Jedro

V obravnavani zadevi je bila tožba vložena že v letu 2015, zato je sodišče pri odmeri stroškov pravilno izhajalo iz določila 413. člena ZPP, ki v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki omogoča uporabo prostega preudarka. Tega je tudi ustrezno uporabilo, upoštevajoč, da sta obe stranki pripomogli k dolgotrajnosti postopka, ki se je glede zaupanja otrok v vzgojo in varstvo ter stikov, kjer so bila razhajanja največja, po štirih letih končal s sodno poravnavo. Z odločitvijo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (razen stroškov izvedenke), je sodišče upoštevalo tudi njihovo različno višino, saj so ti tožniku, ki je v postopku ves čas imel pooblaščenko, nastali v večji meri, in je takšna odločitev za toženko ugodna.

Uporaba prostega preudarka namreč zasleduje cilj postopkovne pravičnosti, torej sodišču omogoča, da se pri porazdelitvi stroškovnega bremena poleg uspeha v postopku upoštevajo tudi njegov namen, procesna ravnanja strank ter upravičenost posameznih dokaznih predlogov, ne pa izravnalne pravičnosti glede na premoženjsko stanje udeležencev postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pravdnega postopka, razen stroškov izvedenke, ki sta jih dolžni kriti vsaka do polovice. Toženki je zato naložilo, da v roku 15 dni tožniku povrne 1.150,75 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo toženka. Ocenjuje, da odločitev ni pravična, saj ni sorazmerna s finančno zmožnostjo strank. Tožnik ima namreč bistveno večjo plačo, kar je sodišče upoštevalo v okviru določitve preživnine. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je nasprotovala dokazu s postavitvijo izvedenke in tudi zastopala se je pretežno sama. Prilaga dokazila o plačilu kreditnih obveznosti, za katere je tožnik lažnivo izjavil, da jih poravnava sam. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da tožniku naloži kritje celotnih stroškov sodne izvedenke, ali pa te razdeli po kriteriju 70 % proti 30 %.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena že v letu 2015, zato je sodišče pri odmeri stroškov pravilno izhajalo iz določila 413. člena ZPP, ki v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki omogoča uporabo prostega preudarka. Tega je tudi ustrezno uporabilo, upoštevajoč, da sta obe stranki pripomogli k dolgotrajnosti postopka, ki se je glede zaupanja otrok v vzgojo in varstvo ter stikov, kjer so bila razhajanja največja, po štirih letih končal s sodno poravnavo. Z odločitvijo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (razen stroškov izvedenke), je sodišče upoštevalo tudi njihovo različno višino, saj so ti tožniku, ki je v postopku ves čas imel pooblaščenko, nastali v večji meri, in je takšna odločitev za toženko ugodna.

6. Sodno izvedenko klinične psihologije je sodišče postavilo na predlog tožnika, da bi pridobilo strokovne podlage za sprejem odločitve. Pri tem ni bistveno, da se toženka s predlogom sprva ni strinjala, saj je z vlogo s 17. 7. 2018 tudi sama podala enak dokazni predlog. Ker je bil dokaz izveden, da bi sodišču omogočil ugotavljanje največje koristi mld. otrok, je odločitev, da vsaka od strank krije polovico stroškov za njegovo izvedbo, pravična ne glede na višino njunih dohodkov in obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem. Uporaba prostega preudarka namreč zasleduje cilj postopkovne pravičnosti, torej sodišču omogoča, da se pri porazdelitvi stroškovnega bremena poleg uspeha v postopku upoštevajo tudi njegov namen, procesna ravnanja strank ter upravičenost posameznih dokaznih predlogov, ne pa izravnalne pravičnosti glede na premoženjsko stanje udeležencev postopka.

7. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Načelo prostega preudarka je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi pri odločitvi o povračilu pritožbenih stroškov, ko je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.