Up-454/09

7. 6. 2010

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Miroslav Vorobec, Jesenice, ki ga zastopa Marjana Verstovšek, odvetnica v Ljubljani, na seji 7. junija 2010

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3144/2008 z dne 14. 1. 2009 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 1977/2006 z dne 23. 4. 2008 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo tako pritožnikov primarni kot tudi njegov podredni zahtevek, s katerima je uveljavljal povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da je treba utemeljenost odškodninskega zahtevka, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 – v nadaljevanju ZVPSBNO) pritožnikovega položaja ne ureja, presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. To pomeni, da morajo biti za priznanje pravične denarne odškodnine izkazani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Pritožnikov zahtevek je bil zavrnjen, ker po oceni sodišč ravnanju sodišča v konkretnem postopku, ki naj bi po zatrjevanju pritožnika trajal nerazumno dolgo, ni mogoče očitati protipravnosti in ker naj pritožnik tudi ne bi izkazal, da bi trpel duševne bolečine.

2.Pritožnik uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave. Višjemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb, da je za zastopanje v spornem postopku pooblastil odvetnico in ne sindikata, niti do navedb, da plačevanje odvetniških storitev z zastopanjem ni imelo zveze. Višje sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do njegovih navedb, da bi bilo treba za presojo, ali je odvetnica prosila za odlog tudi v njegovi zadevi, pogledati v spis, v katerem takšnega zaprosila ni. Prav tako naj se Višje sodišče ne bi opredelilo do pritožnikovih očitkov o nejasnosti prvostopenjskega stališča, da zaradi reševanja spornih primerov po vzorčnem postopku ni podano protipravno ravnanje, če pa veljavna zakonodaja vzročnega postopka ni urejala. Dolžnost opredelitve naj bi Višje sodišče opustilo tudi v zvezi s pritožnikovimi očitki, da kot laik ni razlikoval med stečajnim in pravdnim postopkom. Pritožnik tudi meni, da sta izpodbijani sodbi očitno napačni. Meni, da bi moralo sodišče šteti nepremoženjsko škodo za dokazano, glede na to, da tožena stranka njegovim navedbam o duševnem trpljenju ni nasprotovala. Očitno napačno naj bi bilo zato stališče, da škode ni dokazal. Očitno napačno naj bi bilo tudi stališče o razumnosti ravnanja delovnega sodišča, ker naj bi se to odločilo sporne primere reševati po vzorčnem postopku. Kvalificirano napačnost pritožnik očita tudi sklepu sodišč, da je sam predlagal odlog obravnavanja sporne zadeve. Sodišči naj bi odškodninsko odgovornost države tudi napačno presojali na podlagi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ), namesto neposredno na podlagi Ustave in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnik poudarja, da po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) že zgolj objektivno dejstvo nerazumno dolgega sodnega postopka zadošča za priznanje pravične denarne odškodnine. Zato bi moralo po pritožnikovem mnenju tudi v njegovem primeru za ugoditev zahtevku zadoščati že objektivno dejstvo, da je postopek trajal nerazumno dolgo. Ocena sodišč, po kateri ni izkazal, da je trpel duševne bolečine, naj bi bila tudi sicer napačna. Pritožnik poudarja, da je odgovornost države za nerazumno dolgo trajanje sodnega postopka objektivna. Meni, da bi lahko sodišči glede tega vprašanja analogno uporabili ZVPSBNO, še posebej merila iz 4. člena tega zakona. Poleg tega naj bi bila po sodni praksi ESČP država tista, ki mora dokazati, da je zagotovila varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Tega naj tožena stranka v tej zadevi ne bi izkazala. Izpodbijani sodni odločbi naj bi tudi, ne da bi bilo to posebej obrazloženo, odstopali od ustaljene sodne prakse. Pritožnik v dokaz teh navedb prilaga sodne odločbe, ki naj bi bile izdane v identičnih sporih in v katerih je bila tožnikom denarna odškodnina prisojena. V slovenski sodni praksi naj bi tudi sicer obstajali primeri, v katerih naj bi bila tožnikom prisojena odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, in sicer prav tako za škodo, ki je nastala že pred uveljavitvijo ZVPSBNO. Pritožnik še dodaja, da bi bil glede na odločitev sodišč v njegovi zadevi v primeru, če bi zanj že veljal ZVPSBNO, torej če bi bil delovni spor zaključen po 1. 1. 2007, upravičen do pravične denarne odškodnine. Zato meni, da je v ustavno nedopustnem neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, za katere ZVPSBNO velja. Pravna praznina po pritožnikovem mnenju ne bi smela biti razlog za to, da mu odškodnina ni bila prisojena. Poudarja, da je država po 5. členu Ustave dolžna varovati človekove pravice na svojem ozemlju. Ker naj bi mu pravico do denarne odškodnine zagotavljali že Ustava in EKČP, meni, da je v njegovem primeru sporna le še višina odškodnine. Zato meni, da bi lahko Ustavno sodišče sámo spremenilo izpodbijane sodbe in mu prisodilo denarno odškodnino v vtoževanem znesku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi.

B.

3.Pritožnik med drugim trdi, da je bil zato, ker ZVPSBNO njegovega položaja ne ureja, neenakopravno obravnavan pri uresničevanju svoje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave.[1] Prepričan je namreč, da bi bilo v primeru, če bi tudi zanj veljal ZVPSBNO, njegovemu odškodninskemu zahtevku ugodeno.

4.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

5.V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodi tudi pritožnik. Vendar zgolj to sámo po sebi še ne utemeljuje sklepa, da mu je bila zato v konkretnem sodnem postopku kršena ta človekova pravica. Takšen sklep bi bil mogoč le ob ugotovitvi, da mu sodišči v spornem postopku nista zagotovili primerljivo učinkovitega sodnega varstva te pravice, kot bi mu bilo zagotovljeno, če bi tudi zanj veljale pravno upoštevne določbe ZVPSBNO. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Odločitev o zavrnitvi pritožnikovega zahtevka namreč ni utemeljena le na stališču o neobstoju pravno priznane škode, temveč je utemeljena tudi na stališču o neobstoju protipravnega ravnanja. Ker pomeni slednje stališče samostojno, od prvega stališča neodvisno stališče, ki samo zase utemeljuje zavrnitev zahtevka, bi bil sklep, da je bilo z zavrnitvijo pritožnikovega odškodninskega zahtevka ustavno nedopustno poseženo v njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, mogoč le v primeru, če bi bili obe stališči nesprejemljivi z vidika obravnavane človekove pravice. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre.

6.Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je lahko stališče o neobstoju protipravnega ravnanja zaradi zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v primeru, kot je pritožnikov, nesprejemljivo z vidika učinkovitega sodnega varstva te pravice, če presoja sodišč glede tega vprašanja ni skladna s sodno prakso ESČP.[2] Po oceni senata tega presoji sodišč v obravnavanem primeru ni mogoče očitati. Sodišči sta namreč sklep o neobstoju protipravnega ravnanja utemeljili ne le z argumentom, da je postopek "miroval" na pritožnikovo zahtevo, ampak tudi z argumentom o razumnosti odločitve delovnega sodišča, da z obravnavanjem pritožnikove zadeve počaka do rešitve vzorčnih primerov, ter z argumentom, da je tak način dela, čeprav v daljšem časovnem obdobju, pripeljal do pravilne in za pritožnika ugodne rešitve spora. Gre torej za podobne razloge, o (proti)ustavnosti katerih se je v odločbi št. Up-2865/08 z dne 13. 5. 2010 Ustavno sodišče že izreklo.[3] Zato iz enakih razlogov, kot jih je Ustavno sodišče sprejelo v navedeni zadevi, po oceni senata tudi stališču sodišč v tej zadevi, po katerem obstajajo za zastoj postopka pred delovnim sodiščem, čeprav je ta trajal štiri leta in sedem mesecev le na eni stopnji, razumni razlogi, neskladja s pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni mogoče očitati.[4] Ker po obrazloženem že stališče o neobstoju protipravnega ravnanja, ki ni ustavno sporno, samo zase zadošča za zavrnitev pritožnikovega odškodninskega zahtevka, senatu Ustavnega sodišča drugega stališča, na katerem je prav tako utemeljena odločitev sodišč v pritožnikovi zadevi, z vidika obravnavane človekove pravice ni treba preizkušati. Pritožnikov položaj se namreč tudi v primeru, če bi Ustavno sodišče ugotovilo, da je z vidika katere od človekovih pravic nesprejemljivo drugo stališče, ne bi mogel izboljšati. Iz istega razloga senat tudi ni preizkušal drugih očitkov, ki jih pritožnik uveljavlja zoper drugo stališče.

7.Pritožniku torej kljub temu, da sodi v skupino domnevnih oškodovancev, glede katerih je Ustavno sodišče v prehodni ureditvi ZVPSBNO ugotovilo obstoj protiustavne pravne praznine, uresničevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v konkretnem postopku ni bilo ustavno nedopustno omejeno. Zato so neutemeljeni tudi njegovi očitki o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pri uresničevanju te pravice, ki jih pritožnik v postopku pred sodišči tudi sicer ni izčrpal.

8.Pritožnik tudi uveljavlja, da sta sodišči sporno odločitev utemeljili s stališči, ki naj bi bila očitno napačna. Sprejem takšne odločitve pomeni po ustaljeni ustavnosodni presoji kršitev 22. člena Ustave. Vendar v obravnavanem primeru očitno ne gre za tak primer. Sodišči sta namreč vsa za pritožnika sporna stališča utemeljili z razumnimi pravnimi argumenti. To pa zadošča za sklep, da zatrjevana kršitev ni podana.

9.Pritožnik meni, da je do denarne odškodnine upravičen tudi zato, ker med spornim sodnim postopkom ni imel na voljo učinkovitega pospešitvenega pravnega sredstva. Takšno stališče je zmotno. Pritožnik med samim spornim sodnim postopkom učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja res ni imel na voljo, vendar pa mu je bilo to prav zato zagotovljeno naknadno v obliki odškodninskega sodnega varstva te pravice. V okviru odškodninskega postopka pa se je celo izkazalo, da sporni sodni postopek ni trajal nerazumno dolgo. Pritožnik zato pospešitvenih pravnih sredstev niti ni potreboval.

10.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev 26. člena Ustave. Vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Zavrnitev odškodninskega zahtevka zoper državo namreč sáma po sebi še ne more pomeniti kršitve te pravice.[5] Kršitev 26. člena Ustave bi bila podana v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika te pravice nesprejemljivo. Stališče, da mora biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka zoper državo med drugim izkazan obstoj protipravnega ravnanja, očitno ni takšno.

11.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v postopkih pred sodišči poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi bil lahko pomemben pritožnikov očitek, da je bil obravnavan neenako, ker sta sodišči v njegovem primeru brez posebne utemeljitve odstopili od enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar pritožnik tudi s tem očitkom zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni izkazal. Zgolj s sklicevanjem na to, da je bil v njegovem primeru tožbeni zahtevek zavrnjen, v drugih, po dejanskem stanu identičnih oziroma podobnih primerih, pa ne, namreč kršitve 22. člena Ustave še ni mogoče utemeljiti. Pritožnik namreč ne pojasni, katero je tisto pravno stališče, ki naj bi bilo splošno sprejeto v sodni praksi in od katerega naj bi sodišči v njegovem primeru odstopili. Podrobneje sicer pojasnjuje stališče Višjega sodišča iz sodbe št. II Cp 3460/2008 z dne 22. 10. 2008, vendar zgolj z eno sodno odločbo arbitrarnega odstopa od sodne prakse tudi ni mogoče utemeljiti.[6]

12.Kršitev 22. člena Ustave pritožnik utemeljuje tudi z zatrjevanjem, da Višje sodišče ni odgovorilo na vse njegove pritožbene očitke. Vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da je ustavna zahteva po obrazloženosti sodnih odločb v primeru, ko gre za odločbe instančnega sodišča, nižja. To velja še posebej v primeru, ko se Višje sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj natančna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov. V takem primeru namreč ni potrebe, da bi Višje sodišče izčrpno ponavljalo razloge za odločitev.[7] Prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Iz sodbe Višjega sodišča namreč izhaja, da se je to opredelilo do nosilnih očitkov pritožnika, s tem pa je glede na to, da je že sodba sodišča prve stopnje razumna in dovolj obrazložena, zahtevi po obrazloženosti sodnih odločb zadostilo.

13.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev 25. člena Ustave, vendar tega očitka podrobneje ne utemelji. Zato senatu Ustavnega sodišča nanj ni treba odgovarjati.

14.Ker 2., 5. in 8. člen Ustave neposredno ne urejajo človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, z očitki o njihovi kršitvi, ki jih pritožnik prav tako uveljavlja, tudi ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe.

15.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane (1. točka izreka).

16.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Senat je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

17.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

Jan Zobec Predsednik senata

Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72), točka 13.

Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2965/08 z dne 13. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 45/10), točki 7 in 8.

Prim. točke 10 do 12 navedene odločbe.

Prim. točki 13 in 14 navedene odločbe.

Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-2/04 z dne 12. 4. 2005 (OdlUS XIV, 46).

Tako Ustavno sodišče med drugim v sklepu št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002 (OdlUS XI, 128), točka 4.

Tako Ustavno sodišče med drugim v odločbi št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30).