Jedro

Vdova delavca, ki se je smrtno ponesrečil pri delu je upravičena do odškodnine zaradi izgube preživljanja, čeprav ji mož pred smrtjo še ni dajal preživljanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino zaradi izgubljenega preživljanja po njenem možu, ki se je leta 1987 smrtno ponesrečil pri delu pri prvotoženi stranki. Odločilo je, da mora ta tožnici plačati za čas od 1.9.1993 do 31.12.1993 po 16.000,00 SIT mesečno, v letu 1994 po 20.000,00 SIT, v letu 1995 po 25.000,00 SIT, v letu 1996 po 27.000,00 SIT, v letu 1997 pa po 31.000,00 SIT mesečno, skupno torej 1.300.000,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti navedenih mesečnih zneskov, kakor tudi pravdne stroške 299.865,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo, v celoti pa je zahtevek zavrnjen zoper tretjo toženko, ki ji mora tožnica povrniti 9.315,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovljeno je še (s sklepom), da je tožba zoper drugotoženo stranko umaknjena, tožnica ji mora zato povrniti 36.590,00 SIT pravdnih stroškov. Proti sodbi se pritožuje prva toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se v obsodilnem delu spremeni tako, da se zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Meni, da temelja za odškodnino ni, saj so bila v decembru 1992 s sklepom upravnega odbora ukinjena vsa delovna mesta, delavci pa s 1.1.1993 razporejeni v novoustanovljene družbe, vendar jih je pri tem več kot tretjina ostalo brez zaposlitve. Verjetnost, da bi pokojni tožničin mož dobil delo v družbi, ki je zaposlila le 20% delavcev pritožnice, ne daje podlage za odločitev o upravičenju tožnice do zahtevane odškodnine. Ni namreč jasno, koliko bi bil njen mož k njenemu preživljanju sposoben prispevati. Neustrezna pa je primerjava dohodka na fiktivnem delovnem mestu, ki s pokojnikovim nima nobene zveze. Premalo razjasnjena so ostala tudi dejstva o tožničini nezaposlenosti, zlasti o tem, ali ji je delo prenehalo po njeni krivdi oziroma volji. Po rodbinskih predpisih bi namreč preživljanje od svojega zakonca lahko zahtevala le, če brez svoje krivde ni zaposlena. Sporno nadalje ostaja, ali mora preživljanje obstajati že v trenutku smrti preživljalca, ali pa lahko potreba nastopi kasneje. Ne glede na vse to pa toženka meni, da sodišče ni izvedlo nobenih dodatnih dokazov, da bi ugotovilo višino vseh koristi, ki izhajajo iz škodnega dogodka in bi na podlagi teh prejemkov ustrezno zmanjšalo odškodninsko obveznost. Tožničini otroci namreč od toženke prejemajo mesečno rento, obenem pa tudi družinsko pokojnino. Izplačilo rente, ki je bila prisojena otrokom v zadevi P 216/88 nikakor ne more biti podlaga za odločitev, da tožnici sami pripada 40% dohodka, ki bi ga ustvaril pokojnik. Višine izgubljenega prživljanja namreč ni mogoče ocenjevati izključno na podlagi potreb, pač pa je škodo potrebno ugotoviti na podlagi realnih zneskov, s katerimi bi pokojni dejansko mogel prispevati k preživljanju tožnice. Napačna je končno še odločitev o stroških postopka, ker ne upošteva skrčenega tožbenega zahtevka. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritožba je utemeljena. V zvezi s temeljem pritožničine odškodninske odgovornosti do tožnice zaradi njenega izgubljenega preživljanja so prvostopenjske ugotovitve in razlogi po presoji pritožbenega sodišča sprejemljivi. Ker gre pri določanju tovrstne odškodnine v vsakem primeru za fikcijo situacije, v kateri bi bil pokojni še živ, pač mora zadoščati velika stopnja verjetnosti glede nadaljevanja njegove zaposlitve in z njo povezanih dohodkov. Ob nesporno ugotovljenih strokovnih in osebnih kvalitetah tožničinega pokojnega moža je tako vsekakor ustrezna domneva, da bi kljub reorganizaciji tožene stranke delovno mesto obdržal s primerjalno ugotovljenimi dohodki. V skladu z izoblikovano sodno prakso pa je tudi prvostopenjsko stališče, ki tožnici priznava pravico do odškodnine od takrat dalje, ko je nastopila potreba po njenem preživljanju, čeprav takih okoliščin v času smrti njenega moža še ni bilo in ji torej dejansko preživljanja še ni dajal. Po določbah družinskega prava (čl. 50 ZZZDR) namreč lahko sitaucija, ko tisti od zakoncev, ki brez svoje krivde ni zaposlen, lahko od drugega po njegovih zmožnostih zahteva preživljanje, nastopi kadarkoli. Glede na prepričljive ugotovitve in zaključke prvega sodišča se je tožnica v takih okoliščinah znašla od septembra 1993 dalje. Ob tem tudi ni razloga za dvom o primernosti prvostopenjske ocene in utemeljitve, po kateri je tožnica delo izgubila brez svoje krivde in bi ji torej šlo preživninsko upravičenje po zgoraj navedenem predpisu. Utemeljeno pa pritožba graja prvostopenjsko odločitev o višini tožnici pripadajoče odškodnine. Za pravilen izračun obravnavane škode zaradi izgubljenega preživljanja je namreč potrebno upoštevati vse dohodke, ki jih dejansko prejemajo tožnica in njeni družinski člani ob upoštevanju, da bi del dohodkov porabil tudi zase, in ugotoviti, kolikšen del domnevnih pokojnikovih dohodkov, ki bi jih družini in tožnici lahko namenil, je s tem pokritih. Razlika šele predstavlja realno tožničino prikrajšanje pri njenem preživljanju. Pri oceni, da bi tožnici ostalo kar 40% moževe plače, je prvo sodiče očitno prezrlo družinsko pokojnino, ki jo po izpovedbi tožnice sedaj prejema hčerka, predstavlja pa nedvomno občuten delež nadomestila izpadlih pokojnikovih dohodkov. Sodbo je bilo torej treba razveljaviti, da bo prvo sodišče ob upoštevanju vseh prejemkov tožnice oz. članov njene družinske skupnosti, ki bi jih in kolikor bi jih poleg nje pokojni še preživljal (družinska pokojnina, renta) izračunalo oz. ocenilo dejansko tožničino prikrajšanje, to je realno konkretno izgubo njenega preživljanja in v takem obsegu določilo odškodnino v smislu določil 194. člena ZOR. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP/77.