Jedro

Ko je bil toženec seznanjen, da tožeča stranka sodbe ni prejela in posledično temu o njenih ukrepih (zahteva za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in vročitev sodbe, pritožba zoper sodbo), je vsekakor moral postati dvomljiv v pravnomočnost sodbe, v kolikor pa je bil v dvomu, ni bil več pošten prejemnik izplačane mu odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 51.444,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2010 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 2.149,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče v obravnavani zadevi materialnopravno zmotno uporabilo 195. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker tožnik odškodnine, katere vrnitev zahteva v tej pravdi, ni plačal sam, ampak mu je ta znesek bil zasežen v izvršilnem postopku. Tožnikov verzijski zahtevek torej temelji na splošni določbi 190. člena OZ. Da je to res, potrjuje že samo besedilo obeh prej citiranih določb OZ. Tako je v 190. členu, med drugim navedeno „je bil obogaten“, v 195. členu pa je besedna zveza „neutemeljeno plačanih zneskov“, kar nedvomno pomeni, da gre v prvem primeru za kakršenkoli premik premoženja iz ene na drugo osebo, v drugem primeru pa so obravnavani primeri, pri katerih ena oseba drugi osebi sama nekaj plača, kar sicer ne bi bila dolžna. Nadalje pritožba oporeka pravnemu naziranju sodišča prve stopnje, da le pravno sredstvo zoper sodbo, ne pa tudi predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, ali tudi pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, povzroči nepoštenost prejemnika plačila. Če bi to bilo tako, je bila tožeča stranka v očitnem neenakopravnem položaju in ji je bila kratena pravica do sodnega varstva, saj ji sodba sploh ni bila vročena in se zato ni mogla zoper njo pritožiti. Sicer pa je na tožencu breme, da dokaže, kako je denar trošil, torej, da ga je bilo pri njegovem trošenju tretirati kot poštenega prejemnika tega denarja. Sicer je toženec le pavšalno navedel in tudi pavšalno izpovedal, zakaj je denar potrošil, konkretno za izboljšanje stanovanjskih razmer, kopalnice in zob. S takimi vlaganji je imel korist v povečanju vrednosti obnovljenih stvari, pri čemer sodišče prve stopnje te vrednosti ni ugotavljalo, čeprav bi jo bil toženec dolžan tožeči stranki povrniti. Zaradi toženčevega dokaznega bremena glede njegovega upoštevanja kot poštenega prejemnika denarja tožniku ni bilo potrebno podrobneje razlagati in dokazovati neprimernega trošenja denarja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Strinja se pritožbeno sodišče s pritožbo, da je v razlogih izpodbijane sodbe podano tolmačenje sodišča prve stopnje, od kdaj je šteti toženca za nepoštenega prejemnika izplačane mu odškodnine, katere vrnitev se zahteva v tej pravdi, materialnopravno zmotno in preozko, ko ta trenutek veže na seznanjenost tožene stranke o vloženi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila neupravičeno prisojena odškodnina. Ko sodišče veže svoj zaključek na seznanitev o vloženem pravnem sredstvu, se sklicuje na pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, št. I/2004 z dne 30.6.2004. Vendar pri tem ni spregledati, da je v zadevi II Ips 154/2004, na kateri temelji citirano pravno mnenje, bilo prvo procesno dejanje po pravnomočnosti sodbe o določitvi odškodnine revizija zoper to sodbo in je bilo sporno zgolj, ali vložena revizija povzroči nepoštenost prejemnika na podlagi pravnomočne sodbe plačane odškodnine. Nesporno dejstvo je, da sodba sodišča prve stopnje v prisojeni odškodnini tu tožeči stranki kot zavezancu za plačilo te odškodnine sploh ni bila vročena (to je bilo ugotovljeno pozneje) in je zato bila zmotno opremljena s klavzulo pravnomočnosti in na podlagi sodbe s tako zmotno potrjeno pravnomočnostjo je toženec v izvršilnem postopku od tožeče stranke izterjal izplačilo odškodnine po sodbi. Zato je vsekakor relevantno, kdaj je bil toženec seznanjen o zmotni (neutemeljeni) opremljenosti sodbe s klavzulo pravnomočnosti, ker ta seznanjenost vpliva na njegovo poštenost kot prejemnika odškodnine. Biti mora namreč pošten prejemnik vse od prejema odškodnine do zahtevka za njeno vrnitev, ker v času, ko ni več pošteni prejemnik, za vrnitev neupravičeno prejetih zneskov odgovarja po načelih odškodninskega prava. Ko je namreč toženec bil seznanjen, da tožeča stranka sodbe ni prejela in posledično temu o njenih ukrepih (zahteva za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in vročitev sodbe, pritožba zoper sodbo), je vsekakor moral postati dvomljiv v pravnomočnost sodbe, v kolikor pa je bil v dvomu, ni bil več pošten prejemnik izplačane mu odškodnine. Sodišče prve stopnje v svojih razlogih izpostavlja možnost špekulacij in zlorabe, če bi se nepoštenost prejemnika vezala že na kakšno drugo procesno dejanje, ne na pravno sredstvo zoper sodbo. Vendar v obravnavanem primeru tem razlogom ni slediti, saj je imel toženec možnost takoj, ko je bil seznanjen z vprašanjem pravilne opremljenosti sodbe s klavzulo pravnomočnosti, da v sodnem spisu preveri resničnost navedb o nevročitvi sodbe tožeči stranki in ugotovitvam o tem bi lahko prilagodil bodoča ravnanja v zvezi s prejetim denarjem.

5. V posledici zgoraj pojasnjene zmotne uporabe materialnega prava in posledično temu neugotovljenih več pravnorelevantnih dejstev (zlasti o vprašanju seznanitve toženca o ukrepih in procesnih dejanjih tožeče stranke v zvezi z nevročeno ji sodbo sodišča prve stopnje) je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), da bo sodišče prve stopnje dejansko stanje lahko raziskalo še v nakazani smeri in nato materialnopravno pravilno odločilo o tožbenem zahtevku. Ob tem naj pritožbeno sodišče še pojasni, da ima pomisleke tudi v pravilnost nekaterih drugih zaključkov in opredelitev sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe in na katere argumentirano in utemeljeno opozarja pritožba. Tako je na tožencu dokazno breme glede trošenja prejetega denarja, posledično čemur za tožečo stranko zadostuje le splošen ugovor glede trošenja. Če bi bilo dokazno breme o tem na tožeči stranki, bi jo postavili v praktično nemogoč položaj, saj ta (normalno) nima vpogleda v finančne posle toženca. Neprepričljiva in zlasti nekritična je dokazna ocena, za kaj in za kakšne potrebe je toženec denar potrošil. Pri tem je potrebno ločiti med navedbami tožene stranke in med dokazi za potrditev teh navedb (dokaz ne more nadomestiti navedb) in upoštevati, ali je bil denar potrošen, ko je toženca šteti za poštenega prejemnika. Spregledati ni niti dejstva, kar pritožba prav tako argumentira, da 195. člen OZ govori o „neutemeljeno plačanih zneskih“, 190. člen pa o „vrnitvi prejetega“. Ob ponovnem sojenju naj ima sodišče prve stopnje v vidu tudi vse podane pomisleke pritožbenega sodišča. 6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.