19. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1759/2004 z dne 8. 12. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 3481/2004 z dne 10. 6. 2004 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. "D" II D 19/97 z dne 2. 2. 2003 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zemljiškoknjižna referentka je v zemljiškoknjižni zadevi, začeti po uradni dolžnosti, na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji iz leta 2003 odredila vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja. Z navedeno odločbo je bila namreč odločba o denacionalizaciji iz leta 1994 skupaj s poravnavo, sklenjeno pred upravnim organom, ki je bila izdana v isti zadevi, izrečena za nično in je bila odrejena vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zoper ta sklep je pritožnica vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Navedlo je, da je bila sodišču predložena odločba upravnega organa s klavzulo pravnomočnosti, katere pravilnosti zemljiškoknjižno sodišče ne more presojati, zato so bili vpisi pravilno odrejeni (8. točka prvega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 46. člena Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03 – ZZK-1). Višje sodišče je iz enakih razlogov zavrnilo pritožbo pritožnice.

2.Pritožnica je na podlagi odločbe o denacionalizaciji iz leta 1994 vložila predlog za uvedbo zapuščinskega postopka. Ker je bila navedena odločba z odločbo o denacionalizaciji iz leta 2003 izrečena za nično, je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zapuščinski postopek ustavi. Zoper ta sklep je pritožnica vložila pritožbo, o kateri Višje sodišče še ni odločilo.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi zoper sklep Višjega sodišča, izdan v zemljiškoknjižnem postopku, in zoper sklep sodišča prve stopnje, izdan v zapuščinskem postopku, zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23. in iz 33. člena Ustave oziroma kršitev pravic iz 6., 13. in iz 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. Pritožnica izraža predvsem svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišč v zemljiškoknjižnem postopku. Navaja, da v zemljiškoknjižnem postopku ni možna vrnitev v prejšnje stanje ter da vpis družbene lastnine v zemljiško knjigo ni možen, ker Ustava ne pozna več "kategorije družbene lastnine". Navaja tudi, da odločba o denacionalizaciji, na podlagi katere je zemljiškoknjižno sodišče izvršilo vpis, sploh ni odločba po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen), zato je sodišče sploh ne bi smelo po uradni dolžnosti izvesti v zemljiškoknjižnem postopku. Sodiščema, ki sta odločala oziroma še odločata v zapuščinskem postopku, pritožnica očita kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave oziroma pravice iz prvega odstavka 6. člena EKČP in navaja, da je obravnavana zadeva v postopku že več kot osem let. Meni, da sta sodišči dediče kot stranke v postopku postavili v neenakopraven položaj (v nasprotju z 14. in 22. členom Ustave), ker sta jim na "nepošten in diskriminatoren način onemogočili" uveljavitev ustavne pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Sodišču prve stopnje še očita, da je sprejelo sklep, s katerim je ustavilo zapuščinski postopek, brez utemeljitve razlogov in navedbe dokazov za takšno odločitev. Pritožnica v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje tudi s številnimi drugimi odločbami sodišč in upravnih organov.

B.

4.Navedbe pritožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijanima sklepoma, izdanima v zemljiškoknjižnem postopku, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. To velja tako za navedbi, da v zemljiškoknjižnem postopku ni možna vrnitev v prejšnje stanje in da vpis družbene lastnine v zemljiško knjigo ni možen, kakor tudi za navedbo, da odločba o denacionalizaciji, na podlagi katere je zemljiškoknjižno sodišče izvršilo vpis, sploh ni odločba po ZDen. S temi navedbami pritožnica glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. V skladu z navedeno določbo ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje številne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, to je kršitev pravic iz 14., 22., 23. in iz 33. člena Ustave in kršitev pravic iz 6., 13. in iz 14. člena EKČP ter iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. Vendar teh svojih očitkov ne pojasni in jih Ustavno sodišče zato tudi ni moglo preizkusiti. Ker v obravnavani zadevi očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

6.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija tudi prvostopenjski sklep, izdan v zapuščinskem postopku. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zoper izpodbijani sklep je na podlagi 172. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – ZD) dovoljena pritožba. Ker v obravnavani zadevi niso izčrpana niti redna pravna sredstva, niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje ustavne pritožbe. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

7.Pritožničin očitek o dolgotrajnosti zapuščinskega postopka po vsebini pomeni zatrjevanje kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma pravice iz 6. člena EKČP. Ustavna pritožba ni mogoča neposredno zoper ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja oziroma neaktivnost sodišča, ko je sam postopek pred pristojnim sodiščem še v teku. Ustava zagotavlja sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. O zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, tako po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča (če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo) pristojno sodišče v upravnem sporu. Po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) je za navedeni postopek na prvi stopnji pristojno Upravno sodišče. Šele zoper odločitve pristojnih sodišč v upravnem sporu je ob izpolnjenih pogojih iz ZUstS mogoče vložiti ustavno pritožbo.

8.Številne pritožničine navedbe o tem, da se ne strinja z drugimi odločbami sodišč in drugih organov, ne morejo biti predmet presoje Ustavnega sodišča v postopku s to ustavno pritožbo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić