Jedro

Presoja višine preživnine ob spremenjenih razmerah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in zvišalo preživnino, ki jo je toženec dolžan plačevati mladoletnima tožnikoma namesto dosedanje preživnine, ki je bila določena s sodbo Temeljnega sodišča v Celju, enote v Celju, opr. št. I P 111/92 z dne 15.7.1992, in ki po zadnji valorizaciji od 1.11.1997 dalje znaša 4.188,50 SIT. Razsodilo je, da je toženec od 3.4.1998 dalje dolžan plačevati za oba mladoletna tožnika še dodatno preživnino v znesku 3.500,00 SIT mesečno za vsakega, tako da za čas od 3.4.1998 do 31.5.1998 znaša preživnina 7.688,50 SIT mesečno za vsakega, za čas od 1.6.1998 do 31.3.1999 8.080,00 SIT mesečno za vsakega in od 1.4.1999 dalje 8.419,00 SIT mesečno za vsakega od tožnikov. Tožencu je naložilo, da je dolžan plačati zakoniti zastopnici mladoletnih tožnikov zapadlo razliko preživnine v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec. V izpodbijanem delu sodbe pa je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožečima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 12.089,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.1999 dalje do plačila. Tožnika sta se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in pri tem priglasila pritožbene stroške. Predlagala sta razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Navedla sta, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj obrazložitev v ožjem smislu vsebuje le en sam stavek, to je, da naj bi imela tožnika tudi z delno zvišano preživnino pokrite potrebe, preostali del obrazložitve pa so le povzetki navedb pravdnih strank. Kljub temu pa ugotovljena dejstva upravičujejo zvišanje preživnine v višini postavljenega zahtevka. Tožbeni zahtevek ni pretiran, saj bi po tem zahtevku preživnina znašala le po 10.000,00 SIT za posameznega tožnika, ki sta oba srednješolca in se šolata izven kraja bivanja, zaradi česar se življenjski stroški bistveno povečajo. Vsi njuni dohodki vključno s preživnino ne pokrijejo najosnovnejših življenjskih potreb. Družina na strani tožeče stranke se preživlja skoraj izključno s socialno pomočjo in je socialno ogrožena, kar pa ne velja za toženca, ki bi bil zmožen plačevati po 10.000,00 SIT mesečno za vsakega od tožnikov. Mati tožnikov zanju ni zmožna prispevati v denarju toliko, kot toženec. Sicer pa je toženec pravdo v pretežnem delu izgubil, zato bi moral tožnikoma na podlagi 3. odst. 154. člena ZPP povrniti vse pravdne stroške. Tožnika pa sta tudi podala vlogo za taksno oprostitev. Pritožba tožnikov je bila poslana v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v delu, glede katerega tožeči stranki v sporu nista zmagali (1. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP). Po pravnomočno zavrnjenem delu zahtevka (po sodbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. P 143/98 z dne 28.12.1998) ostaja sporen le še tožbeni zahtevek na plačilo preživnine, zvišane na 9.000,00 SIT za vsakega od tožnikov, in ne tožbeni zahtevek na plačilo preživnine, zvišane na 10.000,00 SIT, kot se to zatrjuje v pritožbi. Po določbi 5. odst. 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l.SRS št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami) sme sodišče po predlogu prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti z dogovorom iz 130. člena tega zakona ali s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo vse ugotovljene spremenjene okoliščine na strani tožnikov in njunih staršev, ki jih je v izpodbijani odločbi tudi navedlo. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ki se zatrjuje v pritožbi, to je, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno raziskalo vse okoliščine spora, te pa je tudi pravilno pravno ocenilo. Tako je sodišče prve stopnje pri izpodbijani odločitvi upoštevalo, da se tožnika sedaj šolata izven kraja bivanja, zato drugačnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Ugotovilo je tudi potrebe otrok, ki jih je v skladu z zatrjevanji tožnikov in njune matere tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo na 40.000 SIT na mesec (za vsakega tožnika), pri čemer ugotovitve sodišča prve stopnje v tej smeri pritožnika niti ne izpodbijata. V zadostni meri pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi spremembo okoliščin po določitvi preživnine na strani matere in pri tem pravilno upoštevalo tudi dodatke in štipendije, ki jih prejemata tožnika oziroma družina, v kateri živita. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da tožnik Ma. prejema štipendijo v znesku 24.918,60 SIT mesečno, tožnik Mi. pa štipendijo v znesku 24.518,60 SIT mesečno, da se prvi vozi v šolo z avtobusom, za kar plača 11.200,00 SIT mesečno, drugi pa živi v dijaškem domu, za katerega je potrebno plačati 26.230,00 SIT mesečno, in glede na to, da družina, v kateri tožnika živita, prejema denarni dodatek v višini 54.098,50 SIT mesečno in otroški dodatek za štiri otroke v znesku 67.500 SIT mesečno, je namreč treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pri izpodbijani odločbi vsekakor upoštevalo slabše finančne razmere na strani matere tožnikov. Ob ugotovljenih potrebah tožnikov, ki jih v pretežni meri pokrivajo otroški dodatek, denarni dodatek družine, štipendija tožnikov in preživnina toženca po delni ugoditvi zahtevku, je namreč višina prispevka matere, ki je svoja otroka prav tako kot njun oče tudi dolžna preživljati, povsem primerna. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tako prvostopno sodišče pravilno materialnopravno zaključilo, da spremenjene okoliščina upravičujejo zvišanje preživnine le delno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje tožnikov na to, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka uporabiti določbo 3. odst. 154. člena ZPP. Po tej določbi lahko sodišče odloči, da mora ena stranka drugi povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, glede katerega niso nastali posebni stroški. V postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki namreč odloči senat o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen ZPP). Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je v konkretnem primeru primerno in v skladu z načelom pravičnosti treba uporabiti določbo 1. odst. 154. člena ZPP, ki načelno pri povrnitvi stroškov pravdnega postopka uzakonja kriterij uspeha v postopku. Tožnika namreč s svojim zahtevkom nista v celoti uspela, prav tako pa nista uspela v tolikšnem delu, da zaradi zavrnitve dela tožbenega zahtevka tožencu niso nastali posebni stroški (v smislu 3. odst. 154. člena ZPP), kar se zatrjuje v pritožbi. Glede na to je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (po 323. členu ZPP). Pritožbeno sodišče namreč tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je po določbi 2. odst. 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. O predlagani oprostitvi sodnih taks pa bo moralo sodišče v nadaljevanju postopka še odločati. Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje na naroku z dne 29.11.1999 (list. št. 70 v spisu), da sta obe stranki predlagali taksno oprostitev, namreč ne more nadomestiti odločbe iz 1. odst. 169. člena ZPP, pa čeprav je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje očitno imela za posledico dejansko oprostitev plačila sodnih taks (brez izdaje sodne odločbe). Odločitev o pritožbenih stroških vsebuje že odločitev o zavrnitvi pritožbe tožnikov, ki morata sama kriti svoje stroške tega postopka, saj z vloženo pritožbo nista uspela.