopritlični dvostanovanjski objekt, sporno pa je vrednotenje podstrešnih prostorov na podlagi cenitve izvedenke Z.F. Ta izvedenka s pavšalnim odgovorom, ki ga povzemata odločba tožene stranke in izpodbijana sodba: da si je objekt ogledala in da ima njena cenitev podlago v razpoložljivi dokumentaciji ter v zemljiškoknjižnem izpisku, na vprašanje glede cenitve podstrešnih prostorov v bistvu sploh ni odgovorila. Zato ima tožeča stranka prav, ko na to opozarja v pritožbi, saj bi moralo biti to neskladje med različnimi cenitvami vrednosti predmetne nepremičnine v upravnem postopku pojasnjeno. Ob tem, da je ostalo nepojasnjeno, kakšno dejansko podlago ima sporna odločitev o višini odškodnine, je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, kršilo določbo 51. člena ZUS, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. in 76. člena ZUS.