Jedro

Ko pritožba očita upniku, da ni ravnal z zadostno skrbnostjo, ko je dolžnik prevzemal obveznosti, je po stališču višjega sodišča pomembno prav nasprotno razlogovanje. Bistveno vprašanje je, ali je dolžnik storil vse potrebno, da bi svojemu upniku razkril stanje lastne (in)solventnosti.

Upoštevajoč vse okoliščine primera: prevzemanje večjega dela obveznosti mesec dni pred uvedbo stečajnega postopka, ki se je začel na dolžnikov predlog; v istem mesecu prevzemanje izredno visoke preživninske obveznosti na način sodne poravnave; neporočanje o premoženju, ki je skupno premoženje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in postopek odpusta obveznosti ustavilo ter predlagan odpust obveznosti zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik R. d.o.o. sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. V okviru ugovornega razloga iz 4. točke 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP je poleg zmotno ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava zatrjeval še absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Kršitev naj bi bila storjena zato, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke. Sodišče je nadalje zmotno ugotovilo obstoj ugovornega razloga po 2. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 384. členom ZFPPIPP, saj je dolžnik upravitelju poročal o vsem relevantnem premoženju, ki spada v stečajno maso.

3. Na pritožbo sta odgovorila upnika in upravitelj.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj obeh ugovornih razlogov proti odpustu obveznosti iz 403. člena ZFPPIPP; obstoji ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP in kršitev obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP. Prvi ugovorni razlog je podan, ker je dolžnik v času treh let pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal nesorazmerne obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v tem času prevzel obveznosti v višini 276.153,50 EUR, od tega na upnika R. d.o.o. odpade 230.448,29 EUR. Dolžnik skupaj dolguje 604.819,09 EUR, od tega je 172.257,92 EUR obveznosti nastalo v času več kot tri leta pred uvedbo postopka osebnega stečaja. Kot bistveno je štelo okoliščino, da je obveznost do upnika R. d.o.o. nastala praktično tik pred uvedbo stečajnega postopka, saj je dolžnik poroštvo sprejel februarja 2015, ko razen plače (1.500,00 EUR mesečno) ni imel drugega premoženja. Hkrati je vedel, da kmetija, s katero je gospodaril ter katere lastnica je njegova hči (prav tako v postopku osebnega stečaja), ne ustvarja dobička. Po oceni dolžnika je kmetija v letu 2013 ustvarila za okoli 30.000,00 EUR dobička, v letu 2014 izgubo v višini okoli 250.000,00 EUR, negativno je bilo tudi stanje v letu 2015. 6. Pritožnik navaja, da je tudi upnik ravnal malomarno, saj se ni prepričal o njegovem premoženjskem stanju. Pritožniku ni mogoče očitati lahkomiselnega in neodgovornega zadolževanja oziroma zadolževanja za nepotrebne in luksuzne dobrine. V času prevzemanja obveznosti se ni, niti se ni mogel mogel zavedati, da bosta tako on kot njegova hči pristala v stečajnem postopku, glede na obseg premoženja in obstoječe poslovne načrte (primeroma se sklicuje na sklep Cst 134/2014).

7. Drži, da je sodišče v več primerih poudarilo, da je pri presoji ugovornega razloga iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP treba upoštevati tudi védenje upnika, da dolžnik nima nobenega premoženja in da že dalj časa ni sposoben vrniti dolgovanega zneska (na primer Cst 655/2015). Standard iz 4. točke 399. člena ZFPPPP: „da je dolžnik prevzemal obveznosti nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem“, ni strogo objektiven. Namen te določbe je predvsem zaščititi upnike, ki so bili žrtve dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja (na primer Cst 353/2013).

8. Ko pritožba očita upniku R. d.o.o., da ni ravnal z zadostno skrbnostjo, ko je dolžnik prevzemal obveznosti, je po stališču višjega sodišča pomembno prav nasprotno razlogovanje. Bistveno vprašanje je, ali je dolžnik storil vse potrebno, da bi svojemu upniku razkril stanje lastne (in)solventnosti. Nazorsko je za višje sodišče povsem nesprejemljiva pritožbena logika, ki upnika vseskozi prikazuje kot neskrbnega. Upnik, ki je financiral dolžnikov podjem v pomembnem obsegu, naj bi bil po njegovem mnenju nezadostno skrben, ker njegovega (pre)zadolževanja ni preprečil oziroma si v to smer ni ali ni zadosti močno prizadeval. Tak moralni relativizem ni sprejemljiv in kaj takega tudi ne izhaja iz odločb, ki jih pritožba uporabi v podkrepitev svojega stališča. 9. Ni sporno (sklep o preizkusu je že pravnomočen), da je imel pritožnik pred prevzemom obveznosti do upnika R. d.o.o. že kar nekaj obveznosti, nekaj tudi starejših od treh let. Pritožnik navaja, da ni mogel vedeti, da bo pristal v postopku osebnega stečaja, vendar višje sodišče tega ne sprejema. Iz sosledja dogodkov namreč izhaja, da je približno mesec dni po prevzemu poroštvene obveznosti sam vložil predlog za začetek postopka osebnega stečaja, ki se je začel 18. 3. 2015. Postopek osebnega stečaja zoper njegovo hčerko (lastnico kmetije) se je začel že 5. 3. 2015. Tako sosledje dogodkov ne more pripeljati do drugačnega zaključka kot tega, da se je dolžnik zavedal oziroma bi se moral zavedati, da ob plači 1.500,00 EUR ni sposoben pokriti prevzetih obveznosti – zlasti zato, ker je bil on tisti, ki je gospodaril s kmetijo, ki je v letu 2014 pridelala četrt milijona evrov izgube. Da je temu tako, izhaja tudi iz dejstva, da v letu 2015 ni več zmogel plačevati lizing obrokov za osebno vozilo Volvo (450,00 EUR mesečno), a je kljub temu prevzel obveznost v višini četrt milijona evrov. Hkrati tudi ni mogoče spregledati okoliščine, da je pritožnik s sodno poravnavo, sklenjeno prav v mesecu, ko je predlagal začetek stečajnega postopka, prevzel obveznost plačevanja preživnine v višini 650,00 EUR.

10. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem. Drži sicer, da sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza, če je na podlagi že izvedenega dokaznega postopka prepričano v nasprotno, vendar ta argument ni bil ključen. Zavrnitev dokaznega predloga je treba razumeti v luči vseh pojasnjenih razlogov sodišča prve stopnje.

11. Pritožnik navaja, da je želel z izvedencem dokazati solventnost (svojo in hčerino) v času prevzemanja obveznosti. Ker pa je bilo to tik pred uvedbo stečajnega postopka, višje sodišče odgovarja, da je insolventnost v obeh primerih potrjena s pravnomočnim sklepom o začetku stečajnega postopka. Stečajni postopek se je začel na pritožnikov predlog. Poleg tega se pritožbeno stališče opira na vrednost nepremičnin, s katerimi naj bila lastnica kmetije (osebna oziroma glavna dolžnica) jamčila za obveznosti. To je vprašanje dolgoročne plačilne (ne)sposobnosti. Dolžnik je insolventen tudi, če je trajno nelikviden (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Trajna nelikvidnost je podana, če dolžnik v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (glej razloge v 9. točki).

12. Kolikor pritožnik v pritožbi zatrjuje, da bi bila postavitev izvedenca potrebna zaradi pravilne ugotovitve višine terjatev, višje sodišče odgovarja, da je bila temu namenjena faza preizkusa terjatev. Sklep o preizkusu terjatev je pravnomočen. S tem je višje sodišče že vnaprej odgovorilo na tisti del pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dolžnikovo in upnikovo poslovno udejstvovanje v zvezi z najetimi polji na M. 13. Ne glede na to, da že povedano zadošča za zavrnitev pritožbe, višje sodišče odgovarja tudi na tisti del pritožbe, ki se nanaša na ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 384. členom ZFPPIPP. Višje sodišče se strinja s stališčem prve stopnje, da bi moral pritožnik skupno premoženje, ki ga predstavljajo nepremičnine parc. št. 4/12, 4/6 in 4/1 k. o. X, zajeti v poročilu upravitelju o premoženju iz 386. člena ZFPPIPP. Pritožnik se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branil, da ne gre za skupno premoženje, saj gre za premoženje, ki ga je njegova žena kupila iz svojega posebnega premoženja.

14. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo. Ugotovilo je, da je bila zakonska zveza sklenjena v letu 1987, do nakupa nepremičnin pa je prišlo v letu 2000. Upoštevalo je, da je kot kupec nepremičnine v notarskem zapisu navedena pritožnikova žena, vendar je štelo, da gre za skupno premoženje. V podkrepitev stališča je upoštevalo časovno sosledje dveh kasneje sklenjenih kreditnih pogodb iz leta 2001 in 2006, katerih kreditojemalca sta oba – pritožnik in njegova žena. Po časovnem sosledju dogodkov je sklepalo, da sta bili posojili porabljeni za gradnjo oziroma opremljanje hiše. 15. Sodišče se je pravilno oprlo na 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij – ZZZDR, ki določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje zakoncev. Že takoj na začetku višje sodišče opozarja, da že pritožnik v pritožbi zatrjuje, da naj bi del kupnine za nakup predmetnih nepremičnin žena financirala iz svojih prihrankov. Kakšni so ti prihranki, v kakšni višini, iz katerega premoženja oziroma vira premoženja so nastali po trinajstih letih zakona, dolžnik ni uspel niti zatrjevati, kaj šele izkazati.

16. Pa tudi sicer se višje sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so bile pritožnikove trditve presplošne, predvsem pa nedokazene. Ob nesporni ugotovitvi, da je bilo premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, je trditveno in dokazno breme o tem, da ne gre za skupno premoženje, na pritožniku, ki zatrjuje njegovo drugačno naravo. Po vsebini gre za trditev in dokazovanje, da premoženje ni bilo pridobljeno z delom oziroma iz sredstev, pridobljenih z delom (na primer Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 275/2015 z dne 28. 1. 2016). Tega dejstva, ki je bilo povrhu še povsem nekonkretizirano, pritožnik z lastnim zaslišanjem ni uspel dokazati. Zgolj dejstvo, da je bila kupnina lastnikom nepremičnin plačana ob sklenitvi pogodbe, kot kupka pa je navedena edino pritožnikova žena, ne more spremeniti odločitve sodišča. 17. Upoštevajoč vse okoliščine primera: prevzemanje večjega dela obveznosti mesec dni pred uvedbo stečajnega postopka, ki se je začel na dolžnikov predlog; v istem mesecu prevzemanje izredno visoke preživninske obveznosti na način sodne poravnave; neporočanje o premoženju, ki je skupno premoženje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in postopek odpusta obveznosti ustavilo ter predlagan odpust obveznosti zavrnilo. Višjemu sodišču na pritožbene navedbe glede življenjskega zavarovanja in traktorja ni bilo treba odgovoriti.

18. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

19. Odločitev o odgovornih stroških upnika R. d.o.o. temelji na 129. členu ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.