Jedro

Trditve pritožnika, da je bila najemna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) in zato v njej ni navedeno, da naj bi dolžnik plačeval DDV, niso upoštevne, saj sta pravdni stranki v pogodbi upoštevali in navedli prometni davek, katerega je DDV zgolj nadomestil (1. odstavek 3. člena najemne pogodbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2001/04066 z dne 16.5.2001 v 1. in 3. točki izreka (1. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 61.200,00 SIT z obrestmi (2. odstavek izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Stališče pritožnika, da najemna pogodba ne more biti podlaga za plačilo vtoževanega zneska, je pravno zmotno. Obveznost namreč nastane, ko se stranki zedinita o bistvenih sestavinah pogodbe, torej že s sklenitvijo pogodbe (26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), v konkretnem primeru najemne pogodbe, ki, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Računi so zgolj knjigovodske listine, ki sicer izpričujejo o nastanku poslovnega dogodka ter služijo kot podlaga za vnašanje podatkov v poslovne knjige. Vendar pa označba dolžnika na njih s starim imenom (firmo), pri čemer je nesporno, da gre za istega dolžnika, kot je naveden v najemni pogodbi, ne vpliva na obstoj obveznosti plačila vtoževane najemnine, kot to meni pritožnik. Obveznost plačila najemnine obstoji kljub morebitnim pomanjkljivostim računa, ki onemogočajo njegovo knjiženje in obračun DDV. Zahtevka za povračilo škode, ki je toženi stranki zaradi zatrjevanih pomanjkljivosti morebiti nastala, pa le-ta ni postavila, kot to ugotavlja že prvostopno sodišče. Trditve pritožnika, da je bila najemna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) in zato v njej ni navedeno, da naj bi dolžnik plačeval DDV, niso upoštevne, saj sta pravdni stranki v pogodbi upoštevali in navedli prometni davek, katerega je DDV zgolj nadomestil (1. odstavek 3. člena najemne pogodbe). V kolikor pa pritožnik s trditvami, da pogodba ne izkazuje višine vtoževane terjatve, vsaj v tistem delu, kjer je v računih obračunan DDV, meri na spornost dogovorjene višine najemnine, pa je to pritožbena novota, saj pritožnik česa takega tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, ni pa niti trdil, da tega ni mogel storiti brez svoje krivde (1. odstavek 337. člena ZPP).

Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da ni ocenilo listin, ki jih je tožena stranka predložila na glavni obravnavni dne 30.5.2003 (B3 - B6). Po 1. odstavku 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, zato pravnonerelevantnih dejstev ni potrebno ugotavljati oziroma dokazov zanje ne ocenjevati. Prvostopno sodišče je s tem, ko omenjenih listin ni ocenilo, štelo, da niso relevantne za odločitev, na kar napotuje dejstvo, da tožena stranka ni podala niti konkretnih trditev, ki naj bi se dokazovale s temi listinami. Zgolj trditve, da potekajo pogajanja s tožečo stranko o poravnavi dolga, pa so prepavšalne, da bi bile upoštevne. Tudi trditve tožene stranke, da naj bi priča H. R. izpovedala glede dogovorov s toženo stranko, predvsem glede dogovora o DDV-ju, so prepavšalne, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, saj tožena stranka ni navedla, kakšen dogovor naj bi s tožečo stranko sklenila. Pritrditi je prvostopnemu sodišču, da mora stranka sama zatrjevati pravnopomembna dejstva, ki bi jih dokazovala z zaslišanjem, ne pa da se ta ugotovijo šele z zaslišanjem. Pravilno je sicer stališče pritožnika, da je vsebina vsake izpovedbe vnaprej nepredvidljiva, in da je zato nepredvidljiv tudi rezultat dokaznega postopka, kar pa še ne pomeni, da je trditvena podlaga lahko pomanjkljiva. Stranka sicer res ni dolžna in tudi ne more podati celotne vsebine pričine izpovedbe, mora pa določno zatrjevati pravnoodločilna dejstva, ki naj bi jih priča potrdila. Sodišče odloča na podlagi trditvene podlage pravdnih strank in le-te ne oblikuje samo, na podlagi izpovedb predlaganih prič, kot to zmotno meni pritožnik. Zato tudi zmotno meni, da je tožena stranka postavila dovolj določen predlog. Prvostopno sodišče je zato utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze za zaslišanje prič in pri tem pravilno uporabilo določila 287. in 212. člena ZPP. Ob povedanem je tudi nerelevantna očitana protispisnost, ki jo pritožnik vidi v zatrjevani ugotovitvi prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni trdila, da bi se s tožečo stranko dogovorila oziroma pogajala. Prvostopno sodišče tudi česa takega ni ugotovilo. Ugotovilo je le, da tožena stranka tekom postopka ni trdila, da bi se s tožečo stranko dogovorila oziroma pogajala o upoštevanju DDV-ja pri plačilu svojih obveznosti, kar pa še ne pomeni, da je ugotovilo, da se tožena stranka s tožečo stranko sploh ničesar ni dogovorila oziroma pogajala. Takšna ugotovitev prvostopnega sodišča se nanaša zgolj na upoštevanje DDV-ja pri plačilu obveznosti.

Prvostopno sodišče torej ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.