Jedro

Toženi stranki v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sploh nista določno zatrdili, da je žena drugega toženca (s katero naj bi bil drugi toženec trenutno v postopku neprijetne razveze), pošto prevzela in je nikoli izročila ne prvemu ne drugemu tožencu. Iz trditvene podlage predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja le, da tožena stranka dopušča možnost, da je do tega prišlo. Predvidevanje drugega toženca in s tem povezan dokazni predlog za njegovo zaslišanje pa ne zadostuje za izpodbitje domneve o resničnosti vročilnice kot javne listine.

Ni res, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je menilo, da je tožba nesklepčna, tožečo stranko pozvati, da jo ustrezno dopolni ali popravi. Navedena dolžnost sodišča res izhaja iz tretjega odstavka 318. člena ZPP, vendar pritožba prezre četrti odstavek istega člena, po katerem sodišču ni treba določiti roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 25.5.2011:

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženih strank za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožili toženi stranki in navedli, da so zaključki sodišča glede prejemanja pošte na naslovu K. v Ljubljani nepravilni. Namig sodišča, da bi morala tožena stranka predlagati zaslišanje žene, s katero je v izredno slabih odnosih in v razveznem postopku, je neumesten. Tožena stranka je predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika S. Š., ki ga sodišče neutemeljeno ni izvedlo, z njegovim zaslišanjem pa bi se lahko sodišče prepričalo v resničnost trditev v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Sodna praksa in pravna teorija sta izoblikovali merilo za upravičen razlog in sicer je to lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Ni dvoma, da je odtujitev sodne pošte s strani maščevalnega zakonca upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sploh ni navedla dejstev, ki bi omogočala zaključek, da ji pisanje ni bilo vročeno v skladu z določili ZPP, saj ni zatrjevala, da je obvestilo o vročitvi sodnega pisanja vzel kdo drug ali da obvestilo ni bilo puščeno v hišnem predalčniku ali da je bila v času vročanja odsotna ali kaj podobnega. Tožeča stranka še opozarja, da je vročilnica javna listina v smislu 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje oziroma določa. Zgolj z zaslišanjem drugega toženca tožena stranka ni predlagala ustreznega dokaza za dokazovanje trditve o tem, da ji pisanje ni bilo vročeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. V skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar le s konkretiziranimi trditvami, ki so ustrezno dokazno podprte. Višje sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženi stranki v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sploh nista določno zatrdili, da je žena drugega toženca (s katero naj bi bil drugi toženec trenutno v postopku neprijetne razveze), pošto prevzela in je nikoli izročila ne prvemu ne drugemu tožencu. Iz trditvene podlage predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja le, da tožena stranka dopušča možnost, da je do tega prišlo. Predvidevanje drugega toženca in s tem povezan dokazni predlog za njegovo zaslišanje pa ne zadostuje za izpodbitje domneve o resničnosti vročilnice kot javne listine, zato sodišču prve stopnje tega dokaza tudi ni bilo treba izvesti in je pritožbeni očitek v zvezi z opustitvijo izvedbe dokaza neutemeljen.

6. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo toženih strank zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

7. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožeče stranke pa za rešitev te zadeve na pritožbeni stopnji ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo z dne 26.5.2010:

8. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje prvotoženi stranki Š. d.o.o. naložilo, da mora tožeči stranki plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2009 do plačila (prvi odstavek izreka), v presežku in glede drugotožene stranke tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) in prvotoženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 3.049,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

9. Proti navedeni sodbi sta se pritožili tožeča stranka in prvotožena stranka.

10. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sta bili obe toženi stranki dolžni poskrbeti, da zaposleni delavci pri prvotoženi stranki uporabljajo varnostni pas. Tožeča stranka je navedla, da sta obe toženi stranki iz malomarnosti opustili izvajanje varnostnih ukrepov in sta s tem krivdno odgovorni za škodo, ki jo je utrpela tožnica zaradi smrti izvenzakonskega partnerja. Ker je bil direktor prvotožene stranke kot odgovorna oseba prvotožene stranke in nadrejeni pokojnemu dolžan poskrbeti za uporabo osebne varovalne opreme, je nedvomno podana tudi njegova odškodninska odgovornost. Če je sodišče menilo, da je tožba nesklepčna, bi moralo sodišče tožečo stranko pozvati, da jo ustrezno dopolni oziroma popravi. Tožnica je ob vložitvi tožbe po tem postopku in pred izdajo zamudne sodbe ugotovila, da je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sodbo II K 4667/2010 z dne 15.3.2010, s katero je drugotoženo stranko spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 208. člena KZ. Navedeno novo dejstvo in nov dokaz dokazuje odgovornost drugotožene stranke in je tudi iz tega razloga izpodbijana sodba napačna oziroma je v njej dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, na tako stanje pa zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožeča stranka je 2. 6. 2011 in 10. 6. 2011 vložila še dve dopolnitvi pritožbe. Dopolnitvi pritožbe sta prepozni, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

11. V odgovoru na pritožbo toženi stranki navajata, da je v skladu z določbo 505. člena ZGD direktor organ družbe z omejeno odgovornostjo, ne pa njen delavec, zato je sodišče pravilno zavrnilo zahtevek tožnice zoper drugotoženca (drugi odstavek 147. člena OZ). Organ družbe pooseblja družbo, poslovodja pa je organ, ki v skladu z ZGD-1 edini lahko izraža voljo družbe, zato organa družbe ni mogoče ločiti od družbe same, ne glede na to, da gre za fizično osebo. Vsaka pravna oseba namreč potrebuje fizično osebo za izjavljanje volje. Kazenski postopek še ni pravnomočno končan, zato so vse tovrstne navedbe tožeče stranke neutemeljene.

12. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

13. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena (prvi odstavek 147. člena OZ). Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ). Ker takih trditev v tožbi ni bilo, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke do drugotožene stranke, to je direktorja prvotožene stranke. Pritožbene trditve, da je drugotožena stranka odgovorna tudi, če je bila škoda povzročena iz malomarnosti, so po povedanem neutemeljene, saj lahko delavec pravne osebe za škodo odgovarja le, če jo je povzročil namenoma. Pritožnik nadalje zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je menilo, da je tožba nesklepčna, tožečo stranko pozvati, da jo ustrezno dopolni ali popravi. Navedena dolžnost sodišča res izhaja iz tretjega odstavka 318. člena ZPP, vendar pritožba prezre četrti odstavek istega člena, po katerem sodišču ni treba določiti roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. Po mnenju pritožbenega sodišča gre v obravnavnem sporu prav za tak položaj, saj bi šlo v primeru, da bi bilo tožeči stranki dopuščeno naknadno navesti, da je drugotožena stranka povzročila škodo namenoma, za drug tožbeni zahtevek (prim. tudi J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 139). Zaradi navedenega je neupoštevno tudi sklicevanje pritožnika na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K4667/2010 z dne 15. 3. 2010, iz katere je razvidno, da je bila drugotožena stranka v zvezi z istim škodnim dogodkom obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu. Zaradi prej opisane neodpravljive nesklepčnosti tožbe zoper drugotoženo stranko tudi nov dokaz v pritožbi (ki bi ga bilo mogoče glede na časovne meje pravnomočnost šteti za pravočasnega) na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko ne more vplivati.

O pritožbi prvo tožene stranke:

14. Prvotožena stranka zamudno sodbo izpodbija iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov in navaja, da je nepravilno uporabljeno materialno pravo, ker je sodišče tožeči stranki prisodilo zakonite zamudne obresti od 10.10.2009. Tožeča stranka je tožbo vložila šele v letu 2010, iz obrazložitve sodbe pa tudi ni razvidno, zakaj obresti tečejo od dne 10.10.2009. Če je sodišče začelo začetek teka obresti z dnem dopisa odvetnika M. Š., pa tožena stranka dodaja, da je v dopisu z dne 25.9.2009 tožeča stranka postavila 15 dnevni rok, ki pa je začel teči ne z dnem dopisa ampak šele s sprejemom dopisa, to pa je bilo 5.10.2009. Prvotožena stranka izpodbija še odločitev o stroških in trdi, da jih je sodišče prve stopnje izračunalo nepravilno, poleg tega pa ne obrazložilo. Sodišče naj bi napačno odmerilo nagrado, višino sodne takse, priznalo previsoke stroške poštnine, napačno odmerilo DDV in nazadnje tudi ni upoštevalo, da je tožeča stranka uspela le z delom svojega odškodninskega zahtevka.

15. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka poudarja, da je odškodninski zahtevek prejela 5.10.2009, kar pomeni, da je tožena stranka najkasneje takrat zvedela za škodo in njen obseg ter prišla v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti. Zamudne sodbe tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe prvotožene stranke o tem, da je sodišče narobe odločilo o pravdnih stroških tožeče stranke. Že samo strošek enega odškodninskega zahtevka, strošek nagrade za postopek, pavšalni strošek poštnih in telekomunikacijskih storitev, povečani za 20% DDV skupaj s sodno takso dosegajo višino s strani sodišča prisojenih pravdnih stroškov. Napačno je stališče prvotožene stranke, da se od materialnih stroškov ne obračunava 20% DDV, saj se obračuna od vseh storitev pooblaščenca, edino ne od sodne takse.

16. Pritožba je delno utemeljena.

17. Neutemeljena je pritožba v delu, kjer izpodbija pravilnost odločitve glede teka zakonskih zamudnih obresti. Tožeča stranka je v tožbi kot datum začetka teka zamudnih obresti od zahtevane odškodnine navedla 10.10.2009. Zatrjevani datum spada v sklop dejstev, ki se po teoriji afirmativne litiskontestacije pri zamudni sodbi štejejo za priznana. Delno pa je utemeljena pritožba v delu, kjer opozarja, da stroški tožeče stranke niso bili pravilno odmerjeni. V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sicer ni podana, saj je odločitev o stroških mogoče preizkusiti v povezavi s stroškovnikom na list. št. 9 v spisu. Iz njega izhaja, da je sodišče priznalo tožeči stranki za odškodninski zahtevek prvotoženi stranki z dne 25.9.2009 po tar. št. 2200 v znesku 1.712,50 EUR, nagrado za postopek po tar. št. 3101 v znesku 335,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 20% DDV od odmerjenih odvetniških stroškov ter 567,00 EUR sodne takse za postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo nagrado za postopek po tar. št. 3101, pavšalni znesek 20 EUR po tar. št. 6002, previsoka pa je nagrada za sestavo odškodninskega zahtevka prvotoženi stranki. Po mnenju višjega sodišča je v skladu z merili iz 13. člena ZOdvT za to izvensodno opravilo po tar. št. 2200 mogoče priznati le srednjo vrednost nagrade, ki je določena v razponu od 0,5 do 2,5, torej 628,50 EUR (419,00 X 1,5). Nagrada znaša torej skupaj 963,70 EUR, izdatki 20,00 EUR, oboje pa predstavlja osnovo za odmero 20% DDV (tar. št. 6007), ki znaša 192,74 EUR. Skupaj s sodno taks (567,00 EUR) stroški tožeče stranke znašajo 1.747,44 EUR. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka uspela le s ¾ svojega zahtevka, zato je tožeča stranka upravičena do sorazmernega dela stroškov, to je 1.310,58 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu ustrezno spremenilo (358. člen ZPP).

18. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Prvo tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov. (drugi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je prvotoženi stranki priznalo nagrado za pravno sredstvo v znesku 670,20 EUR (tar. št. 3210), 20 EUR po tar. št. 6002, 1,50 EUR za fotokopije, 20% DDV in 567,00 EUR za strošek sodne takse, kar skupaj znaša 1.397,28 EUR. Uspeh prvo tožene stranke je 9,60 %, zato ji mora tožeča stranka povrniti 134,14 EUR pritožbenih stroškov. Odgovor tožeče stranke za rešitev te zadeve na pritožbeni stopnji ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).