Jedro

Delodajalec je dolžan povrniti delavcu škodo zaradi padca na ledu, če ne dokaže, da je prišlo do nezgode po delavčevi krivdi.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba glede prvotožene stranke spremeni tako, da se tožbeni zahtevek glasi: "Tožena stranka Slovenske železnice ... Ljubljana d.o.o., Zaloška cesta 217, Ljubljana je dolžna plačati tožniku J. D. 2.200.000,00 SIT in mu povrniti 339.431,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." V preostalem delu se pritožba prvotožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku 2.200.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v višini 847.224,00 SIT, prva tožena stranka pa še znesek 3.400.000,00 SIT vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 16.11.1999 do plačila. Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvotožena stranka in predlaga njeno razveljavitev in zavrnitev tožbenega zahteva tožeče stranke, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da tožeča stranka ni dokazala temelja, niti višine tožbenega zahtevka. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka ni ustrezno poskrbela za varno hojo in da se je tega zavedala. Utemeljeno je mogoče zaključiti, da tožnik sam pri hoji ni bil dovolj pozoren in pazljiv in je padel po svoji krivdi. Glede na izpovedbo priče K., da je tožnik padel okrog 7.20 ur in zatrjevanje tožnika, da naj bi padel okrog 12.00 ure, je v tem del ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kdaj je tožnik dejansko padel, predvsem pa izpodbijana sodba v zvezi z navedenim nasprotjem ne pove ničesar, zato sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev, v sodbi ostaja celo nasprotje med odločilnimi dejstvi. Poleg nerazjasnjenega vprašanja, ki se nanaša na čas, ko naj bi prišlo do poškodbe, je v postopku ostala nerazjasnjena še cela vrsta drugih vprašanj. Nerazjasnjeno je ostalo vprašanje ali se je tožnik resnično poškodova na delu, ali kje drugje, zagotovo pa tožnik ni dokazal, da je poškodb na podlagi katere uveljavlja odškodnino v tem postopku, zadobil na delu. Nadalje je ostalo nerazjasnjeno nasprotje med izvidom dr. L. in izpovedjo tožnika, ki je povedal, da ne ve od kod podatek, ki je zapisan v izvidu. V izvidu piše, da si je tožnik levo roko zdravil pr ortopedu pred letom dni. Sodišče o izpovedbi priče dr. L. ni zapisalo nič in ni obrazložilo zakaj verjame tožniku in ne zdravniku, ki je tožnika pregledal in napisal izvid. Sodba tudi v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Neutemeljen je nadalje zaključek prvostopnega sodišča, da je po stališču izvedenca dr. M. S. stanje v levem ramenskem sklepu pripisati izključno posledici nezgode dne 4.1.1993. Navedena ugotovitev izvedenca pomeni zgolj to, da navedeno ne izhaja iz podatkov v spisu in evidence kartoteke bolezni iz splošn ambulante. Glede na izpovedbo dr. L., ki jo povzema pritožba, je mogoče realno verjeti, da mnogokrat pri zdravljenjih lahko obstaja tudi kakšna druga zdravniška dokumnetacija, ki ni nujno evidentirana kartoteki splošne ambulante. Glede sodne poravnave pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pritožba navaja, da takšna poravnava n pomeni nikakršnega priznavanja kakršnihkoli dejstev. S sodbo odmerjen odškodnina je previsoka tako v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi tožnikovega zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožnikovega sekundarnega strahu in skaženosti. Odškodnina ni v skladu s sodno prakso. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi zmotno uporabilo materialno pravo in napačano razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati 2.200.000,00 SIT, saj ni upoštevalo, da drugotožena stranka krije zavarovanje odgovornosti do zneksa 2.200.000,00 SIT, povečanega za revalorizacijske obresti. Pritožba je delno utemeljena. Materialnopravna podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke so določbe čl. 73/1 Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ 80/98, 42/90), ki določajo, da mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Ena od predpostavk odškodninske odgovornosti (civilnega delikta) je, da mora biti škoda povzročena krivdno, v kolikor ne gre za objektivno odgovornost. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je v 154/1 členu uzakonil načelo domnevne krivde, kar pomeni, da se povzročiteljeva (prvotožnikova) krivda domneva že po samem zakonu. Zato je na povzročiteljevi strani dokazno breme, da ni kriv zatrjevane škode. Res da je ugotovitev obsega odgovornosti vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, vendar pa tudi pri tem vprašanju sodišče izhaja iz dejanske podlage spora, ki pa je v skladu z razpravnim načelom predmet razpolaganja pravdnih strank. V pravdi morajo stranke v skladu z omenjenim načelom navajati vsa dejstva na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Že v postopku na prvi stopnji zatrjevano dejstvo, ki ga ponavlja tudi pritožba, da so v kritičnem času po dvorišču hodili tudi drugi delavci in da niti eden ni padel niti se ni poškodoval, zaradi česar je po mnenju pritožbe mogoče zaključiti, da tožnik pri hoji sam ni bil dovolj pozoren in pazljiv in je padel po svoji krivdi, ne more zadoščati za zaključek, da je tožnik tudi sam kriv za nastanek škode. Tožniku namreč ni mogoče naprtiti krivde oziroma očitati, da ni bil dovolj pozoren in pazljiv, zgolj zato ker je pri prečkanju dvorišča padel, pa čeprav so ga pred njim brez posledic prečkali že mnogi drugi delavci. Zato je kot že rečeno potrebno izhajati iz pravil o dokaznem bremenu in zakonske domneve (154/1 ZOR), da je prvotoženec (povzročitelj škode) dolžan tožniku povrniti škodo, ker ni dokazal, da je škoda nastala brez njegove krivde oziroma, da je tudi oškodovanec deloma sam kriv (soodgovoren) za nastalo škodo. Vsled povedanega je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju odškodninske odgovornosti prvotožene stranke materialno pravno pravilen. Pritožbena navedba, da je ostal neugotovljen čas padca ter da zato sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev, je upoštevaje okoliščine v katerih je prišlo do škodnega dogodka, neutemeljena. Na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je sodišče ocenilo, izhaja, da je tožnik padel na poledenelem in zasneženem dvorišču prvotožene stranke. Pritožbena navedba, ki naj bi dokazovala, da je ura padca odločilno dejstvo, saj nikakor ni mogoče, da bi bil ob 12. uri, ko naj bi po lastni izjavi padel tožnik, na dvorišču še kakšen led ali sneg, nima prav nikakršne podlage v izvedenih dokazih. Celo več, je popolnoma nasprotna pritožbenim navedbam z dne 10.7.1996 zoper razveljavljeno sodbo prvostopnega sodišča z dne 14.5.1996, kjer je prvotožena stranka sama navajala, da je v trenutku padca snežilo in je padal poledenel dež, tako da sama ni mogla storiti ničesar, da bi preprečila eventualno zaledenelost. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je do tožnikove poškodbe, v zvezi s katero uveljavlja odškodnino, dejansko prišlo ob padcu dne 4.1.1993. Razlogi sodišča so v tem delu jasni, prepričljivi in tehtni. Oprti so na številne izvedene dokaze, tako da pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov o pravilnosti prvostopenjske odločitve. Pritožba zaradi tega neutemeljeno izpodbija obstoj vzročne zveze in nastanek škode. Bistvo tega načela je, da so le stranke tiste, ki priskrbijo procesno gradivo, torej zlasti dokaze, ki predstavljajo podlago sodne odločbe. Zbrane dokaze pa sodišče presodi po načelu proste presoje dokazov ter na ta način ugotovi katera dejstva so resnična in katera ne. Sodišče prve stopnje je navedlo zakaj verjame tožniku in izvedencu S., ki je pregledal celotno zdravniško dukumentacijo in ni v njej zasledil, da bi bil tožnik pred škodnim dogodkom poškodovan in v tako dokazno oceno pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov. Zgolj sklicevanje na izpoved dr. L., ki je tožnika pregledal samo enkrat in zapisal v kartoteko, da si je tožnik že zdravil poškodovano ramo, v zvezi z ostalimi dokazi ne prepriča, saj je očitno posledica nesporazuma oziroma nerazumevanja med tožnikom in dr. L.. Utemeljena pa je pritožbena graja višine odmerjene odškodnine. Tožnik je uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo. 200. člen ZOR-a priznava denarno odškodnino med drugim za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah, ob pogoju, da sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Glede na izvedensko mnenje, ki pregledno povzema potek zdravljenja je prisojena odškodnina za telesne bolečine, ki zajema tudi nevšečnosti v zvezi z zdravjenjem po višini ustrezna ter v skladu z vsebino in namenom določb 200. in 203. člena ZOR. Pritrditi pa je potrebno pritožbi glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, strahu in skaženosti. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti obsegajo odškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka na najrazličnejših prizadetostih na psihičnem in telesnem področju. Te prizadetosti obsegajo mnoge pravnorelevatne izvore duševnih bolečin: nezmožnost za delo, povečanje potreb, povečane telesne napore itd., kar vse je ustrezno ugotavljalo sodišče v postopku na prvi stopnji. Poškodba rototarne manšete na levem ramenskem sklepu, ki omejuje gibljivost v levem ramenskem sklepu, tožniku, nedvomno zmanjšuje splošno življenjsko aktivnost, vendar ne v takšni meri, da bi to opravičevalo prisojeni znesek 4.500.000,00 SIT. Pravično odškodnino iz tega naslova glede na ugotovljena dejstva po določilih čl. 200. ZOR po oceni pritožbenega sodišča predstavlja 1.200.000,00 SIT. Odškodnina za strah kot posebno vrsto duševnih bolečin ob škodnem dogodku (primarni strah) in za strah v času zdravljenja (sekundarni strah), katerega je utrpel tudi tožnik, se priznava le v primeru, če je ta strah zelo intenziven in pusti v duševnosti prizadetega trajne posledice oziroma če je intenziven strah trajal dalj časa brez posledic. Nedvomno je tožnik trpel strah, ko se po mirovanju in fizikalni terapiji bolečine niso pomirile, nadalje ko so ga seznanili, da je potreben operativni poseg ter do seznanitve s končnim popoškodbenim stanjem. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča s pomočjo izvedenca ugotovljeni strah ni bil takšne intenzivnosti in trajanja, da bi opravičeval odmero denarne odškodnine. V konkretnem primeru gre za običajno zaskrbljenost in bojazen zaradi potrebnih in običajnih zdravstvenih ter terapevtskih posegov, ki kot že rečeno ne morejo povzročiti takšne intenzivnosti strahu in njegovega trajanja, ki se zahteva za odškodnino za strah. Za prisojo odškodnine za duševne bolečine za skaženost je potrebno uporabiti objektivna in subjektivna merila, ki pa morajo razumljivo obstajati hkrati. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost, obseg, možnost zakrivanja pa tudi starost in spol oškodovanca. Že na podlagi teh meril ni mogoče tožniku priznati odškodnine iz tega naslova. Pri tožniku, ki je zrel moški srednjih let, je sicer opazna obrazgotinjenost in atrofija mišic okoli levega ramena, ki pa je večino letnih časov zakrita, pa tudi v času ko je tožnik lahko do pasu gol je le malo priložnosti za druženje, ko bi ostali opazili spremembe na tožnikovi zunanjosti, pri čemer pa ima tožnik še vedno možnost spremembe svoje zunanjosti prikriti. Ne gre zanemartiti dejstva, da je tudi izvedenec vidne spremembe na tožnikovi zunanjosti opredelil le kot lažjo skaženost. Upoštevajoč vse navedene kriterije, je pritožbeno sodišče v skladu z čl. 200 ZOR odločilo, da tožniku ne pripada odškodnina za skaženost, saj pri njem niso podani objektivni kriterij za prisojo odškodnine iz tega naslova. Na podlagi določila 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako kot je razvidno iz izreka sodbe in sicer ni priznalo odškodnine za strah in skaženost, postavko za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je znižalo na 1.600.000,00 SIT. Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča o solidarni zavezi toženih strank. Pritožba podaja zgolj navedbe, ki se nanašajo na medsebojna - notranja razmerja toženih strank, kar pa ne more vplivati na njune obveznosti do tretjih. Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je uspel v pravdi s 70% (100% po temelju, 40% po višini), prvotožena stranka pa 30%. Tožnikovi stroški odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo znašajo 993.486,00 SIT in 70% od navedenega zneska je 695.440,00 SIT. Stroški prvotožene stranke znašajo 1.186.697,00 SIT in na uspeh je tožnik dolžan povrniti 30% teh stroškov kar znese 356.009,00 SIT. Po pobotanju obeh zneskov je prvotožena stranka dolžna povrniti tožniku 339.431,00 SIT pravdnih stroškov. Tak izrek o stroških temelji na določilu čl. 166 v zvezi s čl. 154. ZPP. O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih prvotožena stranka ni priglasila.