Jedro

Pravnomočna sodba prvostopenjskega (in pritožbenega) sodišča v tem individualnem delovnem sporu (v katerem se je presojala zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti), se opira na dokončno odločbo ZPIZ, ki je bila kasneje v socialnem sporu odpravljena (s pravnomočno sodbo). Kadar se sodna odločba opira na sodbo ali odločbo, izdano v drugem postopku, ima lahko sprememba, razveljavitev ali odprava takšne odločbe bistveno vlogo in vpliv na odločitev v pravdi. Zato je v obravnavanem primeru obnovitveni razlog iz čl. 394/1-9 ZPP podan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: - ugodilo predlogu tožnika za obnovo (pravnomočno zaključenega) postopka z dne 25. 10. 2011 (I. točka izreka sklepa); - razveljavilo sodbo Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 338/2009 z dne 10. 1. 2011, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 2011 (II. točka izreka sklepa) ter - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.156,08 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po poteku tega roka do plačila (III. točka izreka sklepa).

Zoper navedeni sklep se pritožujeta tožena stranka in njen stranski intervenient iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa poleg tega uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in zavrne predlog za obnovo postopka oziroma da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravna podlaga za obnovo postopka 9. točka 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP), ki določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če se sodna odločba opira na drugo sodno odločbo in na odločbo kakšnega drugega organa, ta odločba pa je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena oz. odpravljena. Takšno stališče je pravno zmotno, ker v konkretnem primeru tožeči stranki ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ampak zato, ker tožeča stranka brez utemeljenega razloga ni želela podpisati ponujene pogodbe o zaposlitvi zaradi premestitve na drugo delovno mesto, ki ji ga je bila tožena stranka dolžna ponuditi na podlagi 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 16/1999 in nasl., ZPIZ-1) in ga je skladno s četrto alineo 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) tudi ponudila. Po določbi tretjega odstavka 101. člena ZPIZ-1 je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove vezana na dokončno odločbo o priznanju pravice na podlagi invalidnosti in ne na pravnomočno odločbo. To pomeni, da je za delodajalca zavezujoča dokončna odločba, s katerim so zavarovancem priznane pravice, dokončno odločbo pa je tožena stranka nedvomno spoštovala. Do navedb tožene stranke s tem v zvezi se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, pri odločanju pa je napačno uporabilo materialno pravo oz. ga sploh ni uporabilo, v posledici pa je tudi dejansko stanje ugotovilo zmotno oz. nepopolno. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr. št. I Ps 563/2009 sploh ni bila udeležena in z njim ni bila seznanjena, pa tudi sicer v konkretnem postopku sploh ni bila pasivno legitimirana, glede na to, da tožena stranka na podlagi pravilno izvedenega postopka ni bila več delodajalec tožeče stranke. Pravnomočna sodba v tej zadevi zato tožene stranke ne veže in je tudi ni dolžna izvrševati, nedvomno pa ne pomeni drugačne rešitve predhodnega vprašanja v odnosu do tožene stranke kot delodajalca. Tožena stranka je tudi opozorila, da je bila tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodbe napotena, da se je dolžna prijaviti pri Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, toženi stranki pa s pravnomočno sodbo niso bile naložene nobene obveznosti. V času, ko je sodba postala pravnomočna, tožeča stranka ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tudi iz tega razloga ni podan obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP. Bistveno je, da tožeča stranka samo na podlagi lastne volje, ker ni hotela sprejeti nove pogodbe o zaposlitvi, ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Napačna in protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v postopku presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo nove pogodbe z dne 28. 7. 2009 svojo odločitev oprlo na dokončno odločbo ZPIZ z dne 2. 2. 2009 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 29. 9. 2o08. To ni točno in tudi ni navedeno v sodbi prvostopenjskega sodišča, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo nove, saj je tako v sodbi sodišča prve stopnje kot tudi v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 201, s katero je bila odločitev prvostopenjskega sodišča potrjena, navedeno, da je odločitev oprta na določbe ZDR, ZPIZ-1, ZZRIZ in ZOFVI. Nepravilna in v neskladju z odvetniško tarifo je tudi odmera stroškov postopka, saj je sodišče pavšalno določilo punktum in napačno upoštevalo vrednost spornega predmeta 10.559,72 EUR (kar naj bi bil šestkratnik bruto plače po pogodbi o zaposlitvi).

Enako kot tožena stranka tudi stranski intervenient v pritožbi izpostavlja, da v predmetni zadevi tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi invalidnosti, pač pa zaradi njegove opustitve, ker ni želel podpisati ponujene pogodbe o zaposlitvi zaradi premestitve na drugo delovno mesto in se sklicuje na 101. člen ZPIZ-1 ter četrto alineo prvega odstavka 88. člena ZDR. V prvotnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo z dokončno odločbo ZPIZ z dne 29. 9. 2008 odločeno o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami ter o dolžnosti delodajalca – tožene stranke, da takšno premestitev realizira, saj je v skladu s to dokončno odločbo „delodajalec dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do premestitve“. Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 563/2009 ne pomeni drugačne rešitve predhodnega vprašanja v odnosu do tožene stranke kot delodajalca, saj je sodišče, čeprav je odpravilo odločbi Območne enote A. in ZPIZ, samo na novo uredilo sporno razmerje. Iz te sodbe izhajajo vse pravice tožnika iz naslova varstva pravic iz invalidskega zavarovanja, ki jih ni mogoče širiti, s to sodbo pa sodišče delodajalcu ni naložilo nobene obveznosti, zato za prerazporeditev tožnika ni nobene pravne podlage, nikakor pa tega ni mogoče naložiti toženi stranki v nobenem drugem pravdnem postopku.

Tožeča stranka v odgovoru na obe pritožbi predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega sklepa. Pri tem izpostavlja, da je bistvo, ki ga obe pritožbi „namerno“ pozabljata, da tožena stranki tožeči ni ponudila ustrezne zaposlitve, kar se je izkazalo v socialnem sporu in v sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 563/2009, ki je postala pravnomočna 6. 10. 2011. Posledica ponujenega neustreznega dela je nezakonitost takšne ponudbe, ki ne sme iti v breme tožeče stranke s statusom invalida. Zato tožeči stranki ni mogoče očitati, da ni želela podpisati pogodbe o zaposlitvi na drugo delovno mesto brez utemeljenega razloga, neutemeljen pa je tudi očitek, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje po njeni volji. Delo na neustreznem delovnem mestu bi lahko imelo za posledico poslabšanje zdravstvenega stanja. V socialnem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da tožeča stranka ni sposobna delati 8 ur dnevno, odrejen ji je bil polovični delovni čas od 11. 9. 2008 dalje, v preostanku pa pravica do delne invalidske pokojnine.

V odgovoru na pritožbo stranskega intervenienta tožena stranka navaja, da se z vsebinskimi navedbami v pritožbi v celoti strinja.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v svoji pritožbi smiselno uveljavlja tožena stranka zlasti z navedbami, da se sodišče prve stopnje do nekaterih njenih navedb in stališč ni opredelilo. Pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena. Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in nima bistvenih pomanjkljivosti. Navedbe tožene stranke o tem, da tožena stranka ni bila stranka v postopku oz. da ni bila seznanjena s postopkom v socialnem sporu (v katerem, kot sama poudarja, ne bi bila pasivno legitimirana, ker v času spora ni bila več delodajalec tožnika), kakor tudi v navedbe v zvezi z vsebino sodbe, izdane v socialnem sporu, vezanostjo tožene stranke kot delodajalca na dokončno in ne na pravnomočno odločbo ZPIZ, ter navedbe o tem, da pravnomočna sodba opr. št. I Ps 563/2009 tožene stranke v ničemer ne zavezuje, za odločitev o predlogu za obnovo postopka vsekakor niso bistvene, saj se ne nanašajo na odločilna dejstva. Zato obrazložitev izpodbijanega sklepa ni pomanjkljiva, če se prvostopenjsko sodišče do teh navedb ni podrobneje opredeljevalo, zlasti ker je iz razlogov o odločilnih dejstvih v izpodbijanem sklepu mogoče razumeti, da je sodišče prve stopnje vse navedene ugovore (pravilno) štelo za bistvene. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka v bistvu izraža nestrinjanje s pravno presojo prvostopenjskega sodišča v tej zadevi oziroma uveljavlja druga dva pritožbena razloga, zlasti zmotno uporabo materialnega prava, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, pa tudi dejansko stanje glede odločilnih dejstev je ugotovilo pravilno in popolno.

Tožnik je v predlogu za obnovo pravnomočno končanega postopka uveljavljal obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP, po kateri se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena.

V obravnavanem, pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu, je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo nove, o čemer je bilo odločeno s sodbo opr. št. Pd 338/2009 z dne 10. 1. 2011, tako da je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi skupaj z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom zavrnjen kot neutemeljen, to odločitev pa je na tožnikovo pritožbo potrdilo Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 2011. V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila odločitev sodišč v citiranih sodbah oprta na dokončno odločbo ZPIZ št. I-1052148 z dne 2. 2. 2009 (A9) v zvezi z odločbo ZPIZ št. 21-1.052.148 z dne 29. 9. 2008 (A10), na podlagi katerih se je tožnik razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z ročnim premeščanjem bremen do 9 kg, fleksija trupa z rotacijo v optimalnih sklepnih kotih (30 %) s polnim delovnim časom od 11. 9. 2008 dalje. Toženi stranki kot delodajalcu pa je bilo naloženo, da je dolžna tožniku zagotoviti pravico do premestitve. Z navedenima odločbama je bilo ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „učitelj športne vzgoje“, zmožen pa je za delo na drugem delovnem mestu v svojem poklicu z omejitvami. Na podlagi navedene dokončne odločbe ZPIZ je bila tožniku podana odpoved iz razloga invalidnosti, to je iz razloga po četrti alinei prvega odstavka 88. člena ZDR, ki med razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov (to pa je v obravnavanem primeru določba 101. člena ZPIZ-1). O tem ni nobenega dvoma. Zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe obeh pritožnikov, da tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga invalidnosti.

Isto velja za pritožbene navedbe, da se pravnomočna sodba prvostopenjskega (in pritožbenega) sodišča v tem individualnem delovnem sporu ne opira na dokončno odločbo ZPIZ – v takšnih primerih, kot je obravnavani, delodajalec ponudi delavcu novo pogodbo o zaposlitvi prav na podlagi dokončne odločbe ZPIZ, ki zavarovancu priznava pravico do premestitve. Ponudba nove pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku, za delovno mesto učitelja v podaljšanem bivanju je, kot izhaja iz podatkov v spisu, temeljila na citirani dokončni odločbi ZPIZ, s katero je bilo ugotovljeno, da za delovno mesto učitelja športne vzgoje z omejitvami tožnik ni zmožen. Vendar pa se je kasneje, v socialnem sporu, izkazalo, da ponujeno delo za tožnika ni bilo ustrezno (zaradi česar ni mogoče šteti, da je podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi odklonil iz neutemeljenih razlogov, kot meni tožena stranka), glede na pravice na podlagi invalidnosti, ki so bile tožniku priznane s pravnomočno sodbo opr. št. I Ps 563/3009 z dne 7. 9. 2011. Res je sicer, da je podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po citiranih določbah ZDR in ZPIZ-1 dokončna odločba ZPIZ o priznanju pravic na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in da mora delodajalec dokončno odločbo izvršiti v skladu s predpisi, ki urejajo invalidsko zavarovanje (101. člen ZPIZ-1). Če pa je dokončna odločba ZPIZ kasneje v socialnem sporu odpravljena (s pravnomočno sodbo, tako kot v obravnavanem primeru), odpade tudi podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo nove. Tudi iz navedenega je razvidno, da se citirana pravnomočna sodba, izdana v tem individualnem delovnem sporu, opira na dokončne odločbe ZPIZ, kar velja za vse primere, ko se v individualnem delovnem sporu presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Kadar se sodna odločba opira na sodbo ali odločbo, izdano v drugem (npr. upravnem) postopku, ima lahko sprememba, razveljavitev ali odprava takšne odločbe bistveno vlogo in vpliv na odločitev v pravdi. Zato je tudi v obravnavanem primeru uveljavljani obnovitveni razlog podan. V kolikšni meri pa odprava dokončne odločbe ZPIZ vpliva na odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, pa je predmet presoje v nadomestitvenem postopku, v katerem se bodo presojale tudi vse okoliščine, ki jih izpostavljata obe pritožbi, kar velja zlasti za vprašanje vezanosti tožene stranke na pravnomočno sodbo v socialnem sporu ter vprašanje, kakšne obveznosti so s pravnomočno sodbo v socialnem sporu v invalidski zadevi naložene toženi stranki kot delodajalcu. Zato so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da v socialnem sporu ni bila udeležena in da je navedena sodba ne zavezuje, v tej fazi postopka, ko je sodišče odločilo le o dovolitvi obnove, pravno nepomembne.

V obravnavani zadevi je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo I Ps 563/2009 z dne 7. 9. 2011, ki je postala pravnomočna dne 6. 10. 2011, odpravilo obe citirani odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, to je „učitelj športne vzgoje“ s polovico polnega delovnega časa in pravico do delne invalidske pokojnine od 11. 9. 2008. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je predlog za obnovo postopka pravočasen (5. točka 396. člena ZPP) in dovoljen (drugi odstavek 395. člena ZPP) in da je podan obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP. V skladu z določbami 400. člena ZPP je pravilno odločilo in dovolilo obnovo postopka ter razveljavilo v prejšnjem postopku izdano sodbo Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 338/2009 z dne 10. 1. 2011 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 285/2011 z dne 13. 5. 2011. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ki so odmerjeni v skladu z določbami 154. in 155. členom ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT), pravilno pa je določena tudi vrednost spornega predmeta v višini šestih bruto plač po pogodbi o zaposlitvi.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

Tožena stranka in stranski intervenient s pritožbama nista uspela, zato sama krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Odgovor tožeče stranke na pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Iz tega razloga tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbi.