Jedro

Tožnici nista navajali in ne dokazovali nobenih konkretnih okoliščin, s katerimi bi lahko dokazali lojalnost iz 3. odstavka 63. člena ZDen, čeprav sta to možnost imeli že v upravnem postopku na prvi stopnji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2954/97-17 z dne 23.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 22.10.1997, s katero je ta zavrnila njuno pritožbo ter potrdila odločbo Upravne enote ..., Oddelka za upravne notranje zadeve z dne 23.5.1997. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ ugotovil, da J.W., roj. 28.2.1901 v B., ni državljan Republike Slovenije in da po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 38/92, 13/94, v nadaljevanju ZDRS), ni postal jugoslovanski državljan.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva (za J.W.) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v skladu s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Po tej določbi izda upravni organ ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca. Za ugotavljanje državljanstva se uporablja določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48, v nadaljevanju Zdrž), po kateri se za državljana FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini (ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena z dne 4.12.1948) in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), je treba določbo 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri v postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, razlagati kot pravno domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz. Stranki je dovoljeno dokazovanje lojalnosti kot tretje okoliščine iz 2. odstavka 35. člena ZDrž. Prvostopni organ je zaradi vsebine določbe 3. odstavka 63. člena ZDen štel, da se nalojalnost v postopku ugotovitve državljanstva ne ugotavlja, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi to stališče pravilno popravila. Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe je, po mnenju sodišča prve stopnje, pomembno, ali je tožena stranka v svoji odločitvi izhajala iz dokazanih okoliščin, da je bil J.W. nemške narodnosti in je v času uveljavitve ZDrž živel v tujini in če tožnici v postopku nista uspeli izpodbiti pravne domneve o nelojalnosti. Tožena stranka je na podlagi listin in arhivskega gradiva ugotovila, da je bil imenovani član Kulturbunda, kar pomeni tudi opredelitev za nemško narodnost. Tožnici nista predložili dokazov, ki bi kazali na to, da J.W. ni bil član Kulturbunda in da ni živel v tujini( neprekinjeno od 23.11.1945), čeprav je bil njun pooblaščenec v upravnem postopku seznanjen s podatki (zapisnik z dne 20.5.1997), pridobljenimi iz arhiva Ministrstva za notranje zadeve RS, Ministrstva za kulturo RS in Muzeja NOB Maribor, in pozvan, da za stranki pridobi dokaze, ki bi dokazovali nasprotno. Pooblaščenec tožnic je prvostopno odločbo prejel 27.5.1997. Tožnici sta v pritožbi zoper prvostopno odločbo (12.6.1997) zgolj zatrjevali, da je bil J.W. Slovenec in da je v času II. svetovne vojne stalno živel v B. Te trditve pa ne odtehtajo dokazov, ki jih je pridobil prvostopenjski organ in na katere se je v svoji odločitvi oprla tudi tožena stranka. Navedbe tožnic v tožbi (osebne lastnosti, zdravstveno stanje) ne uspejo razvrednotiti dokazne ocene omenjenih dveh okoliščin, ki je bila opravljena s strani tožene stranke. Sodišče je presojalo tudi, ali je tožnicam uspelo izpodbiti pravno domnevo o nelojalnosti. Tožnici sta sicer poskušali to domnevo izpodbiti z navajanjem psiholoških značilnosti J.W., ki pa so, po presoji sodišča, nepomembne in zato ne odtehtajo pravne domneve, ki izhaja iz ugotovitev, da je bil J.W. nemške narodnosti in da je ob času uveljavitve ZDrž živel v tujini. Izpodbijana odločba tožene stranke je, po presoji sodišča prve stopnje, pravilna in zakonita.

Tožnici v pritožbi proti izpodbijani sodbi smiselno ponovita tožbene navedbe: da je bil J.W. sin slovenskih staršev; da je bil njegov materin jezik slovenski; da zaradi svojega psihičnega stanja, subjektivnih sposobnosti in zdravstvenega stanja ni bil sposoben razsojati in odločati; da je bil nepreračunljiv; da je odšel iz Slovenije, ker se je bal, da ga ne bi doletela enaka usoda kot njegovo ženo, ki so jo partizani brez vsakršnega razloga ubili; zadnjih 11 let je živel v domu onemoglih. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Določba 3. odstavka 63. člena ZDen je vzpostavila pravno domnevo, da so osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele ZDrž (1948) živele v tujini, ravnale nelojalno zoper interese narodov in države FLRJ. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se okoliščini, ali je bila oseba nemške narodnosti in ali je v času ZDrž živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je nelojalnost, kot tretja okoliščina iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, pravna domneva, ki izhaja iz prej omenjenih dveh okoliščin. Po stališču Ustavnega sodišča RS, navedenega v odločbi, št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97 z dne 25.4.1997), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni dopustno določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati domneve nelojalnosti in dokazovati nasprotnega. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov je bila tožnicam dana možnost dokazovanja lojalnosti J.W. že v upravnem postopku na prvi stopnji, ki pa je nista izkoristili. Tožnici tudi v pritožbi zoper prvostopno odločbo (12.6.1997) in nadalje v tožbi 5.12.1997) nista navajali in ne dokazovali nobenih konkretnih okoliščin, s katerim bi lahko dokazali njegovo lojalnost. Osebne, značajske in psihične lastnosti ter zdravstveno stanje J.W., ki sta jih tožnici navajali tako v upravnem postopku kot v upravnem sporu, pa, tudi po presoji pritožbenega sodišča, niso okoliščine, s katerimi bi lahko z uspehom izpodbijali domnevo nelojalnosti.

Pritožbene navedbe, s katerimi tožnici le smiselno ponovita tožbene navedbe (osebne lastnosti J.W.) in jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Tožnici v pritožbi ne navajata razlogov, zaradi katerih izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le glede kršitev in napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker je ugotovilo, da do takšnih kršitev ni prišlo, je, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.