Jedro

Potrdilo Občine mesta Gradiška z dne 8. 4. 1991 ne pomeni novega dejstva oziroma ne pomeni pridobitve možnosti uporabiti nov dokaz, kajti dejstvo bolezni in smrti tožnikovega dedka je bilo obravnavano in ugotovljeno že v prvotnem postopku, ki je bil pravnomočno končan, in kar med strankama niti ni sporno, a s to razliko, da v pravnomočno končanem postopku omenjeno dejstvo ni bilo ugotovljeno z listinskim dokazom, ampak z zaslišanji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota (UE) Ljubljana na podlagi in prvega in drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji po določbah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUDDD), ki se je vodil pod številko 214-12115/2013-16 in bil pravnomočno končan dne 20. 12. 2014. 2. V obrazložitvi povzema določbe 1. točke prvega odstavka 260. člena, drugega odstavka 266. člena in drugega odstavka 261. člena v povezavi s 1., 6., 7. in 8. točko 260. člena ZUP ter navedbe tožnika v predlogu za obnovo postopka. V nadaljevanju povzema, kaj sta tožnik in njegova mama A.A. navajala v postopku, ki se je vodil pri Upravni enoti. Po povedanem ugotavlja, da tožnik ne navaja nove okoliščine ali dejstva, ki bi predstavljal razlog za obnovo postopka, saj je iz dokazila-potrdila Občine Gradiška z dne 8. 4. 2016, razvidno (le), da je bil dedek tožnika v času, ko je tožnik zapustil Republiko Slovenijo, hudo bolan in da je 25. 11. 1991 tudi umrl. Tožnik pa je že v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje podal ustno izjavo o tem, da je njegov dedek konec novembra 1991 umrl. Prav tako je obstajalo tudi dejstvo, da je bila v času po tožnikovem odhodu v Republiki Sloveniji in v bližnjih državah vojna ter da se zaradi vojne ni mogel vrniti. Upravna enota tako ocenjuje, da v konkretnem primeru ne gre za nov dokaz oziroma dejstvo, saj so dejstva oziroma dokazila, da je tožnikov dedek umrl konec novembra leta 1991 oziroma, da se zaradi vojnega stanja v drugih državah ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo, ko je šel na dedkov pogreb, obstajala že v času postopka za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Tožnik pa bi, če je upravni organ to pri svoji odločitvi spregledal, lahko na navedene okoliščine opozoril že v pritožbenem postopku, česar pa ni storil, čeprav je iz uradne evidence razvidno, da se je tožnik zoper odločbo št. 214-12115/2013 pravočasno pritožil, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik torej v izvedenem ugotovitvenem postopku pred izdajo odločbe in tudi v pritožbenem postopku ni navedel omenjenih dejstev in okoliščin in jih ni uporabil tako, da bi vplivala na vsebino odločbe, čeprav bi lahko. Organ še navaja, da je v predmetnem postopku ugotavljal, ali je tožnik navedel nova dejstva oziroma okoliščine, ne pa, ali bi ta dejstva oziroma okoliščine vplivale na prejšnjo odločitev. Organ še ugotavlja, da tožnik v predmetnem postopku kot stranka ni dokazal, da v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih sedaj predlaga obnovo postopka. Tožnik torej v predmetnem postopku ni navedel novega dejstva oziroma organ ni ugotovil nove okoliščine, ki bi utegnila spremeniti odločitev upravnega organa v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Ker zatrjevani obnovitveni razlog kot okoliščina, na katero se predlog za obnovo postopka opira, ni izkazan, je bilo treba tožnikovo vlogo, skladno z določbo drugega odstavka 267. člena ZUP, zavreči. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Enako kot prvostopenjski organ je namreč ugotovil, da je tožnik obnovo upravnega postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD predlagal iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP, vendar pa ni izkazal okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo upravnega postopka, kot to določa drugi odstavek 261. člena ZUP. S strani tožnika predloženi dokaz, potrdilo Občine mesta Gradiška z dne 8. 4. 2016, iz katerega je razvidno, da je tožnikov dedek B.B. umrl dne 25. 11. 1991, je datumsko res nov dokaz, vendar pa se z njim potrjuje samo dejstvo o smrti tožnikovega dedka. To pa je bilo ugotovljeno že v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, končanem z dokončno zavrnilno odločbo. Tožnik je dne 8. 5. 2014, ko je bil zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu, povedal, da je Republiko Slovenijo zapustil konec novembra 1991, ko mu je umrl dedek in da je Slovenijo zapustil skupaj z družino, ker je odšel v BIH na dedkov pogreb. Povedal je tudi, da se vrniti niso mogli, ker je bila v BIH in na Hrvaškem vojna. Nadalje je povedal, da je bil razlog za odjavo stalnega prebivališča iz Republike Slovenije dne 22. 11. 1991 ta, da je bil njegov oče zaposlen v JLA in so doživljali provokacije na nacionalni ravni. Enaka dejstva kot tožnik je na zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu navedla tudi tožnikova mama, A.A. Pritožbeni organ se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da predloženi dokaz, potrdilo z dne 8. 4. 2016, iz katerega je razvidno, da je tožnikov dedek umrl 25. 11. 1991, dokazuje dejstvo, da Republike Slovenije ni zapustil zaradi šikaniranja, ki ga je doživljala njegova družina, temveč zaradi oskrbe dedka v BIH, medtem ko iz zapisnika o njegovem zaslišanju in življenjepisa izhaja, da je navedel tudi ta razlog za zapustitev Slovenije. Po oceni pritožbenega organa iz navedenega potrdila ni razvidno, da je tožnik Republiko Slovenijo skupaj z družino zapustil zgolj začasno kot to navaja v pritožbi, saj ni predložil nobenega dokaza za navedbo, da se ne bi mogel vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojne v BIH in na Hrvaškem. Tožnik tega dejstva tudi ni izkazal v predlogu za obnovo postopka, saj enako kot v predhodno pravnomočnem končanem postopku, zgolj navaja, da se po dedkovi smrti ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojne v BIH in na Hrvaškem, česar pa ni podprl z nobenim dokazom oziroma z okoliščinami, ki bi to dejstvo izkazovale. Ker torej okoliščina, na katero se predlog za obnovo postopka opira, ni verjetno izkazana, je po presoji pritožbenega organa prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da tožnik ni izkazal okoliščin za obnovo postopka, da v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo, kot to določa drugi odstavek 261. v povezavi s prvim odstavkom 267. člena ZUP.

4. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da sta oba upravna organa njegov predlog zavrnila, ker naj ne bi bile izkazane okoliščine, zaradi katerih je predlagal obnovo postopka. Oba organa se strinjata, da potrdilo Občine Gradiška z dne 8. 4. 2016 ne izkazuje, da tožnik območja RS ni zapustil zaradi šikaniranja, temveč zaradi oskrbe bolnega dedka. Sklicujeta se na zaslišanje tožnika; drugih dokazov pa upravni organ, ki je odločal o njegovi vlogi, ni izvedel. Tožnik je namreč predlagal tudi zaslišanje prič. Tožnik je območje Republike Slovenije zapustil ali zaradi šikaniranja ali pa zaradi oskrbe bolnega dedka (mama je otroke vzela s seboj). Tožnik je na zaslišanju podal obe izjavi, ki pa se izključujeta. Nov dokaz izkazuje, da je bil tožnikov dedek ob odjavi stalnega bivališča dne 22. 11.1991 še živ in da je umrl kmalu za tem, ko je tožnik območje Republike Slovenije zapustil, kar je tudi resnični razlog, da je tožnik zapustil območje Republike Slovenije. Ker upravni organ razen zaslišanja tožnika drugih dokazov ni izvedel, ne obstaja noben dokaz, da se je tožnik želel vrniti v Republiki Slovenijo, pa mu je vojna to preprečevala. Da je bila na območju, kjer je njegova mama oskrbovala bolnega deda vojna, pa je splošno znano dejstvo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter v zadevi odloči s sodbo oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje v obravnavani zadevi je sklep prvostopenjskega organa o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo s pravnomočno odločbo tožene stranke zaključenega postopka glede izdaje dovoljenja za stalno prebivanje z dne 20. 12. 2014. Iz dokumentacije predloženega upravnega spisa in razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik po svoji pooblaščenki podal predlog za obnovo navedenega postopka, v katerem smiselno uveljavlja obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP.

8. Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, prejme predlog, mora preizkusiti ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če ti pogoji niso izpolnjeni, organ predlog s sklepom zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP).

9. Iz navedenih določb ZUP tako izhaja, da morata biti novo dejstvo oziroma nov dokaz taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z drugimi že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je torej moralo obstajati že v času prvotnega odločanja, le da je stranka zanj izvedela šele naknadno. Isto velja za nov dokaz, da je moral objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar stranka zanj ni vedela, ali ga ni imela možnosti uporabiti; poleg tega se mora nanašati na dejstvo, ki ga je stranka v prejšnjem postopku zatrjevala, vendar ji ga ni uspelo dokazati.

10. V konkretnem primeru tudi po oceni sodišča s strani tožnika predložen dokaz (potrdilo občine Gradiška z dne 8. 4. 1991), izkazuje zgolj dejstvo, ki ga je tožnik zatrjeval že v prejšnjem postopku in sicer, da je bil njegov dedek bolan in je nato tudi umrl. Sodišče se zato strinja s toženo stranko, da je bilo treba zaradi neizkazanega obstoja uveljavljanega obnovitvenega razloga tožnikov predlog zavreči. Enako odločitev je sodišče sprejelo v bistveno primerljivi zadevi, v kateri je bilo ob enakem pravnem in dejanskem stanju odločeno o tožbi tožnikove sestre v sodbi I U 1557/2016-9 z dne 10. 9. 2018, iz katere izhajajo razlogi, ki so odločilni tudi v konkretnem primeru, zato jih sodišče mutatis mutandis ponovno navaja v svoji obrazložitvi tudi v konkretnem primeru, kot sledi:

11. Po določilu 158. člena Ustave je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Namen te ustavne določbe je varstvo načela vladavine prava, zanesljivosti in predvidljivosti pravnih razmerij, ki so predmet urejanja pred državnimi organi in sodišči, in ki morajo biti enkrat dokončno urejena, izjeme pa je treba obravnavati restriktivno. Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

12. Sodišče ugotavlja, da v tej zadevi lahko v bistvenem delu v celoti sledi utemeljitvi upravnih organov in razen glavnih poudarkov, ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče se namreč strinja z ugotovitvijo upravnih organov, brez da bi moralo v konkretnem primeru poudarjati restriktivno razlago določila 1. odstavka 260. člena ZUP.

13. Upravna organa imata namreč prav, da potrdilo Občine mesta Gradiška z dne 8. 4. 1991 ne pomeni novega dejstva oziroma ne pomeni pridobitve možnosti uporabiti nov dokaz, kajti dejstvo bolezni in smrti tožnikovega dedka je bilo obravnavano in ugotovljeno že v prvotnem postopku, ki je bil pravnomočno končan, in kar med strankama niti ni sporno, a s to razliko, da v pravnomočno končanem postopku omenjeno dejstvo ni bilo ugotovljeno z listinskim dokazom, ampak z zaslišanji. Bolezen oziroma smrt tožnikovega dedka pa za upravni organ ni bila sporna.

14. Omenjeno potrdilo pa ne dokazuje, da je tožnik zapustil Slovenijo samo začasno zaradi oskrbe njegove mame dedka ali pogreba svojega dedka, glede na to, da je organ dal odločilno težo dejstvu, da je tožnikova mama sama odjavila naslov bivanja v Sloveniji pred izbrisom. Če bi šlo samo za začasno zapustitev Slovenije zaradi pogreba, potem ne bi bilo bivališče v Sloveniji odjavljeno s strani tožnikove mame.

15. Tudi vojne razmere ne morejo biti novo dejstvo v smislu prvega odstavka 260. člena ZUP, kajti če so te razmere tožniku in njegovi mami preprečile, da bi se vrnili v Slovenijo, ni bilo nobene objektivne ovire za to, da ne bi tega natančneje argumentirali v upravnem postopku, ob tem, da imata upravna organa prav, da bi tožnik to moral uveljavljati v pravnih sredstvih tekom prvotnega postopka, če je menil, da organ ni v zadostni meri ugotavljal ali so vojne razmere tožniku preprečevale vrnitev. Tudi, če gre za tovrstno pomanjkljivost pri vodenju postopka, se ta pomanjkljivost ne more odpraviti na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP, ker prevlada ustavna vrednota pravnomočnosti. Takšnim napakam, če se v resnici zgodijo, pa so namenjena redna pravna sredstva, ne pa izredno pravno sredstvo obnove postopka.

16. Ker je glede navedeno po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

17. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).