Jedro

Tožeča stranka je ob vrnitvenem zahtevku upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti, saj je tožena stranka vedela, da se delo, ki ga je tožeča stranka plačala, ne opravlja za tožečo, ampak za toženo stranko (torej ker je bila tožena stranka nepoštena).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (drugi odstavek 1. točke izreka) spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati od zneska 7.460,19 EUR zakonske zamudne obresti od 4. 12. 2006 do 17. 9. 2009, v roku 15 dni pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 90,00 EUR, v roku 15 dni, po poteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 7.460,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 9. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. V presežku je zavrnilo obrestni del zahtevka za čas od 4. 12. 2006 do 17. 9. 2009. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 943,02 EUR v roku 15 dni, po poteku roka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe (drugi odstavek 1. točke izreka) se pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne uporabe pravil ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi (pravilno spremeni) in v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke oziroma podredno, da napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo le zahtevek v obrestnem delu za čas od 4. 12. 2006 do 17. 9. 2009. V predmetni zadevi je do neupravičene obogatitve na strani tožene stranke prišlo 4. 12. 2006, ko je M.T. d.o.o. tožeči stranki izdala račun za znesek 7.460,19 EUR, katerega je tožeča stranka v celoti poravnala. Od tega dne dalje je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti iz naslova neupravičene obogatitve. Tožena stranka v postopku ni prerekala teka zamudnih obresti. V primeru vrnitvenega zahtevka iz neupravičene obogatitve je potrebno vprašanje pravice do zamudnih obresti presojati v skladu z določbo 193. člena OZ, ki določa, da je treba v primeru vračila tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Obseg vrnitve denarne terjatve je torej odvisen od pridobiteljeve poštenosti. Tožeča stranka je zatrjevala nepoštenost tožene stranke, sodišče samo pa je v napadeni sodbi ugotovilo, da je tožena stranka ravnala naklepno. Sodišče prve stopnje je odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti napačno oprlo na 378. in 299. člen OZ in napačno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska od dneva vložitve tožbe dalje. Meni, da je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 4. 12. 2006 do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, napačno pa je uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo zneska, ki predstavlja škodo, povzročeno tožeči stranki. Glede zakonskih zamudnih obresti se je postavilo na stališče, da je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje, to je od 17. 9. 2009 dalje. Pri odločitvi se je oprlo na določbo 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in 299. člen OZ.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je v primeru vrnitvenega zahtevka iz neupravičene obogatitve potrebno vprašanje pravice do zamudnih obresti presojati v skladu z določbo 193. člena OZ. Ta določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka v zvezi z delom povzročila tožeči stranki škodo namenoma, saj je vedela, da se delo v Kamniku ne opravlja za tožečo stranko, temveč za toženo stranko. Ker je bila torej tožena stranka nepoštena, je tožeča stranka upravičena do plačila zamudnih obresti od plačila računa dne 14. 12. 2006 in ne šele od vložitve tožbe dalje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe v odločitvi o teku obresti spremenilo tako, da obresti tečejo od 4. 12. 2006 do 17. 9. 2009. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) nagrado za postopek po tarif. št. 3220 50,00 EUR, po tarif. št. 6000 in 6002 za materialne izdatke 30,00 EUR, kar ob upoštevanju 20 % DDV znaša skupaj 90,00 EUR.