Jedro

Stališče, da je vrsta zahtevka pravno manj pomembna od same ugotovitve, da je zahtevek tožeče stranke v določeni višini neutemeljen (ker tožena stranka ni dolžna plačati pravočasno reklamirane neustrezne dobave) oziroma ki smiselno izraža, da v bran tožbenemu zahtevku tožena stranka ni bila dolžna ugovarjati oziroma postaviti zahtevka po znižanju kupnine oziroma pobotnega ugovora, temelječega na morebitni odškodninski odgovornosti tožeče stranke, je zmotno. OZ je namreč koncipiran na način, da mora kupec izbrati, na kakšen način se bo upiral prodajalčevemu zahtevku, naj mu plača kupnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se objektivna sprememba tožbe dopusti (I. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 108.619,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 26.576,14 EUR od dne 27. 5. 2009 do 2. 11. 2009; - od zneska 14.746,76 EUR od dne 3. 11. 2009 do 16. 12. 2009; - od zneska 7.406,76 EUR od dne 17. 12. 2009 do plačila; - od zneska 9. 462,75 EUR od dne 27. 5. 2009 do plačila; - od zneska 8.328,60 EUR od dne 1. 6. 2009 do plačila; - od zneska 4.580,82 EUR od dne 9. 7. 2009 do plačila; - od zneska 2.841,50 EUR od dne 9. 7. 2009 do plačila; - od zneska 11.019,90 EUR od dne 9. 7. 2009 do plačila; - od zneska 20.859,60 EUR od dne 18. 8. 2009 do plačila; - od zneska 12.528,89 EUR od dne 29. 7. 2009 do plačila; - od zneska 3.778,28 EUR od dne 16. 10. 2009 do plačila; - od zneska 23.986,28 EUR od dne 30. 12. 2009 do plačila; - od zneska 1.106,42 EUR od dne 4. 1. 2010 do plačila; - od zneska 2.719,60 EUR od dne 4. 1. 2010 do plačila (II. točka izreka).

Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v višini 7.031,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo (II. in III. točka izreka) je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, naloži pa ji plačilo stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridrži za končno odločitev.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa v povračilo naloži priglašene stroške odgovora na pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S tožbo v obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva plačilo blaga, ki ga je na podlagi Pogodbe o distribuciji 2009 (v nadaljevanju Pogodba) in njej pripadajočih aneksov (št. 000/2008 in št. 001/2009) pri njej naročala tožena stranka - tožeča stranka kot proizvajalec je toženi stranki kot distributerju dobavljala izdelke iz svojega asortimana, tožena stranka pa je dobavljene izdelke prodajala na območju Kosova.

6. Obstoj takšnega poslovnega razmerja med pravdnima strankama ni sporen. Je pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da Pogodba, katero je tožbi priložila tožeča stranka, ni tista pogodba, ki sta jo stranki podpisali, saj so v njej zapisani pogoji plačila drugačni. 3. alineja 4. točke Pogodbe, katero sta stranki dejansko podpisali, namreč vključuje tudi dogovor, da tožeča stranka toženi v letu 2009 odobri limit v višini 180.000,00 EUR, kar naj bi (po zatrjevanjih tožene stranke) pomenilo, da bi tožeča stranka morala izstaviti enotno fakturo za vse dobavljene proizvode šele takrat, ko bi tožena stranka s svojimi naročili dosegla odobreni limit. Ker tožena stranka limita še ni dosegla, trdi, da je tožba neutemeljena. Terjatev tožeče stranke namreč še ni zapadla v plačilo.

7. Trditev, da sta pravdni stranki s Pogodbo o distribuciji 2009 dogovorili limit v višini 180.000,00 EUR, pa tožena stranka v okviru očitane zmotne ugotovitve dejanskega stanja, uveljavlja tudi pritožbeno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo zgolj verzijo Pogodbe, ki jo je predložila tožeča stranka (in v kateri določila o limitu ni), ne pa tudi dejstva, da je I. B. v odgovoru z dne 11. 0. 2009 že v prvem stavku izrecno priznal, da toženi stranki limit v višini 180.000,00 EUR je odobren, oziroma ni pojasnilo, zakaj navedenemu dokumentu ne pripisuje nobenega pomena. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo pojasnil tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 15. 2. 2013 o prejemu elektronskega sporočila G. G., ki je vsebovalo priponko s Pogodbo, ki določa 180.000,00 EUR limita.

8. Pritožbeno sodišče takšne očitka zavrača. Sodišče prve stopnje je namreč možnost, da takšen dogovor pravdnih strank je obstajal (četudi je kot verodostojno ocenilo Pogodbo o distribuciji 2009, katero je v postopku na prvi stopnji predložila tožeča stranka in v kateri limit ni bil dogovorjen), dopustilo, vendar je v zvezi z njim presodilo, da na odločitev v predmetnem gospodarskem sporu (torej tudi v primeru, da bi obstajal) ne bi imel vpliva, katerega mu pripisuje tožena stranka. Ker ta ne bi utemeljil trditev tožene stranke, da tožeča stranka ne bi smela izdajati računov za dobavljeno blago, dokler tožena stranka zneska 180.000,00 EUR ne bi dosegla (pri čemer se je utemeljeno oprlo na izpovedi prič G. G. in M. K. ter zakonitega zastopnika X. M.), sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno izvajati dokazov, ki bi njegov obstoj (domnevno) potrdili. Za to namreč ni bilo potrebe.

9. Nujnost izvedbe dokazov, ki bi potrdili obstoj dogovora o limitu, pa tožena stranka ne more utemeljiti niti z navedbami, da je bilo plačilo blaga tožeči stranki odvisno od prodaje dobavljenih artiklov, oziroma da je teh 180.000,00 EUR limita toženi stranki omogočalo, da je imela blago na zalogi in da ga ni plačala, dokler ga ni prodala, saj za to tudi ni imela sprotnih sredstev. Predstavljajo namreč nedopustne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP), saj tožena stranka ni izkazala, da omenjenih trditev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje Pogodbe o distribuciji zato utemeljeno ni presojalo v okviru določila 799. člena OZ o plačilu provizije oziroma obveznostih komitenta. Iz trditev, podanih v postopku na prvi stopnji namreč ne izhaja, da je tožena stranka pogodbeno razmerje s tožečo stranko osnovala na komisijski pogodbi.

10. Sodišče prve stopnje je trditve v zvezi z napakami izpolnitve (da je tožeča stranka dobavila in obračunala izdelke, ki jih tožena stranka ni mogla ponuditi nadaljnjim odjemalcem, saj so bili le-ti po vsaki izmed vtoževanih dobav pokvarjeni ipd.) tako pravilno presojalo v okviru določil OZ o prodajni pogodbi (distribucijska pogodba namreč vsebuje elemente prodajne in agencijske pogodbe). Ker pa je smiselno ugotovilo, da tožena stranka ni pojasnila, katere jamčevalne zahtevke po 468. členu OZ je uveljavljala v prejšnjih fazah razmerja s tožečo stranko,(1) se je ustrezno oprlo na določilo 2. odstavka 480. člena OZ, po katerem lahko kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, po preteku enoletnega roka (od odposlanega obvestila o napaki), če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali povrne škodo. A tudi teh tožena stranka ni postavila. Slednje je po presoji prvostopenjskega sodišča rezultiralo v ugoditvi zahtevku.

11. Pritožnica tovrstno razlogovanje graja, v ta namen pa izpostavlja, da je v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2012 navedla, da je zabeležila za 125.533,83 EUR pokvarjenega blaga, ki ga je morala zavreči oziroma da ta znesek pove, v kolikšni višini je zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Po njenem mnenju je namreč vrsta zahtevka pravno manj pomembna od same ugotovitve, da je zahtevek tožeče stranke v tej višini neutemeljen, ker tožena stranka ni dolžna plačati pravočasno reklamirane neustrezne dobave.

12. Takšno stališče, ki smiselno izraža, da v bran tožbenemu zahtevku tožena stranka ni bila dolžna ugovarjati oziroma postaviti zahtevka po znižanju kupnine oziroma pobotnega ugovora, temelječega na morebitni odškodninski odgovornosti tožeče stranke, je zmotno. OZ je namreč koncipiran na način, da mora kupec izbrati, na kakšen način se bo upiral prodajalčevemu zahtevku, naj mu plača kupnino. V tem smislu pritožbeno sodišče utemeljitvi sodišča prve stopnje zato sledi, v nadaljevanju pa je moralo presoditi še, ali je iz trditev tožene stranke katerega izmed omenjenih zahtevkov morebiti le mogoče razbrati.

13. Tako ugotavlja, da je tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo navedla, da je zaradi neustreznih dobav tožeče stranke utrpela škodo - izdelkov ni mogla prodati naprej svojim odjemalcem in jih je morala zavreči - ter da bo v nadaljevanju postopka primorana z nasprotno tožbo uveljavljati povračilo škode, ki ji jo je povzročila tožeča stranka s tem, da je vztrajno dobavljala neuporabne izdelke. Tega kasneje ni storila. Ker pa tekom postopka na prvi stopnji tudi ni podala pobotnega ugovora iz naslova morebitne odškodninske odgovornosti tožeče stranke niti višine odškodnine ni ustrezno specificirala, zaključkom prvostopenjskega sodišča v tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje. Ob tem tudi dejstvo, da je že v pripravljalni vlogi tožena stranka navedla, da je zabeležila za 125.533,83 EUR pokvarjenega blaga (list. št. 34), njegove pravilne presoje ne more omajati.

14. Po presoji pritožbenega sodišča pa bi kot zahtevek po znižanju kupnine sodišče prve stopnje moralo upoštevati trditev, da tožena stranka dobav po navedenih fakturah ni dolžna plačati, saj so bili dobavljeni in obračunani izdelki, ki jih toženka ni mogla prodati nadaljnjim odjemalcem. Vendar je tudi v zvezi s tem zaključiti, da ga tožena stranka ni dovolj specificirala, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvajati dokaze o obsegu neuporabnega oziroma pokvarjenega blaga. Tožena stranka je namreč v zvezi s tem podala nasprotujoče si trditve, in sicer najprej, da so bili izdelki po vsaki izmed vtoževanih dobav pokvarjeni, kasneje, da je tožeča stranka neustrezno označila kartone kroglic v vedru po 350 g, ki so obračunane z računom št. 4977946 (ki je glede na tožbene navedbe eden izmed vtoževanih računov), da na dobavljenih bonbonih ni bilo deklaracije v kosovskem jeziku, končno pa tudi, da je vse neustrezne dobave tudi plačala. V zvezi z razliko med vtoževanimi 108.619,40 EUR ter pri toženi stranki domnevno skladiščenem neuporabnem blagu v znesku 125.533.83 EUR je navedla, da je ob upoštevanju plačil 7.340,00 EUR in 11.829,38 EUR, ki med pravdnima strankama nista sporni, razlika med vrednostjo blaga v skladišču in tožbenim zahtevkom le 2.254,95 EUR, katero pa je mogoče pripisati različnim razumevanjem dogovorov in zanemariti.

15. Tako nasprotujočih si dejstev, ki so v zvezi s posameznimi dobavami tudi povsem nespecificirane, sodišče prve stopnje z izvedbo dokazov po presoji pritožbenega sodišča ni bilo dolžno ugotavljati, kot to zmotno graja pritožnica. Tožena stranka bi namreč morala vse neustrezne dobave natančno opredeliti, navesti, na katere izmed vtoževanih računov se te nanašajo ter na ta način pojasniti znesek, ki bi znižanje kupnine opravičeval. Hkrati pa bi morala natančno pojasniti, v čem je razlika med višino tožbenega zahtevka in zatrjevanimi 125.533.83 EUR, kar naj bi predstavljalo vrednsot pokvarjenega blaga. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo. Poleg tega dokazi z zaslišanjem prič K. S., I. B. in J. R. tudi niso bili predlagani v zvezi z ugotavljanjem obsega neuporabnega blaga.

16. Tožena stranka pa pritožbeno izpodbija tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da se delna plačila, ki jih je tožena stranka izvedla, vštevajo kot poplačilo predhodno izdanih faktur s strani tožeče stranke. Tudi s tem ugovorom po presoji pritožbenega sodišča ne more uspeti.

17. V vlogi z dne 14. 3. 2012 je tožeča stranka priznala, da je plačila, ki jih navaja toženka v vlogi z dne 20. 2. 2012, prejela, da je prav vse tudi poknjižila ter predložila izpis kartic saldokontov za obdobje od 1. 1. 2009 do 9. 2. 2010, iz katerih naj bi bilo razvidno, katere terjatve je s temi plačili zapirala - ker namreč tožena stranka v nobenem nalogu za plačilo ni posebej označila, katera njena obveznost naj se zapira s posameznim plačilom, je svoje terjatve do toženke poravnavala v vrstnem redu, kot je katera zapadla v plačilo. Navedla je, da tudi ni res, da je s plačilom 10.000 EUR z dne 15. 5. 2009 do konca poplačala račun št. 4924688 z dne 25. 2. 2009 v preostanku 7.406,76 EUR. Z navedenim zneskom je namreč zaprla račun št. 4086540, ki je zapadel v plačilo 31. 1. 2009, in sicer za znesek 3.644,48 EUR, s preostankom nakazila v višini 6.355,52 EUR pa delno tudi račun. št. 4789320, ki je tudi zapadel v plačilo 31. 1. 2009. Tožeča stranka je tožila toliko, kot ji toženka dolguje, ne pa tistega, kar ji je že plačala.

18. Tožena stranka je nato res vložila pripravljalno vlogo dne 28. 12. 2012, vendar pa pritožbeno zavaja s trditvami, da v njej ni podala trditev, da so računi plačani. V omenjeni vlogi toženka namreč obširno pojasnjuje, da zaradi odobrenega limita ni smatrala za pomembno, da plača posamezni račun, temveč da pokriva limit, da slednje ne pomeni, da je tožeča stranka upravičena, da domnevno odprte terjatve zapira po svoji lastni presoji ter da zanika, da bi imela v maju 2009 do tožeče stranke kakršnekoli neporavnane obveznosti izpred 26. 5. 2009. Izrecno tudi pove, da je izkazala plačila dobav v letu 2009, ki so bile zaračunane po računih z zapadlostjo od vključno 26. 5. 2009 dalje.

19. Z vlogo z dne 21. 1. 2013 (osemdnevni rok za odgovor, ki ga je sodišče prve stopnje tožeči stranki odobrilo na naroku dne 9. 1. 2013 in pri tem izrecno navedlo, da poznejših navedb ne bo upoštevalo, je bil podaljšan do 31. 1. 2013) je tožeča stranka tako pravočasno odgovorila na prejšnjo pripravljalno vlogo tožene stranke in podala navedbe v zvezi z zapiranjem najstarejših obveznosti tožene stranke, v ta namen pa specificirala tudi vse posamezne račune po višini in datumih zapadlosti. Navedla je tudi, kako je z delnimi plačili tožene stranke vsakega od njih zapirala.

20. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem trditev iz pripravljalne vloge z dne 21. 1. 2013 tako ni kršilo določbe 286. člena ZPP in pravilno ni štelo za priznane trditve tožene stranke, da je račune dejansko plačala. S pritožbenim ugovorom v tej smeri pritožnica zato ne more uspeti. Na kakšen način naj bi dejstvo, da je tožeča stranka velika gospodarska družba s slovenskim načinom poslovanja, medtem ko je tožena stranka vse delala na zaupanju, vplivalo na neutemeljenost vtoževane terjatve, pa pritožnica ne pojasni. Dokazno breme v zvezi s plačilom vtoževanih terjatev je bilo v predmetnem gospodarskem sporu na toženi stranki. Temu pa ne more zadostiti zgolj z navajanjem, da bi tudi v primeru, če bi tožena stranka želela dokazovati, da je plačala tudi te račune, za katere tožeča stranka trdi, da so bili plačani z njenimi nakazili, tožeča stranka lahko v svoji dokumentaciji našla še kaj starejšega, temveč bi morala za to predlagati ustrezne dokaze.

21. Ker so se pritožbene navedbe izkazale za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa stroškovno ni utemeljen. Skladno s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Trdila je le, da je tožeči stranki ob vsaki reklamaciji sporočila, da neuporabnih izdelkov ne bo plačala, da pa je kljub neustreznim dobavam želela ohraniti poslovni odnos s tožečo stranko, saj je bila slednja eden izmed njenih pomembnih poslovnih partnerjev.