Jedro

Tretji odstavek 53. člena ZKP predstavlja dopolnitev 52. člena ZKP in je glede na zakonsko besedilo namenjen varstvu oškodovanca, saj preprečuje škodo, ki bi mu nastala zaradi nepravilne odločitve, za katero kaznivo dejanje naj se zoper storilca sproži kazenski pregon, saj je razmejitev med uradno pregonljivimi kaznivimi dejanji in kaznivimi dejanji na zasebno tožbo dostikrat težavna. Zasebni tožilec, pogosto tudi pravni laik, ob naznanitvi kaznivega dejanja ni dolžan vedeti, ali gre za dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo ali po uradni dolžnosti, z vložitvijo kazenske ovadbe pa je izrazil svojo voljo za pregon storilca. Zato se, če je oškodovanec podal kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja na zasebno tožbo, šteje ovadba oziroma predlog za pregon za pravočasno zasebno tožbo, če je podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo. Pri tem ni pomembno, v kateri fazi postopka se ugotovi, da se dejanje preganja na zasebno tožbo, saj je rok za vložitev zasebne tožbe, če je oškodovanec vložil pravočasno kazensko ovadbo, varovan in se šteje, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno, torej v šestmesečnem roku, določenem v prvem odstavku 52. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je iz razloga po 3. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo kazenski postopek, ki je bil uveden na podlagi zasebne tožbe zasebnega tožilca A. A. zoper obdolžene B. B., C. B. in D. B. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Odločilo je še, da mora po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zasebni tožilec A. A. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolžencev in potrebne izdatke ter nagrado njihovih zagovornikov.

2.Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca, kot uvodoma navaja, iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijan sklep spremeni tako, da ugovor obdolžencev zavrne in postopek nadaljuje, podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Na pritožbo je po zagovorniku odgovoril obdolženi B. B. in predlagal, da se jo zavrne.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje kazenski postopek zoper obdolžene ustavilo, ker je ocenilo, da so podane okoliščine, ki trajno izključujejo kazenski pregon (3. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Postavilo se je na stališče, da je bila zasebna tožba v nasprotju s prvim odstavkom 52. člena ZKP vložena prepozno, saj je oškodovanec za kaznivo dejanje, storilce in okoliščino, da se dejanje preganja na zasebno tožbo (z)vedel že 5. 11. 2019, tožbo (naslovljeno kot zahtevo za preiskavo) pa je vložil šele 4. 1. 2024, torej bistveno po izteku šest mesečnega roka za vložitev zasebne tožbe. Uporabo tretjega odstavka 53. člena ZKP je odklonilo s pojasnilom, da je določba uporabljiva le v primerih, ko se šele

med

postopkom ugotovi, da gre za dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo.

6.Takšno pravno naziranje je napačno in ga pritožba utemeljeno graja. Prvostopenjsko sodišče se je pri razlagi določbe tretjega odstavka 53. člena ZKP oprlo zgolj na njen jezikovni pomen, ki praviloma sicer predstavlja temeljni razlagalni argument, vendar pa jo dopolnjujejo tudi druge razlage, predvsem teleološka in sistemska razlaga, katerih cilj je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu besedila kot celote.

7.Tako tretji odstavek 53. člena ZKP predstavlja dopolnitev 52. člena ZKP in je glede na zakonsko besedilo namenjen varstvu oškodovanca, saj preprečuje škodo, ki bi mu nastala zaradi nepravilne odločitve, za katero kaznivo dejanje naj se zoper storilca sproži kazenski pregon, saj je razmejitev med uradno pregonljivimi kaznivimi dejanji in kaznivimi dejanji na zasebno tožbo dostikrat težavna.

1

Zasebni tožilec, pogosto tudi pravni laik, ob naznanitvi kaznivega dejanja ni dolžan vedeti, ali gre za dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo ali po uradni dolžnosti,

2

z vložitvijo kazenske ovadbe pa je izrazil svojo voljo za pregon storilca. Zato se, če je oškodovanec podal kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja na zasebno tožbo, šteje ovadba oziroma predlog za pregon za pravočasno zasebno tožbo, če je podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo. Pri tem ni pomembno, v kateri fazi postopka se ugotovi, da se dejanje preganja na zasebno tožbo,

3

saj je rok za vložitev zasebne tožbe, če je oškodovanec vložil pravočasno kazensko ovadbo, varovan in se šteje, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno, torej v šestmesečnem roku, določenem v prvem odstavku 52. člena ZKP.

8.Po navedenem je za presojo pravočasnosti zasebne tožbe zasebnega tožilca A. A. bistveno, ali je bila kazenska ovadba (oziroma predlog za pregon) vložena v roku za vložitev zasebne tožbe. Če je bila, se šteje, da je bila tudi zasebna tožba vložena pravočasno.

9.Iz gradiva kazenskega spisa izhaja, da je oškodovanec 6. 11. 2019 na policijski postaji Črnomelj podal predlog za pregon za dejanje, ki se je zgodilo 5. 11. 2019 in pri katerem naj bi mu njegov tast B. B. in svaka C. B. in D. B. odtujili 80.000 EUR gotovine, ob tem pa naj bi mu tudi grozili. To dejanje se je sprva kot enotno kvalificiralo kot kaznivo dejanje roparske tatvine po drugem odstavku 207. člena KZ-1, vendar je kasneje okrožna državna tožilka v zvezi s tatvino gotovine policiji dala usmeritve, da se to dejanje pravno kvalificira kot kaznivo dejanje velike tatvine po tretjem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 205. člena KZ-1. Zaradi določila 224. člena KZ-1, ki govori o pregonu, kadar je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem in dejstva, da je bil oškodovanec A. A. v svaštvu z vsemi tremi obdolženimi, je bilo ugotovljeno, da se to dejanje preganja na zasebno tožbo. Glede preostalih očitkov se je postopek nadaljeval po uradni dolžnosti.

10.Kot nadalje še izhaja iz procesnega gradiva, je pooblaščenec zasebnega tožilca na Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu dne 20. 11. 2023 naslovil poziv, da se tožilstvo glede tatvine gotovine ni izreklo in naj zato postopa po določbah ZKP. Državna tožilka je po prejemu te vloge kazensko ovadbo v tem delu zavrgla z obrazložitvijo, kot jo je pred tem podala policiji, in sicer da tatvina gotovine izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 205. člena KZ-1 in zaradi razmerja med strankami ne gre kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.

11.Pritožnik pri tem pravilno poudarja, da je bil oškodovanec (šele) tedaj seznanjen z odločitvijo tožilstva o spremembi pravne kvalifikacije. Do takrat mu je bilo na podlagi opredelitve dejanja ob prijavi kaznivega dejanja znano le, da se to kvalificira kot kaznivo dejanje roparske tatvine po 207. členu KZ-1, ki pa ni zajeto v 224. členu KZ-1 in se pregon zanj začne po uradni dolžnosti. Zasebni tožilec tako do prejema odločitve tožilstva ni vedel za spremembo kvalifikacije in je bil šele ob zavrženju kazenske ovadbe seznanjen s takšnim postopanjem in z razlogi zanj.

12.Državni tožilec mora, ko zavrže kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja, za katerega se storilec ne preganja po uradni dolžnosti, temveč se preganja na zasebno tožbo, o zavrženju in razlogih zanj obvestiti oškodovanca (prvi odstavek 161. člena ZKP). Po določbi drugega odstavka 60. člena ZKP ima oškodovanec (kamor sodi tudi zasebni tožilec), pravico začeti oziroma nadaljevati pregon v 30 dneh, odkar je prejel sporočilo državnega tožilca o zavrženju kazenske ovadbe.

13.Sklep o zavrženju kazenske ovadbe je bil zasebnemu tožilcu vročen 6. 12. 2023, zahtevo za preiskavo, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot zasebno tožbo (6. točka izpodbijanega sklepa) pa je po pooblaščencu vložil 4. 1. 2024, torej znotraj 30 dnevnega roka. V njej obdolženim očita, da so mu na predrzen način odtujili 80.000 EUR gotovine. To dejanje je naznanil 6. 11. 2019, le dan po dogodku. Zasebna tožba je bila zato vložena pravočasno v šest mesečnem roku iz prvega odstavka 52. člena ZKP, saj je glede na določbo tretjega odstavka 53. člena ZKP zasebni tožilec podal predlog za pregon v roku, ki je predpisan za vložitev zasebne tožbe.

14.Po navedenem je odločitev sodišča prve stopnje, da se zasebna tožba ne dopusti in kazenski postopek ustavi, nepravilna. Ker je pritožba zasebnega tožilca utemeljena, ji je višje sodišče ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Glede na takšno odločitev je razveljavilo tudi odločbo o stroških kazenskega postopka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

-------------------------------

1

Sodba VSRS I Ips 291/2001 z dne 9. 6. 2003, I Ips 46603/2012-100 z dne 10. 12. 2015.

2

Sodba VSRS I Ips 49974/2013-54 z dne 10. 9. 2015.

3

Sodba VSRS I Ips 46603/2012-100 z dne 10. 12. 2015.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 52, 53, 53/3, 60, 161, 161/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.