Jedro

Zmotna je ocena, da bi pogojna obsodba predstavljala ustrezno kazensko sankcijo. Sodišče prve stopnje se je namreč utemeljeno odločilo za izrek prostostne kazni. Pravilno je upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo ter je, glede na dejstvo, da je bil zaradi istovrstnih kaznivih dejanj že večkrat pravnomočno obsojen, utemeljeno zaključilo, da pogojna obsodba kot sankcija opozorilne narave ne bi dosegla svojega namena.

Izrek

I. Pritožba obdolženega J. J. se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lenartu je s sodbo V K 53059/2017 z dne 25. 5. 2018 obdolženega J. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu določilo kazen sedem mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena v zvezi s 3. točko tretjega odstavka 53. člena KZ-1 je obdolžencu, upoštevaje kazen sedem mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru V K 31333/2014 z dne 24. 9. 2015, ki je postala pravnomočna 28. 6. 2016, ter kazen, določeno s sodbo V K 53059/2017, izreklo enotno kazen eno leto zapora. Glede kazni, ki jo je po sodbi V K 31333/2014 že prestal, je odločilo, da se mu všteje v izrečeno enotno kazen zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec z laično pritožbo smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da mu „dovoli brezplačno pravno pomoč“ oziroma da mu pritožbo napiše odvetnik ter da ga oprosti plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec v pritožbi navaja, da je bil popolnoma po krivici obsojen ter da mu bo pritožbo napisal odvetnik, ki naj mu ga dodeli sodišče v okviru brezplačne pravne pomoči, sam pa jo je vložil le zato, da bi zavaroval rok za pritožbo.

5. Obdolženec s pritožbo, v kateri navaja zgolj, da je bil po krivici obsojen, za takšno trditev pa ne navaja nobenih argumentov, ne more uspeti. Z napadeno sodbo je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen, sodišče prve stopnje je nato izdalo pisno sodbo z obrazložitvijo in pravnim poukom, s katerim je obdolženca poučilo, da je zoper sodbo dovoljena pritožba, ki jo je potrebno vložiti pisno v dveh izvodih pri Okrajnem sodišču v Mariboru v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe ter da če bo pritožba poslana priporočeno po pošti, velja dan oddaje pritožbe na pošto za dan oddaje pritožbe sodišču, sodbo pa je obdolženec prejel 7. 9. 2018, ko mu je bila osebno vročena na sodišču, kot je razvidno iz uradnega zaznamka v spisu (list. št. 147). Pritožbo je nato v zakonskem roku vložil, a je v njej navedel le, da je bil po krivici obsojen, te trditve pa ni obrazložil. Ker pritožba ni obrazložena, jo je bilo potrebno v tem delu kot neutemeljeno zavrniti. Z navedbo, da vlaga pritožbo zato, da zavaruje rok za vložitev pritožbe, ter s predlogom, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč odvetnika, ki bo sestavil pritožbo, roka za vložitev pritožbe ni mogoče podaljšati. Rok je namreč določen z zakonom (prvi odstavek 366. člena ZKP) in ni podaljšljiv.

6. Glede kazenske sankcije obdolženec v pritožbi navaja, da bi zadostoval izrek pogojne kazni ali družbeno koristno delo ter da je po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru V K 31333/2014 z dne 24. 9. 2015 protipravno prestal zaporno kazen, ker sodba ni bila pravnomočna. Slednja trditev ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, sicer pa je iz podatkov v spisu razvidno, da je navedena sodba postala pravnomočna 26. 8. 2016. Zmotna je ocena, da bi pogojna obsodba predstavljala ustrezno kazensko sankcijo. Sodišče prve stopnje se je namreč utemeljeno odločilo za izrek prostostne kazni. Pravilno je upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo ter je, glede na dejstvo, da je bil zaradi istovrstnih kaznivih dejanj že večkrat pravnomočno obsojen, utemeljeno zaključilo, da pogojna obsodba kot sankcija opozorilne narave ne bi dosegla svojega namena. Navedena okoliščina, da je bil obdolženec že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj ponarejanja listin, za kar so mu bile izrečene pogojne obsodbe, 18. 8. 2016 pa tudi zaporna kazen, kar ga očitno ni odvrnilo od tega, da kaznivo dejanje ponovi, ponovnega izreka pogojne obsodbe tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dopuščala. Pri odmeri kazni je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo navedeno okoliščino, kot olajševalno okoliščino pa je v zadostni meri upoštevalo, da je obdolženec oče mladoletnega otroka, za katerega je dolžan skrbeti. Določilo je ustrezno zaporno kazen, nato pa izreklo primerno enotno kazen ter pravilno vštelo zaporno kazen, ki jo je po prejšnji sodbi že prestal. Obdolženec se v pritožbi zato neutemeljeno zavzema za izrek pogojne obsodbe, prav tako pa ni razlogov za izrek milejše zaporne kazni, kot je bila izrečena. O obdolženčevem predlogu, da namesto zaporne kazni opravi delo v splošno korist, pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku ne odloča. 7. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo (391. člena ZKP).

8. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).