Jedro

Toženec uporablja sporno stanovanje brez pravnega naslova (58.čl. Stanovanjskega zakona). J. ni pridobil stanovanjske pravice po tedaj veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Ker J. ni bil imetnik stanovanjske pravice, ni mogel skleniti veljavne podnajemne pogodbe s tožencem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti dvosobno stanovanje v L., C. in ga izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je, da je poveljstvo ljubljanske garnizije JLA dne 15.8.1991 dodelilo sporno stanovanje M. J. Ker JLA glede na osamosvojitev Republike Slovenije ni mogla več veljavno razpolagati s stanovanji, dodelitev stanovanja J. ni pravno veljavna in J. ni pridobil stanovanjske pravice. Zato z najemno pogodbo z dne 9.10.1992 ni mogel veljavno oddati stanovanja tožencu. Toženec ne izpolnjuje pogoja iz 149.čl. Stanovanjskega zakona. Zato uporablja stanovanje nezakonito.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je stališče, da tudi če bi se štelo, da je bil J. imetnik stanovanjske pravice, mu je ta prenehala, ko je tožencu oddal celo stanovanje v podnajem. S tem pa je po 76.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih tudi tožencu prenehala pravica, da še naprej uporablja stanovanje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je višje sodišče verjetno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je sodba v nasprotju s spisovnim gradivom in je ni mogoče preizkusiti. Toženec je namreč izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka, da si je J. izgovoril prenočišče v oddanem stanovanju. Toženec je izpovedal tudi, da je bila sklenjena podnajemna pogodba za celo stanovanje. Obe izjavi se med seboj izključujeta. Meni, da je treba upoštevati izjavo, da si je J. zadržal pravice na stanovanju in da torej ni bilo oddano celo stanovanje. Zaradi neskladnosti med vsebino najemne pogodbe in izjavo toženca bi bilo treba toženca ponovno zaslišati. Sklicuje se še na svoje pritožbene navedbe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da J. ni pridobil stanovanjske pravice na spornem stanovanju, ker dodelitev stanovanja s strani organov JLA po osamosvojitvi Republike Slovenije ni imela pravnih učinkov. Sodbi prve in druge stopnje pa v zvezi z ugovori tožene stranke ugotavljata še, da je J. oddal tožencu celo stanovanje. Ta ugotovitev temelji na pismeni najemni pogodbi z dne 9.10.1992, na katero se je skliceval toženec, in na njegovi izpovedbi na glavni obravnavi dne 15.1.1996. V obrazložitvi obeh sodb ni nobenega neskladja med vsebino navedene listine in vsebino zapisnika o zaslišanju toženca kot stranke in tem, kar sodbi o pogodbi in toženčevi izpovedbi navajata v svojih razlogih. Vsebina listine in vsebina izpovedbe je točno povzeta v obeh sodbah. Revizijski očitek v zvezi s tem ni utemeljen. Revizija v resnici izpodbija dokazno oceno, ko se zavzema, da bi sodišče toženčevo izpovedbo o tem, da si je J. izgovoril prenočišče, razlagalo tako, kot da si je zase pridržal del stanovanja in ga tožencu ni oddal v celoti. S tem izpodbija ugotovitev, da je bilo predmet najemne pogodbe celo stanovanje. To pa se nanaša na dejansko stanje, ne pa na očitano kršitev določb pravdnega postopka. Pravilnosti dokazne ocene revizijsko sodišče ne presoja, ker določba 3. odst. 385.čl. ZPP izključuje ta revizijski razlog.

Toženec uporablja sporno stanovanje brez pravnega naslova (58.čl. Stanovanjskega zakona). J. ni pridobil stanovanjske pravice po tedaj veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. To je bistveno. Ker J. ni bil imetnik stanovanjske pravice, ni mogel skleniti veljavne podnajemne pogodbe s tožencem. Vse ostalo, kar ugotavlja sodba druge stopnje, pomeni le odgovor na toženčeve pritožbene navedbe in pojasnjuje, da bi tudi po določbah prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih toženec uporabljal sporno stanovanje brez pravnega naslova.

Tožena stranka se v reviziji brez kakršne koli vsebinske navedbe sklicuje še na svojo pritožbo. Tega revizijsko sodišče ne more upoštevati. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo. Dovoljena je samo ob izpolnjenih predpostavkah, ki jih določa ZPP v 382. členu. Revizijski razlogi so posebej določeni v 385.členu in niso enaki, kot so pritožbeni razlogi po 353.čl. ZPP. V obravnavanem primeru je tožena stranka vložila pritožbo samo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Prav iz tega razloga pa revizije ni mogoče vložiti (3. odst. 385.čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče sklicevanja na pritožbene navedbe ni upoštevalo.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).